|
|
 |
|
|
| |
| | Hrana: |    | | Vina: | | | Postrežba: | | | Ambient, čistoča, okolje, parking: | | SKUPAJ:  
(50 od 100)
|
| 
| Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
|  |
|
|
|
| | |
 |  Pri Gorjancu, Brezovica, 3,5 | Za stalne goste, že dvesto let
| Mize so velike in polne, krožniki pa se tako hitro polnijo/praznijo, da so še za hladno predjed topli. Diši po slovenski nedelji, torej po gobah, goveji juhi, piš(č)ancu, cvrtju … Šank je majhen in poln steklenic, a ne vinskih, pač pa slovensko-italijanskih, kar v magnumih sta Sirkov kis in Starčevo olivno olje. Peč je velika in lončena, a jedilnico greje delo pri mizah, z vilicami, noži, usti, kakofonijo glasov, ki imajo zadovoljen naglas.
|
Gorjančevih gostov očitno ne prestrašijo oglasne table, ki na meji med Ljubljano in Brezovico še do avtoceste kričijo z barvami, črkami in obljubami. Zato tudi naju niso prestrašile napovedi o ocvrtih piščancih in velikih solatah. Ko zaviješ za hišo, mimo novega hotela, na prostrano parkirišče, je največje slovensko podeželsko oglasno tablovje za hrbtom Gorjančevine, ki obsega poslopij za celo vas. Namesto kričavosti je na vhodni steni le primerjava - pred stotimi leti je bil plakat za veselico gospoda Ivana Kanca pri Gorjancu v Podsmreki, s srečkanjem in domačo godbo, prihodnji teden pa bo večer slovenske popevke z Ladom Leskovarjem in njegovimi gosti, v Super clubu, še vedno od gospoda Kanca, na koncu Tržaške ceste.
Nedeljske meščanske jedi
”Unikatno izkušnjo večerje na posteljah s petimi hodi, v luksuznem ambientu, z glasbo, šampanjci …” v Super clubu design hotela Gorjanc, smo, kljub kar 50 odstotnemu (začetnemu) popustu, prihranili za kakšne bolj romantične trenutke in čase, ter se odpravili raje tja, kjer je v nedeljo tako cela Ljubljana. Posadili so nas za (rezervirano) mizo na prehod, k vratom, kjer shranjujejo prte. In ti pa se pri Gorjancu zelo hitro menjujejo. Do prvega avtocestnega izvoza ljubljanski gostje za vikend pač ne prihajajo za dolgo in v parih, pač pa množično in non-stop, da se mize obračajo kot v igralnici.
Goveji jezik v solati je drugačen, kot ste ga vajeni. Zato, ker ni štajerski, temveč primorski, zato ker ni v bučnem olju, temveč v beli marinadi, ker ni dimljen, temveč le kuhan. Nežen, mehek in topljiv je, s poprom in čebulo, tanko odrezan, ob debelih rezinah kruha, uvoden, toda zgovoren. Pove, skratka, zakaj so vsi že tam.
Tudi juhe, saj v domači slovenski gostilni brez njih ne gre, pa čeprav so Gorjančevi krožniki oglati in veliki, porcelanski in moderni, predvsem pa vsi z znakom G, so takšne. Juhe, ki so res juhe. Ne le juhe kar tako, za tiste, ki nikoli ne vedo, kaj bi radi pred svojim zrezkom, saj nekaj mora biti, če tako pravijo, pa čeprav je zato čakanje nanj daljše … Juhe, ki niso le za gretje, temveč tudi za sezono in zemljevid. Zelenjavna zato pove vse o dolgi zimi in počasni pomladi, ričetova vse o Ljubljani, ki meji na Kranjsko. Diši po prekajenem, hrusta po ješprenju, okus pa ima po zeliščih. Če je za celo porcijo, je ričet, če za pol, je juha.
Natakarji so hitrih nog in belih srajc, pa toliko jih je, da čakajo (pred vrati) le tisti, ki niso rezervirali. Kot da bi se cela Ljubljana brisala okrog ust z enakimi servietami iz blaga. Zato ne začudi, ker špinačna pita ni ne vegetarijanski izgovor, ne zloženka iz menze. Ne čutiš mikro valovanja in ne grizeš pečice. Skoraj je pastičo, a je tudi pita, skoraj je pesto, a je še vedno domače. Gorjanc na lepi krožnik položi nedeljsko meščansko jed, ki je niti tisti, ki znajo Gorjančev oddelek o zrezkih – svinjski, puranji, telečji plus pribitek zaradi načinov priprave, po ljubljansko, v smetanovi omaki, v čebulni ali česnovi, z gobami, s sirom, z žajbljem in baziliko, z gorgonzolo in z rukolo – na pamet, ne odrinejo.
Torte dvestoletne gostilne
Seveda ne gre ves čas tako in gladko. Zaradi hitenja vsake toliko zaigrajo črepinje, da si vesel, ker je tvoj krožnik še cel, in svinjski file na žaru je trd, izsušen, že kar žagovinast, da si vesel, ker se čezenj topi zeliščno maslo, ki prekriva takšne napake. Tudi nadev, ki je napolnil telečje prsi, je dospel le do razmočenega kruha, ki mu manjkajo značilni vonji in prepoznaven okus. Že ščep muškatnega oreščka bi mu dobro del.
Toda, se v nedeljo na robu mesta, v polni gostilni, ob domačem vinu in domačih tortah, zaradi tega kdo sploh pritožuje? Raje glasno drobijo nežni hrustanec telečjih prsi, saj so si jih naročili zaradi njega in ne zaradi praženega krompirja, ki, bolj dušen in manj zrezan (berite: preveč površno), ne prepriča, tako kot tudi solata, ki je preveč menzna, ne upraviči Gorjančevega slovesa.
Zato pa natakarjeva deklamacija tortnega napeva upraviči napis café ob restaurant na dvestoletni gostilni: marcipanova, doboš, borovničeva, malinova, limonova, tiramisu …, s tem da je v refrenu upravičeno favoriziral hišno čokoladnico, ki se je izkazala za moderno čokoladno torto, na katero se vedno lahko zaneseš. Še bolj, če ti ostane od mesa požirek rdečega vina. Klasično dobro se je uvrstila tudi esterhazy, v tortni obliki, ne le s plastmi, temveč tudi z okusom, seveda najbolj orehovim, med njimi. Če ne bi bilo ob čokoladnici rastlinske smetane, bi celo pomislil, le kje so pri Gorjancu običajne nedeljske bližnjice?!
Zakaj obiskati?
Že jedilni list pove dovolj. Ima le dve strani, a vseeno je vse na njem. Stara, trdna, družinska, obmestna, velika, domača in domačna gostilna za stalne goste, ki pridejo lačni, gredo pa zadovoljni. Kljub avtocesti, reklamnim tablam, novemu hotelu, blagovni znamki na krožnikih in kozarcih, je pri Gorjancu še vedno po – starem!
VINSKA PONUDBA 3
H Gorjancu se gre (na)jest. V kleti je sicer 20 etiket, toda vino je predvsem spremljava, zato je raje kot v buteljkah v bokalih, tako kot pivo v vrčkih in sokovi v kozarcih. Vedno se sicer najde kakšna steklenica belega in rdečega za bolj zahtevne, toda tudi ponudba hišnih in odprtih je dovolj pestra, da spada v hišne specialitete, tako kot zrezki. Refošk je, torej, Boninov, štajerska zvrst Verusova, primorski (briški) chardonnay Bučinelov in cviček Štembergerjev. Pri tem kakšno posebno svetovanje niti ni potrebno, vsak izbere pač svojega barvnega favorita.
|
|
| Dodatni podatki | Kako do tja: z avtoceste odcep za Brezovico, čez križišče | Regija: Ljubljana z okolico | Značilnost:
slovensko
| Naslov: Tržaška c. 330, Ljubljana | Telefon: +386 (0)1 423 1111 | www: www.gorjanc.eu | E-pošta: info@gorjanc.eu | Zaprto: nikoli; odprto od srede do sobote med 11. in 22. uro; v nedeljo, ponedeljek, torek in ob praznikih med 11. in 17. uro | Lastnik: družina Kanc | Cene: hladne predjedi 6 do 8,80, juhe 2,70 do 3,20, tople predjedi 6,50 do 8,90, glavne jedi 8 do 25, sladice 3 do 3,50 | Jedi:
slovenska meščanska kuhinja | Dodatno:
G design hotel z 22 sobami
| Leto obiska: marec 2013 |
|
|
|
|
|
| |
|
|
|
|
