Kolikokrat ste že pogledali v nebo in rekli: "Joj, kako je čudovito! Pravo vreme za piknik!" In kolikokrat potem vseeno niste šli?! Ker v hladilniku ni bilo nič pravega za v piknik košaro, ker piknik košare sploh nimate, ker posodo za pečenje kostanjev ne najdete že od zadnjega piknika pred kdovekoliko leti... Ker je, skratka, preprosteje ne iti.

Kaj pa, če bi vam kdo posodil košaro? Kaj, če bi vam jo še napolnil? S klobasami in namazi, s pipiko in solato, s kozarci in penino, s prtički, deskami za rezanje in še posladkom? Pa še s koco, da vas ne bo zeblo v ta zadnjo?!

Katharina Tscheppe z avstrijske južnoštajerske vinske ceste, čisto blizu slovenske meje, se je domislila prav tega! Vabi, namreč, v svoj vinograd. In, ker je na njeni terasi s čudovitim pogledom po vinogradih Slatinskega dola, ki oblikujejo amfiteater proti meji, vedno polno, saj Čepejeva gostilna slovi po domači hrani in vsakotedenskih novostih na jedilnem listu, je dovolj prostora v bližnjem vinogradu, tam mimo majhnega hleva z ovčkama, belo in črno, da je vse še bolj pristno.

Mehurčki na koci sredi vinograda

Na piknik se je potrebno najaviti vsaj dve uri prej. Zato, da je piščanec zares sveže ocvrt! Čakala naju je prava pletena piknik košara z dvodelnim pokrovom in pregrinjalom, da je bilo pod češnjo v senci prijetno toplo. V košari sta bila bela prtička iz blaga, deski za rezanje, dobra noža in sveže ocvrt piščanec, pol klobase iz zaseke, v kozarcih zaseka, sirni namaz, hren, kisle kumarice. V papirnih vrečkah lepo zavita svežina z vrta: paprika, paradižnik, hruške. Za posladek ajdov kolač z orehi, pred njim pa še malo sira. Pijačo sva izbrala z vinskega lista Čepejev, ki jih je več, zato ni bilo težav. Z mehurčkastim (frizzante) schilcherjem, ki je štajerska posebnost one strani meje, je bilo v visokih in pecljatih kozarcih na koci res lepo trčiti. Nenazadnje stane vsebina košare na osebo 10 evrov, steklenica frizzanteja pa 17.

Ko sva razložila, je bilo pregrinjalo polno, da za naju ni bilo prostora. A ob lepem razgledu in romantiki ni bilo težko čez kakšno uro najti dovolj prostora tudi za spanec. Saj z njim se konča vsak pravi piknik!

Rižota z bučo in lisičkami

Lep razgled je nasploh moto Tscheppeja na vinski cesti. Lep razgled na pokrajino, vina, domačo hrano. Terasa je pod belo in rdečo brajdo, mize pod zelenimi kockastimi prti, natakarice pod krajinskimi nošami. Brez klasike, ocvrtih piščancev, seveda, ne gre. Toda jedilni list se spreminja tedensko, vsak mesec pa ima svoje posebnosti (kulinarična sezona: pomladne dobrote aprila, sveži šparglji in jagode maja, sveže štajerske ribe junija, lahke poletne jedi in hladna poletna vina julija, z žara, štrudli in narastki avgusta, divjačina in lisičke septembra, kostanji, buče, žganci (!) in mošt oktobra, goska in mlado vino novembra. Ter izkušnje in kreativnost kuharja, dvakratnega svetovnega prvaka, kot piše v prospektu gostilne, ki skrbijo za kulinarične užitke in presenečenja.

Hrenova juha je imela okus po dimljenem, kar je zakrilo hren, kljub temu pa je bila okusen uvod, tudi zaradi smetane, ki pač ne more storiti slabega, in predvsem al dente kuhanega rumenega krompirja v lupini.

Še boljše je bilo nadaljevanje, rižota z bučo in lisičkami, še Italijani bi ploskali. Riž je bil debelozrnat, toda (pozitivno) masten, kot da bi bil iz Milana, če ne bi bilo na njem štajerskega dodatka - ribane buče. Lisičk je bilo ravno toliko kolikšna je bila njihova letošnje letina. Tudi na ta način se da izraziti sezonskost.

Smuč, debeli kos fileja, je bil po modno spečen, na kožo in hrustljavo, položen pa je bil na krompirjev golaž, ki pa je deloval kjub raznobarvnim paprikam preveč konfekcijsko, brez domačih okusov, beri zelišč. Največje mojstrstvo se dokaže takrat, ko se vnaprej pripravljenim jedem vdahne mladostno življenje! Pila sva Tscheppejev beli pinot Vin'o, saden, svež, poletni, pravšenj za rižoto, in sauvignon blanc, zieregg, 97, barikast, kar prevelik za ribo.

Čebulni štrudl je plaval v solati s preveč marinade, četudi je bila krompirjeva in že zato zanimiva. Sam zavitek pa razen čebulnega okusa ni uspel prišepniti ničesar drugega.

Zato pa sta spet navdušili sladici. Flameri iz koruznega zdroba, torej nekakšen posladek iz žgancev, seveda nadvse rahlih, je bil okusen, z dopadljivim trisom omak. Slivov kolač, svež, sočen, visoko napihnjen, pa je bil pravi spomin na stare čase, ko še nismo poznali flammerijev, moussov, soufflejev, parfaitov...