Potočnica je že od svojega začetka pred nekaj leti neklasično - klasična gostilna. Neklasična zato, ker - klasično - sicer prisega na ribe in njihove sorodnike, toda pripravlja jih bolj domiselno kot drugod na štajerski "obali", hkrati pa ob klasični morski ponudbi v ospredje postavlja sladkovodne ribe, povrhu še iz lastnih ribnikov in bazenov.

Klasičen pa je (bil) njen uspeh pri gostih. Če si na Štajerskem neklasičen, s polnimi mizami, žal, ne boš obogatel...

Vseeno pa, na srečo, Potočnice ni doletela klasična usoda. Še zmeraj je, namreč, odprta!

Po težavah zaradi dobre ponudbe in slabega odziva, ko je bila Potočnica zaprta, odprta, zaprta..., je prišel novi lastnik (gostinstvo Laznik), ki ima dovolj izkušenj in podobnih restavracij, da ne bo tako hitro odnehal. Saj pri neklasičnem je vedno tako: potreben je le čas, da se ga navadimo in sprejmemo. Do takrat pa je novo vodstvo stari jedilnik nekoliko skrajšalo, a ohranilo vse najboljše, za večji obisk pa še nekoliko oklestilo cene.

Domača posebnost: somiči v kisu

V tem času je obisk Potočnice nujen že zaradi lepo urejenega vrta, ob ribnikih, z negovano travo, senca pod kiviji in trstiko. Na koncu vrta je lesena vrtna uta z odprtim kaminom. Ker sva rezervirala, so nama pogrnili v njej, a je bila senca prevelika, zato sva šla raje na polsonce (kar se vidi tudi na fotografijah).

Zajček je prosto tekal po vrtu in se motal natakarju pod nogami, da sva se bala zanj in za najine polne krožnike, iz vode so skakale ribe, smuči, somi, zlatovčice, potočnice, kalifornijske postrvi, krapi pa so to leno opazovali. Ob vsej tej idiliki sva postala kar preveč zahtevna, da sva se čudila, zakaj so na mizi umetne rože.

Predlagana refoškova penina (Vinakoper) je bila za opoldanski uvod na vrtu presuha in s preveč kisline, Lisjakov zelen, ker je dovolj lahek, ne preveč aromatičen, pa je bil prava spremljava uvodnemu trisu, ki je imel dovolj vodnih okusov v sebi: somič, cel, majhen, dobro se nama je smilil, odlično mariniran in vložen s čebulo, resnična hišna specialiteta, nič manj pohvalna terina in ribja pašteta, na krožniku v obliki zajčka (last prejšnjega gospodarja, ki ga vsak dan prinaša v njegovo staro okolje, da se v družbi rib lepo pase). Kuhar je uspel s tremi jedmi ustvariti povsem dovolj vtisa in okusa, zato ne bi potreboval drugih pripomočkov, še posebej ne posušenih zelišč.

Za potočne rake je bilo na srečo še prezgodaj, ker je bila zima predolga in se še grejejo. Saj je bilo dovolj za nežni duši že to, da je prišel na vrt kuhar, z ribiško zajemalko (morske ribe imajo v ledeni vitrini brez postanega ribjega vonja, z lepimi primerki, med katerimi v Potočnici vselej poskrbijo tudi za romba), v katero je z enim zamahom ujel do komolca velika smuča, potem pa sem moral izbrati, kateremu vrnem prostost, kateri pa se bo kuhal v soli. Morilec!

Zelo okusna je bila ribja juha, zgolj z ribjim, naravnim okusom, brez dodatkov in pomoči, z drobnimi kockami bučk in korenja, in večjimi kosi različnih belih rib. Le bolj vroča bi lahko bila!

Pri ščukinih cmočkih pa je bilo nekaj nedorečenega. Nežni cmočki, tudi hišna posebnost, so se valjali v gostljati škampovi omaki, ki je bila kriva, da jed ni navdušila. Prepričan sem, da bi bilo povsem drugače, če bi cmočki imeli pod seboj kakšno zelenjavno (grahovo, na primer) omako, ki ne bi dala le bave, temveč bi dopolnila z nasprotnim polom tudi okus.

Naravni okus pod solnim plaščem

Dami je natakar ponudil Erzetičev damski rose, s katerim se ni strinjala, nato je poskusil z Jakončičevim chardonnayem, ki pa se je tudi njemu zdel preveč aromatičen, nazadnje pa požel odobravanje s Tilijinim sivim pinotom.

Na vozičku sta natakar in kuhar pripeljala na velikem pladnju do komolca velikega smuča, zavitega v dobrega pol kilograma morske soli, zbite, saj se je s smučem v pečici pekla dobre pol ure. V družbi neolupljenega krompirja, da se je v tem času njegova skorja, pod vplivom prilitega oljčnega olja, lahko rumeno rjavo obarvala in napihnila, smuč pod solnim plaščem pa ni izgubil niti malo svojega ribjega okusa.

Natakar je previdno odstranil sol okrog ribe, ki se je seveda pod njim pekla z luskami vred. Kuhar je celotno operacijo budno nadziral, saj je šlo pravzaprav za najbolj pomemben del njegovega kuhanja. Nežno ribje meso je ohranilo vso svojo prvinskost, toda slabo razkosavanje bi ga lahko z divjo soljo povsem uničilo. In večinoma je natakarju to dobro uspelo, le nekaj stranskih koščkov ribjega fileja - zanjo zgornji, zanj spodnji del, kot se spodobi, zanjo samo najboljše - je imelo slani okus. Riba je bila, skratka, čudovita. Pred pol ure je še plavala, zdaj pa je že navduševala na krožniku.

Ne morem pa mimo klasičnih okraskov na krožniku, rozet, peteršiljev...Če pa je riba v soli zato najboljša, ker je bolj preprosto in naravno sploh ni mogoče pripraviti! Torej je vse drugo ob njej navlaka!

Tiliin galileus, 2002, rumeni muškat, polsladek, še malo poskočen, z izrazitim okusom po bezgu, nič štajerski, je bil dobrodošel s požirkom pred sladico, ob njej pa ji potem ni uspel stati ob strani. Ali pa sta bili krivi sladici, z narisanima rožama iz čokoladnega in sadnega preliva, kar sem upal, da je že preživeto. Drugače bi bilo, če bi bila zaradi kivijeve brajde na krožniku domača kivi omaka.

A bolj me je pri sladicah presenetila čokolada. Ob tiramisuju je krožnik krasila nastrgana, ob hruški zmleta. Vidi se, da kuhar ob svojem delu razmišlja!