|
|
 |
|
|
| |
| | Hrana: |    | | Vina: | | | Postrežba: | | | Ambient, čistoča, okolje, parking: | | | Cena/kakovost: | | SKUPAJ:  
(53 od 100)
|
| 
| Gostilna ocenjena 3 krat
Hrana:
3 krat | | Vina:
3 krat | | Postrežba:
3 krat | | Ambient, čistoča, okolje, parking:
3 krat | | Cena/kakovost:
3 krat | |
Ocenite gostilno
|  |
|
|
|
| | |
 |  Gostilna Bujol, Izola, 3,5 | Sveže in iz našega morja
| Ali Primorci tudi jedo japonske lignje na tone? Kdor išče ta odgovor, mora najprej poiskati morsko krčmo, ki ni čisto na obali in v katero domačini ne gredo na škampe, temveč na pomenek z gospodarjem, med katerim prisede vedno kak novi in mimoidoči, ki naroči vedno isto: ”Pa še enkrat, za vse!” Ker potem je potrebno tudi nekaj pojesti in to je vedno tisto, kar je vreme te dni spustilo izolskim ribičem v mrežo. Danes so moli, včeraj so bili ciplji, jutri bodo, morda, le sardoni. Konoba Bujol je pod tisto staro svetlo zeleno fasado in svetlo modro cerado pri štirih sodih na Manziolijevem trgu, kjer je vedno polno.
|
Komur je šest stopnic do petih miz ob šanku za domačine prestrmih in kogar zmotijo počasni natakar, skuštrani šef in vesela chefinja, ta naj gre raje nedaleč stran na pizzo ali drugam na lignje. Ta pač ne bo izvedel, kje je ribe, ki niso z njenega vrta, doktorica piranskih brancinov Irena Fonda: ”Če grem drugam na ribo, potem le k Bujolu!”
Sipe kot jetrca
Čeprav ima Bujol trde klopi brez naslona in debele mize brez prtov, je na tako lepem trgu brez avtomobilov, da se še ženini in neveste ne morejo upreti skušnjavi. In ko poln avtobus italijanskih upokojencev, ki naročajo počasi, hočejo pa dobiti hitro, zasede vse mize na vrtu, pod edinim balkonom, ob stari kredenci in praznih flaškonih malvazije, to spokoj primorskega popoldanskega počitka tako obrne na glavo, da da gospodar vsem preživelim za rundo, sam pa gre k sosedu na pivo. Pri Bujolu je že štiri leta sproščeno.
Takšen kot je ambient, malo rdeče, malo zeleno, temno, svetlo, okroglo, oglato, z vseh vetrov in morij, od ribe na steni do šivalnega stroja v kotu, je tudi vrstni red. Malo mešan … Najprej je ribja juha, potem so sardoni v limoni, potem spet bobiči in nato še hobotnica v solati. Vmes, da ne pozabim, pa tudi sardele v marinadi. Skratka, kot ujamejo izolski ribiči, tako tudi natakar ujame v kuhinji. A tukaj se nihče ne pritožuje. Pozabite na enako ime in neenaki okus drugje. Tukaj je gosto zato, da je žlica težka, saj se tako za bobiče spodobi, veliko koruze in malo fižola, veliko okusov in malo ostankov.
Bakala(r) je hišni, saj je pred Bujolom bila proizvodnja morskih delikates (Saladia), ki pa jo je ”Evropa zakomplicirala”, zato zdaj trska ni le za na kruh, temveč tudi - na golaž.
Ribja juha je takšna kot le tam, kjer je ulov odvisen od vremenske napovedi in ne od termostata v zamrzovalniku. To pomeni, da je (skoraj) vsak dan drugačna, saj v čolne blizu obale ne skačejo zgolj ribe idealnih mer 90-60-90.
Ker drugod vsi hočejo kalamare, ki jih v našem morju ni (dovolj), imajo pri Bujolu še sipe. Ker drugod vsi hočejo lignje po pariško, na žaru ali tržaško, so pri Bujolu najboljše sipe s čebulo. Ker nimajo okusa po plastiki ali stiroporu, so slovenske in med glavonožci ter poznavalci jim ni para. Torej, da boste pripravljeni: ker imate radi telečja jetrca s čebulo, boste pojedli ob Bujolovih sipah preveč kruha.
Brez zvezdniških jat
Seveda pa je to konoba, ribiška krčma, ošterija, preprosta gostilnica blizu izolskih ribiških privezov, v kateri je pribor le eden za kolikor hočete hodov, ki so na domačnih krožnikih iz dolgega spomina in (de)belega porcelana, in serviete so le iz papirja, ki se lepi na ustnice in prste. Na vsaki nepogrnjeni mizi je olje, toda škoda, ker je brez zamaška, ki bi mu dal okus porekla. In, ko zmanjka, zmanjka, potem so le sardoni na žaru, toda zato ne dišijo le po olju, temveč še vedno tudi po morju, in debela rezina limone, ki je zraven, ni le za roke namesto serviet, temveč tudi za sipo, ki ji manjka le to, da se karamelizirana zapečenost spremeni v omako.
Pred večjo ribo, ki pa tukaj nikoli ni iz zvezdniških jat kovačev, rombov, škarpen, žab in podobnih ”divjakov”, ki v naše ribarnice priplavajo z letali, je čas za kozarec ali dva, saj je na pašto pri Bujolu potrebno počakati. Se splača, saj pride v stari skodeli in novi svežini. Hišna posebnost so fuži z bakalarjem, s čimer namaz iz polenovke pri Bujolu dobi novo (toplo) dimenzijo. Sicer je zraven lahko še tartufata, a gre tudi povsem na belo – kombinacija maslene ribje maščobnosti, ki se drži dobre testenine, je vredna nekaj dekagramov več na tehtnici. V enaki meri velja tudi za omako iz vongol (venernic), ki dokazujejo, da se ne znajo objemati le s špageti.
Moli (merlani) so pomokani in ocvrti, pribor pa zanje ni potreben. Tako čvrsto, belo in listnato meso bi divji žar scefral in zmaličil, hitro ocvrti moli, čeprav brez repa v ustih, kot uči mednarodna kuhinja, pa se po izolsko jejo z rokami, zato si je za Bujola potrebno vzeti nekaj več časa. Krožnik za krožnikom, na sredi mize, okrog pa vsaj toliko rok, kot je imen v ribiški mreži. Za moli še ciplji na žaru, seveda brez nebodijetreba tržaške omake, nato pa, vse je odvisno od ribiške sreče … Zato se že zaradi spomina spodobi zapisati vsebino celotne ponudbe majhne gostilnice, ki jo je preveč najemnikov spravilo na slab glas, preden je prišel sedanji, ki je uspel s preprostim konceptom: ”Le sveže in zgolj iz slovenskega morja!” Torej, na tabli pred vrati piše: ”Bakala, hobotnica, marinirane sardele, sardoni v limoni, pršut, sir, ribja juha, bobiči, sardoni, sardele, riboni, mormor, ciplji, moli, sipe, kalamari s čebulo, pedoči, mussoli, golaž bakala, pašte s fuži, z bakalarjem, s tartufato, s školjkami.” Zapisano za uho vsem tistim kontinentalnim (in obmorskim!) morskim gostilničarjem, ki vsega tega ne poznajo ne po imenu ne po okusu.
Pravzaprav je pri Bujolu le za sladko nekaj, kar se (sprva) zelo učeno sliši. Žepek z orehi … Prava bosanska baklava! Ne kot iz slaščičarne, temveč kot doma.
Zakaj obiskati?
Na Manziolijevem trgu so klopi trde, sodi veliki in hlodovina groba, toda pod modro cerado in belimi dežniki je senca prijetna in, verjemite, splača se počakati na prosto mizo. Pa čeprav, ali pa ravno zato, je vse zgolj po domače. Spisek na tabli pred vrati je dolg, kot bo dolg tudi vaš popoldan v pristni izolski ribiški ošteriji.
VINSKA PONUDBA
Odprto belo ali rdeče Korenika Robi & Dorjano, ker so Korte tik nad Izolo, in buteljke oranžnih vin (tudi na kozarec), ker je zraven Manziolijeva palača, ki gosti njihov festival. Najbolj priljubljeni vinarji: Gordia, Rojac, Tilen Praprotnik, Pucer z Vrha in Bordon.
|
|
| Dodatni podatki | Kako do tja: 50 metrov z Velikega trga na obali | Regija: Primorska in Notranjska | Značilnost:
morsko
| Naslov: Verdijeva 10, Izola | Telefon: +386 (0)41 799 490 | E-pošta: bujolizola@gmail.com | Zaprto: ponedeljek in torek; odprto od srede do nedelje med 11. in 23. uro | Lastnik: Aleš Pušpan | Kuhar: Vesna Miailovič | Cene: hladne predjedi 5 do 7, juhe 3 do 5, pašte 10 do 11, glavne jedi 6 do 12, sladice 3 | Jedi:
preproste morske jedi | Dodatno:
plava riba | Leto obiska: maj 2013 |
|
|
|
|
|
| |
|
|
|
|
