Astoria je bila vedno sodobna. Včasih je pač morala biti v središču mesta dunajska kavarna, dandanes pa mora biti hitra italijanska restavracija. Hitra zato, ker smo včasih hodili v kavarno Astoria čas zapravljat, danes pa gremo tja, ker se nam mudi. In ker je velika razlika med domačimi gostilnami na italijanskem podeželju (kjer se še vedno kuha prava italijanska hrana!) in italijanskimi restavracijami v mestnih peš conah v tujini.

Sicer pa je kavarna v Astorii še vedno. Čeprav povsem drugačna kot nekoč. Logično, sodobna. Na eni strani pice in sladoledi, na drugi strani mularija in kava Illy. Povsod pa veliko cigaretnega dima, kar je bilo za kavarne značilno nekoč in danes. Le da se danes ta dim vali v zgornje nadstropje, kjer se je. Pa saj je tudi tam kajenje dovoljeno...

Toda, če rezerviraš, te čakajo prtički iz blaga! In pogled skozi okno, ki je eden najlepših v Mariboru. Skozi polkrožno okno, na glave mimoidočih, ki danes mimo Ezl eka, povsem drugače kot nekoč, čisto sodobno, le hitijo, na Grajski trg, najlepši mariborski trg, ki dobiva počasi poletno podobo, na Florijana, na mestno peš cono, na spreminjajoči, sodobni Maribor (McDonalds, Nordsee, čebelica, vedno kakšna nova trgovina...). In na Astoriine mize na ezl ekovem pločniku, na katerem se je včasih le stalo. Spomnim se še, da je pred leti, ko so dali prvi dve mizi na plano, prišla mimo neka gospa in naju s kolegom, ki sva bila slučajno prva gosta, vprašala, če se nama meša, da sediva na ulici.

Solate, rezanci, njoki in lazanje

Petanova soba je za izbrane družbe, toda saj je čar Astorie ravno v tem, da si sredi dogajanja in da je hitro konec. Zato so stopnice dovolj široke, da se od spodaj sliši mestni utrip (in sediš na čenčah, smehu, zafrkavanju, ljubezenskih skrivnostih), mize razporejene ob stenah, da je na sredini dovolj prostora za velik solatni bife, jedilni list pa ne zahteva zbranega branja. Peresniki, metuljčki, svedri, dnevni menu, mala in velika solata ter študentska ponudba. Toda! Od klasike so pri Astorii vseeno uspeli narediti odmik. Krožniki so enostavno lepše obloženi kot marsikje. In na njih  ni le peteršilja, limone in radiča, temveč je tudi okus!

Hobotnica v solati, sicer cenovno neskromna, je bila dobro "pretepena", mehka, tudi s pomočjo krompirja. Zraven obvezen okrasek plus korenjevi rezanci in dva trikotnika lepo opraženega toasta. Okisana je bila, pohvalno, z limono in začinjena z olivnim oljem. Pa brez čebule, saj se res ne spodobi, da bi prismrdel nazaj v službo.

Zelenjavna juha v majhni skodelici je imela dovolj drobno zrezane zelenjava, in čeprav je ni bilo ravno veliko s trga od tistega dne, je kuhar vseeno zadel okus, tudi s pomočjo paradižnika, pa še premagalo ga ni, da bi jo popravljal z moko. Prav okusno, ne le toplo!

Solatni bife, velik, osrednji, pod modrim nebom, obkrožen z debelimi stebri, je vseboval malo svežine (dolgočasna zelena solata in radič), sicer pa pestro ponudbo: testeninske solate, brokoli, cvetača, fižol, zelje, krompir, koruza, korenje, pesa, brstičnik, gobice, divji riž... Štirje prelivi, bučno olje, balzamični kis... Pravzaprav že kar klasika v naših gostilnah. Čeprav imajo kje drugje v Mariboru študenti (in mestni uslužbenci) tudi bolj pestro in osvežilno solatno izbiro.

Polnjeni lignji in jogurtove miške

Opis bi moral začeti sicer z vinom, saj se natakar ni uspel upreti skušnjavi, da s kozarcema (preskromnima) sicer buteljčnega vina prehiti kuharja. Vino je nalil, torej, za šankom - pozneje mi je pokazal tudi steklenico: "Pravkar sem jo odprl!" -, in ga prinesel skupaj s krožnikom, na katerem sta se dolgočasno pretegovali bela žemlja in pobarvana štručka.

Ker je bil ravno teden lignjev (mar ni v Mariboru celo leto leto lignjev?) sva naročila z ribo polnjene. Krožnik, dovolj velik, je bil dopadljivo obložen, lignji zapečeni na vročem žaru, da so bili hitro zlato rjavo obarvani, napolnjeni pa z ribjim nadevom in sirom. Nadev ni bil nabit in je dovolil lignjem, da so medenj spustili nekaj svojega soka, toda še boljši bi bil, če ne bi deloval tako surovo, kar preveč ribje. On (glejte On zanjo) ga je zato raje prej dobro opražil, ne le med lignjevo peko pokuhal. Zraven je bila, seveda, blitva, toda ne utrujena, temveč debelo zrezana in na zob, da je bila sočna, pa lovke, pomokane in ocvrte, da so se v družbi, brez njih ne gre, peteršilja, limone in paradižnika, zanimivo zvijale in pretegovale.

Še bolj od lignjev pa sem bil vesel mesnega krožnika. Prav pridišal mi je pod nos! Ne prenapolnjen, tako da je ostalo dovolj prostora za širjenje vonjav gobje omake, med katero so se pomešali opečeni rakovi repki. Biftek je bil odlično spečen, zunaj hitro in močno, znotraj rožnato do rdeče tanke sredine; tudi lep kos pljučne. Zanimive jogurtove miške z malo šunke, zelo okusne, pa so nasploh nekaj boljšega med konfekcijsko ponudbo prilog k mesu, ki jih ponujajo naše gostilne.

Med sladicami je bila jogurtova strjenka polomija, saj je bila le smetanasta krema z malo jogurtove note, želatina se ni imela časa strditi ali pa se je nekam izgubila; na dnu zadeve ni rešilo tudi nekaj jagodnega kompota. Hitro pozabiti! Boljša je bila kupolasta (slaščičarska) čokoladna torta, s penastim nadevom in okusnim biskvitom, obložena z opraženimi lešniki, ki bi bili še bolj veseli, če bi se lahko pomešali tudi v nadev.

Končala sva pa po kavarniško. Toda sodobno, torej ne dunajsko, temveč tržaško. Ko si naročiš kratko kavo, dobiš res kratko, illy ristreto.