K Lovrotu so naju zvabile govorice, da gre zjutraj na tržnico, opoldne pa potem skuha tisto, kar je kupil. Pa tudi sicer je vedno zanimivo obiskati kuharja, ki se je kalil v znanih gostilnah (Pok, Florijan), nastopal celo na televiziji, potem pa pograbil priložnost, da postane sam svoj gospodar.

Prvi vtis je mešan. Najti sicer ni težko, toda gostilnica, skrita za mesnico, ki ponuja na plakatih v izložbi maso za čevapčiče, od zunaj najbrž ne privablja gostov. Nadstrešek, ki povečuje gostilno, pa je domačen in zbuja nostalgijo po starih vaških gostilnah. Pravzaprav manjkajo le še karte na mizi (namesto njih je tihožitje kuharic, od jugoslovanske do grške). Vrt je zelen, senčen, toda stisnjen med ograjo in steno, predvsem pa se mu vidi, da še ni prišel na vrsto za renoviranje. Deluje ceneno in zasilno, s foteljem iz bambusa, plinskim žarom, indijancem na steni, reklamnimi marelami in ploščicami iz povojnih časov. Pravzaprav se je ravno na vrtu skuhal občutek, ki se ga nisva znebila vso kosilo: prepletanje, zaradi površnosti in cenenosti, zelo dobrega z zelo povprečnim.

Prehlajena morska solata

Ker je bil še čas peklenskega poletja, se zelenjavne mize na tržnici niso šibile. Kljub temu pa je bila natakarjeva ponudba - jedilni list je v tisku, se je opravičil - dovolj pestra, da sva lahko sestavila lep poletni jedilnik.

Solata je v vročini idealna rešitev. Še toliko bolj, če je kombinirana z morskimi okusi. Do tukaj je bila Lovrova zamisel odlična. Toda svežine solati ne more dati hladilnik! Tukaj je pa padel na nivo gostiln, ki ponujajo hladno juho in toplo pivo. Prvič je izbral napačno solato, drugič pa jo je še prehladil... Mehki listi zelene solate in radiča sodijo v sestavljene solate na majhnih krožnikih z modrim ali rdečim robom. V poletne, osvežilne in sveže solate pa sodijo le najlepša peresca svežih solat, srčki, hrustljavi, krepostni, veseli deli. No ja, bilo pa je še tretjič. Preslano. Škoda dobre ideje s sveže opečenimi lignji, osvežilnimi bučkami in tanko zrezanim karpačom svežega brancina. Tudi domiselno zlaganje na krožnik, v krog s pomočjo bučke, ni pomagalo.
Pa še to: krožniki so bili divjih barv, za povrh pa še potreseni s cimetom in okrašeni s kockami paradižnika. Začetek je bil, skratka, takšen, da nama je bilo že žal.

Med toplimi predjedmi je bila juha - bučkina - predvsem preslana. Na njenem krožniku pa so bili majhni, domači njoki, okusni, v bučkini omaki z dimljenim sirom, le da je bilo vmes preveč prevelike čebule. Vinska ponudba ni bila zahtevna, saj je natakar priznal, da so z buteljkami bolj na tesnem, zato pa je ponudil spodobno odprto ponudbo vipavske kleti, šardone in kabernet.

Odojkovi kotleti in polnjena ribica

Če je pri toplih predjedeh Lovru uspel korak naprej, mu je z glavnimi kar skok. Plastični stoli, plastične rože, cimet, mehiški krožniki, oranžna skodelica, rdeč papir, beli podkrožnik z modrim robom..., vse to ni bilo več pomembno, ko so se odojkovi kotleti, tako neobičajni na slovenskih jedilnikih, raztopili v ustih. In zraven je bila res dopoldanska zelenjava s tržnice, nič mučena, tako da sem kar spregledal nepotrebno opečeno slanino, saj je bil v pečici pečen krompir pač boljša "pečenka". Tudi z blitvo polnjene svinjske ribice, ovite v slanino, ki ji je ohranila sočnost, sva se razveselila. Blitva, paradižnik, bešamel, cvetača, lepo prešpikano z debelim zobotrebcem, je bilo ozvezdje stran od gostilniške klasike polnjenih zrezkov.

Hišna specialiteta, tiramisu, se sicer ni izkazala za ne vem kakšno posebnost, a vtisa, da je okus rastel z vsakim naslednjim hodom (ponavadi je ravno obratno) vseeno ni pokvarila. Če isto povem še glasbeno, ki sva je bila deležna ob kosilu. Začela sva s hrvaško estrado, končala pa s Stingom.