V preddverju velika zastava slow food gibanja, na stenah diplome in priznanja, potem še someljejske oznake... Toda, ko sva odprla jedilni list, sva se znašla pred najtežjim vprašanjem v preveč slovenskih gostilnah: "Kaj naj tukaj naročiva?" V tej dilemi - pa še natakar se je nekje izgubil - je vili Belli, ki je s svojo okroglo jedilnico pod gorenjskimi vršaci ena najlepših slovenskih restavracij, že "grozilo", da bo pristala med Mimojede...

Če ne bi bilo rešitve na levi strani jedilnega lista, ki je, brez cene sicer, kazala več dobrojedskih ambicij. Kaj bi vi izbrali v konkurenci sezonske živahnosti dimljenega lososa z zeleno, zeljne juhe, jakobove pokrovače na dušenem koromaču, svinjske ribice v špinačnem gnezdu, hišne rezine z makom na eni in celoletne dolgočasnosti hobotnice v solati, gobove juhe, jurčkov z jajci, polžev v zeliščni omaki, postrvjega fileja z mandlji, brancina po tržaško, fileja morskega lista, bifteka štirih poprov, ramsteka z oblogo, mesnega fondueja na drugi strani? Še posebej, če se celo hišne posebnosti začnejo z biftekom madeira, diplomatskim zrezkom, sesekljanim telečjim zrezkom, telečjim medaljonom s škampi, havajskim zrezkom in puranom v curry omaki z banano in rižem... A se, resnici na ljubo, končujejo vsaj bolj ambiciozno, z ješprenjevim zrezkom z belokranjskim matevžem, nadevanim koromačem s škampi, lososovim filejem v pomarančni omaki in filejem morskega lista v šampanjski omaki. Kot da bi lani prenovljena Vila Bella z novim lastnikom s ponudbo groteskno izzivala. Tako kot s slikami na steni, med katerimi ima osrednji prostor prav velika, toda pritlikava in naivna, Mona Lisa.

Lahko, sezonsko, enostavno, prijazno

Nekje sem prebral, da v Belli ponudijo dobrodošlico (pozdrav iz kuhinje), a nisva bila te sreče. Je pa bil zato kruh izvrsten, tudi v nedeljo svež in hrustljav. Če bi le lahko kaj namazala nanj.

Po stari slovenski navadi sva vino dobila še pred prvo jedjo, toda zato je prišel k mizi gospodar v vlogi someljeja povprašat, ali bova k vsaki jedi svoj kozarec vina. In moviin sivi pinot ni bil le primeren uvod, temveč so ga tudi pri mizi - ne za šankom in na skrivaj, kot marsikje drugod - natočili.

Dimljeni losos na mlačnem krompirjevem pireju z motovilcem (namesto kumar) je že takoj na začetku pokazal Bellino smer in zaljubljenost. Lahko, sezonsko, enostavno, prijazno! S pomočjo kakovostnih sestavin, seveda.

Ker je zeljne juhe zmanjkalo, so nama postregli gobjo, ki je pri Belli pravzaprav krompirjeva, s čimer se očitno hočejo ločiti od vaških gostiln, ki je kuhajo na hektolitre. Toda žal je delovala kot izhod v sili, preveč prazno in brez okusa, saj so bile gobe v družbi čebule v juhi le priloga. Čeprav se je spet poznala kuharjeva opredeljenost, saj bi lahko tej zakuhi rekel kar duxelles, tako fino na kocke so bile zrezane gobe in šalotke, na dovolj vročine popražene, da so spustile vso vodo ter ohranile čvrstost, kar hrustljavost. Toda, če je menil, da bo za okus dovolj peteršilj po vrhu, se je zmotil.

Topla predjed, v družbi Borisa in Ferda Kristančiča ter njunega krepkega brandulina iz furlanskega tokaja (letnik 2000, 14 alkohola) je bila tako preprosta, da je bilo - pred prvim grižljajem! - že sumljivo. Toda, ne, kuhar si ni poenostavil! Le okusom je dovolil, da se razbohotijo; aromatični, sladko-janežasti koromač, zgolj popražen, je ponudil mehko steljo jakobovi pokrovači, tudi le na hitro popečeni v olivnem olju. Le še malo soli in več tudi ni bilo potrebno.

Ribji file s pokrovko

Ni pa šlo tako lahko pri glavnih jedeh, kjer je bilo ravno soli dosti, dosti preveč. Mehka postelja oradinemu fileju je bil por z žafraniko, ki ga je bilo v takšni obliki preveč, da bi lahko le dodal svoje skupnemu okusu, riba pa je bila pokrita s krompirjem, ki so ga povezali z jajcem, kar je spet povsem zadušilo njeno nežnost. Kdo bo pa pogledal lepotico v pošvedranih čevljih in potlačenem klobuku?

Tudi druga ribica, svinjska, ni uspela na krožniku ohraniti svoje nežnosti in sočnosti, čeprav je k njeni razsušenosti svoje prispevala tudi priloga, popečen beli fižol. Gre sicer za duhovito in kreativno prilogo, saj je med fižol pomešana mlada zimska špinača, toda manjka omaka, ki bi vse skupaj povezala v celoto. Porov rep in redkvičina krona je pač nista mogla nadomestiti. Pa tudi harmoničen rdeči duet Edija Simčiča se je zaman trudil.

Čez panna cotto ne bom rekel nič slabega, čeprav me ima (na nivoju gostiln, nad katere se želi Bella dvigniti), a bom zato hišno makovo rezino iz skute in brusničnega preliva uvrstil med ponesrečene poskuse. Pa tudi da sva končala s polno mizo praznih kozarcev, četudi sva pri sladici pila le vodo, ni bilo lepo.

Obisk leta 2000

Tam naokrog je kar nekaj dobrih gostiln. Pri Krištofu, na primer, zdaj ponujajo francosko hrano, pri Zali prisegajo na dobrote za vitke, Ančka, ki tudi ni daleč stran, pa je zaprisežena slovenska kuharica. Četudi smo na Gorenjskem, pa to pomeni, da čim več je dobrih, temveč prostora je še za več dobrih. In tako se ne čudite, če bo na enem krožniku pisalo bistro Bela, na drugem pa vila Bella. Včasih je bil pač bistro, potem pa je tam na robu Preddvora, v Beli, ki po stari slovenski navadi ni le ena, temveč zgornja, spodnja in še kakšna, nastala prava restavracija. Od torka do petka pripravljajo celo slow food pojedine, za vikend pa se raje prilagodijo množici.

V pritlični hiši dokaj na samem, ki se boči v krog, tako da je poleti najbrž prijetno pod napuščem okrog in okrog hiše, je prostora za veliko restavracijo, v kateri je na enem koncu klavir za mirnejšo spremljavo jedem, na drugem pa plesišče, za bučnejšo spremljavo jedcem. Ambient je nekako že viden, torej mešanica modernega, v kar sodijo tudi pregradna cvetlična korita z umetnimi rožami. Vseeno pa je domačno, že zaradi gostiteljice, ki vas bo pričakala že pri vhodu, vas popeljala do mize, na stežaj odprla radiatorske ventile in se na koncu še poigrala s psom, ki vas bo čakal v avtomobilu.

Vinski list s 110 steklenicami
V Preddvor, kjer pri pokopališču zavijete desno in nato sledite smerokazom do Bele in njene vile Belle, naju je prignal dober glas, ki se je širil o ambiciozni gostilni. Jedilni list je bil nato sicer majhno razočaranje, saj nama je ponudil skoraj le klasiko številnih slovenskih gostiln, a vseeno sva postala pozorna ob oddelku hišnih posebnosti, pa tudi na leseni tabli pri vhodu so obljubljali kostanjeve jedi. Prijetno presenečenje pa je bil vinski jedilni list, ki vsebuje kar 110 steklenic vseh slovenskih vinskih rajonov in vinorodnih okolišev, pa še predstavnike iz Francije, Avstralije, Kalifornije in Čila. Ena najboljših slovenskih vinskih kart!

Za prvo lakoto so nama prinesli dva grižljaja svežega kruha, premazanega s sirnim namazom, ki je bil preprosto izvrsten. Dober začetek, tudi s pomočjo frangeževe polsuhe penine.
Nato sva želela poskusiti še zadnje jesenske kostanje. Kostanjevi muslin (mousseline omaka, ki ji pravijo tudi chantily omaka, je pravzaprav holandska omaka z vmešano stepeno smetano) zvitki se je slišalo obetajoče, toda na krožniku je bil le en kuhan in olupljen kostanj, zgolj za dekoracijo, sicer pa so bile tri rezine vratovine (ne šunke) tako zvite, da so jih lahko napolnili s smetanovo kremasto omako (brez kostanjev). Precej boljša je bila koruzna juha, čeprav bi si želel bolj vročo, saj se radiatorji kar niso hoteli sprostiti, da bi naju ogreli. Por sicer ni bil zapečen, toda tudi le opečen je bil dovolj mehek in sladek, namesto pekoč, da se je uspešno povezal s pretlačeno koruzno juho.

Ješprenov zrezek z matevžom
Ko sva vprašala natakarja, kako nama lahko pripravijo jurčke, ni bil ravno najbolj inovativen: "Kakor imata najraje!" Toda midva bi rada, da nama kaj priporočite. "Ni problema, karkoli želita, vama lahko pripravimo," je bil vljuden. Potem sva se predala in se odločila za jurčke na žaru. Gobja sezona je bila tudi na Gorenjskem očitno bogata, saj so bili čvrsti, lepi, zdravi, tudi česen se jim je lepo podal, le malce soli so jim preveč dodali.

Račje prsi so bile na krožniku, v objemu skoraj vijolične vinske omake, še malce rožnate, z dovolj mastne obleke, videti prav mamljivo. Žal pa so se potile v ponvi na premalo vročine, tako da mastni rob ni bil hrustljav, prepočasna opeka pa jih je naredila tudi preveč trmaste. Takšno dobroto je potrebno tako dolgo trenirati, da se gostu vedno stopi v ustih! Tudi grozdna omaka je bila za nežno račko prekisla.
Zato pa je bila druga glavna jed izvrstna. Čeprav svinjine skoraj ni več na jedilnikih boljših gostiln, je bila tukaj prerezana na dvoje, napolnjena z rezino pršuta in kislim zeljem, prav imenitna. V največji meri zahvaljujoč ričetni, torej ješprenovi omaki, h kateri se je podal tudi belokranjski matevž s kislim zeljem. Kako ne, če pa so jima izdatno pomagali hrustljavi in mesnati ocvirki. Že za takšen svinjski ješprenov zrezek se je vredno zapeljati vse do Preddvora.

Obema glavnima jedema je uspešno pomagalo do praznega krožnika mlado Kristančičevo movino, le eden od številnih mladih vinskih predstavnikov, ki zadnja leta uspešno z gostinskih novembrskih miz izpodrivajo francoski beaujolais.

Sladico so nama milostno, saj so videli najina utrujena obraza, razdelili na polovico (in zaradi tega računali 1,2, kar me sploh ni ujezilo, saj je je manj vedno dražje od več). Zlata hruška je ime karamelizirani hruški, v kateri sva končno našla kostanje, ki sva jih pogrešala v muslinu. Lepo, okusno, ravno pravšnje za zadovoljno slovo.