Bila je lepa nedelja in zunaj so se veselo sankali. Upam, da se dan predtem ni kdo tudi nasankal. V manjšem stolpu so, namreč, poroke, zraven je tudi vzorna vinoteka, v večjem stolpu pa v dveh nadstropjih restavracija. Nobene gneče, pravzaprav skoraj prazno. Za posebne priložnosti, torej. Zato takšne restavracije potrebujejo mecene. Dokler je to bila pivovarna, je šlo. Potem pa nič več. In so dobrojedski jedilnik nadomestili z jedilnikom za množice. Toda takšen prostor, v grajskem stolpu, v graščakovih stolih, za svečano pogrnjenimi mizami, v siju sveč in lončenih lestencev, pač ni za dunajske in plošče. Novi koncept, ki ga je zastavilo gostinstvo Laznik - pod gradom imajo v Laškem hotel Savinja - s kuharjem Dejanom Potočnikom, se je spet vrnil h koreninam, h grajski kuhinji in predvsem divjačini.

Vzpon po zunanjih lesenih stopnicah zahteva pozimi kar precej pazljivosti, toda saj  so za hrano bolj udobno poskrbeli. Iz kuhinje nekje v kleti se pripelje v grajsko sobo z dvigalom, ki na sredini ustvarja videz ognjišča, okrog katerega so razporejene težke hrastove mize. Jedilni list je velik, težek, usnjen, res grajski. Jedi v njem sicer niso iz 14. stoletja tako kot grad, toda njihovo poreklo je nedvomno babičino, a z vidnim vplivom njenega vnuka, ki zna malo francosko, malo italijansko, predvsem pa lepo slovensko.

Krepki žlikrofi za mrzle dni

Naročili smo divjačinsko terino, a je natakarica pošteno povedala, da jo dobimo v dobrodošlici. Nabrizgali so jo na tanke rezine jabolka, zraven pa ponudili v nedeljo dve vrsti svežega kruha in imenitno oljčno olje iz okolice Šibenika. In že so nas pridobili na svojo stran.

Skregali se tudi pri predjedeh nismo. Dimljene račje prsi so bile v družbi kozjega sira, ki je bil za takšno družbo sicer malo prestar, a vseeno je bila celota simpatična. Karpačo mečarice, zadnje čase kar pogosta videna jed, je bil tukaj lepo zložen na vrh motovilca, dobro pa so mu deli parmezanovi nastrganci. A najbolj smo se razveselili grajskih žlikrofov, s krepkim nadevom za hladne zimske dni, hrustljavo slanino in al dente testom. Zelen, Lisjakov, jih je bil res vesel.

Po tem uspešnem uvodu smo kar s strahom pričakovali nadaljevanje. To je malo trajalo, saj na Taboru pravijo, da je"gastronomija umetnost, vsaka umetnost pa za svoj nastanek potrebuje čas", a nas je kratkočasila glasba. Najprej so nam dali nekakšne jugonostalgične koračnice, ko pa z njimi nismo bili zadovoljni, so preklopili na nežno simfonično ozadje. To omenjam zato, ker je kaj takega v naših gostilnah, ki navdušeno navijajo radijska poročila, še vedno velika izjema.

In tudi strah je bil votel. Jagnječji in srnin file sta bila res fileja, jelenov hrbet pa res hrbet. Bravo! Cene resda niso nizke, toda zato pri kakovosti ne varčujejo.

Srnin file, mehek in sočen, je spremljala naravna, nežna omaka, ki so ji okus dali le jurčki. In čisto nič več tudi ni bilo potrebno. Jelenov hrbet, rožnato opečen, pa je namakal le noge... Drugod bi čofotal v čem težkem, tukaj pa so bile dovolj tri višnje in nekaj zrn zelenega popra, da se je v nežni vinski omaki prijetno počutil.

Jagnječji file je objemala zimska zelenjava, zelena, peteršilj, korenje, toda nič velikega, nič razkuhanega, nič odmrznjenega. Kar se omak tiče, je Taborov kuhar pravi chef!

Ajdovi štruklji in snežene kepe

Ob omakah pa je praznino na krožnikih izpolnjevala podobna spremljava. Štruklji. Čeprav so bili ajdovi z orehi res okusni, in čeprav gre, nenazadnje, za našo, slovensko, jed, je prilogam vseeno nekaj manjkalo. To, da si kuharji morajo pomagati z bližnjicami, mi je jasno in razumljivo, toda gost teh bližnjic ne sme preveč opaziti. Oziroma: pohvalno, da je bil mesni del pripravljen resnično sproti in za vsakega gosta posebej, toda nepohvalno, da se pri prilogah omejijo na klasiko: krompir, riž ali štruklji? Še posebej, ker je kuhar z žlikrofi dokazal, da mu tudi ta del umetnosti ni neznan.

Pravzaprav nas je s predjedmi in mesom razvadil. Zaradi tega smo bili pri sladicah že kar prevzetni... Četudi je na krožnik narisal lepo vrtnico, pri pivovi peni vseeno nismo ploskali (kje pa je bila violina?), pri gratiniranem jabolku sta se jajce in zeleni poper zlasala med sabo, tako da so bile v tej tekmi še najboljše klasične snežene kepe.