Kjer je bil prej Puccini, je zdaj La Storia. Kjer pa je zdaj Puccini, je bila prej Astoria. Imena (in lastniki) se spreminjajo, testenine pa ostajajo. Italijanska kuhinja je večna!

Ambient je ostal enak. To je dobro, saj je bil OK. Nič ne moti, če so v stenskih omaricah še naprej Puccinijeve note in opere, samo da je enak kot prej solatni bife. Naštel sem 31 solat plus dve skledi s cvrtjem (melancani in cvetača). Prelivi so štajerski, rimljanski, jogurtni in majonezni.

Jedilni list se tudi ni kdovekaj spremenil. Tisto, kar je bilo prej alla Puccini, je zdaj alla Storia... No, malo sprememb je že. Zdi se mi, da je testenin celo več. Pravzaprav ne vem, če sploh kaj iz kuharice "Italijanska kuhinja na tujem" manjka. Še vedno pa to ni Italijan, kakršni so moderni v velikih mestih izven Italije. Še zmeraj je to (le) špagetarija. Za italijansko trattorio je potrebno še kaj. Tudi kič... Predvsem pa jedi za secondo. Čeprav La Storii to ne štejem v zlo. V ta ambient, v ta prostor, za te goste je sedanja ponudba prava! Drugo pa je, če jim je to dovolj. Puccini je huda konkurenca, že zato, ker je na boljši lokaciji. Ali ne bi vseeno razmislili o tem, da bi zvečer pripravili drugačno karto. Takšno, ki bi v lokal, ki deluje družabno in domačno, privabila še koga drugega od študentov. Recimo generacijo, ki ji (še) ni do televizorja, ni ji pa več le do preglasne glasbe. Ki rada poje in popije kaj dobrega. Ki je bolj zahtevna. Ki se ne zadovolji s hitro hrano, temveč rada raziskuje. Ki bi zagotovo, tudi v Mariboru, z veseljem pozdravila redno spreminjajoči se večerni jedilni list. Ne s sto, ne s petdeset, temveč povsem dovolj, s sedmimi, osmimi jedmi, z antipastijem, primo, secondo in dolce vključno. Pravega Italijana, skratka.

Karpačo, goveji in telečji

Za uvod, bila je nedelja, gostov nobenih, menuja niso ponujali - na tabli v kotu je sicer vabila ričetova juha - sva izbrala karpačo. Zanjo govejega, zanj telečjega. Torej, carpaccio parmigiano in vitello.

Malo je bilo potrebno počakati. Dolgočasila sva se z vodo, saj nama je bilo vina, ki so nama ga natočili v kozarca, chianti ruffino in vipavski cabernet sauvignon, prehitro, škoda. Če bi se prej spomnili prinesti tiste česnove kruhke, ki so nama jih ponudili ob karpaču, bi jim zaploskala.

Pa saj je bilo skoraj potrebno. Ne le, da sta bila oba krožnika lična, tudi dobro je bilo! Goveji karpačo res kot dih tanek, vseeno pa se ga je dalo rezati in se ni le sprijemal v kepo. Po robu je bil domiselno premazan z omako gorčičnih semen, po vrhu pa potresen s kosmi parmezana. Okras je bila le vejica motovilca, saj ga je lepa jesen znova priklicala na stojnice. Z nekaj kapljami olivnega olja in že omenjenimi česnovimi opečenci (prihodnjič jih malo bolj opecite!) je šlo gladko kot med.

Enako tudi telečji karpačo, na lepi rukoli, zvrhani meri, pokapljan z ravno prav temne omake, in potresen z debelimi kaprami.

Za vmesni del sva si skodele napolnila s solatami. Najbolj vesel sem bil ješprena, sicer pa v takšni ponudbi 33 skled zagotovo vsak najde svoje favorite.

Monte Bianco ali Montblanc

Krožnik s pappardellami je bil (pre)ogromen. Tudi pridišal je, pri čemer gre zahvala češnjevcu. Široki rezanci so bili nežno skuhani. Kljub temu pa vse skupaj ni imelo nobenega (posebnega) okusa. Kljub obilici kosov perutninskega mesa in še večjem obilju mini korenčkov. Italijanska kuhinja je znana ravno po tem, da s svojo enostavnostjo pričara čudovite pristne okuse, ki do gosta že bogato pridišijo. S korenjem iz kozarca, ki je v sorodstvu z ovco Dolly, pa tega ne moreš doseči.

Na drugem krožniku je bilo precej več vonjev, toda rezultat je bil podoben. Le da je bilo tukaj z okusi ravno obratno. Bilo jih je preveč na enem kupu. Ravioli v družbi lepih jurčkov so se utopili v pretežki omaki, v kateri je preobilje čebule naravnost ubilo gobe. Temu primerno je bilo tudi slano. Njoki so bili v smetanovi omaki z nič kaj gorenjsko odmerjenimi koščki tartufov, ki so celo prijetno dišali, toda vse skupaj je premagalo preveč olja, ki se ni sprijelo z omako. Četudi so si pomagali s tartufovim, so storili le slabo.

Še najboljši del trisa so bili, presenetljivo, špageti, v paradižnikovi omaki s šampinjoni (le zakaj na isti krožnik k jurčkom še gojene gobe?) in puranjim mesom, ki ji je glavni čar dajala opečena paprika.

Z dovolj pestrega izbora sladic sva izbrala italijansko klasiko. Panna cotta bi lahko bila prav okusna, celo z vanilijevim strokom pripravljena, če ne bi na naju v hladilniku čakala vsaj že od petka, pa tudi marmeladna omaka ji ni dvignila cene.

V kostanjevih špagetih pa je bilo preveč smetane in premalo kostanjev, kar je motilo predvsem zaradi kostanjeve sezone, ki se je že začela. V Italiji je Monte Bianco, v Franciji Montblanc, oba pa sta enaka: kostanjevi špageti, ki so narejeni iz kostanjevega pireja, tekoče smetane, polgrenke kuverture in ruma, ter stepene smetane, ki se doda na krožnik (ali zvijejo špagete v goro, ki je na vrhu zasnežena) in karameliziranih kostanjev.