|
|
 |
|
|
| |
| | Hrana: |   | | Vina: |  | | Postrežba: | | | Ambient, čistoča, okolje, parking: | | | Cena/kakovost: | | SKUPAJ:  
(60 od 100)
|
| 
| Gostilna ocenjena 13 krat
Hrana:
13 krat | | Vina:
13 krat | | Postrežba:
13 krat | | Ambient, čistoča, okolje, parking:
13 krat | | Cena/kakovost:
12 krat | |
Ocenite gostilno
|  |
|
|
|
| | |
 |  Gostilna Šempeter, Bistrica ob Sotli, 4 | Kopun, med četrtim in šestim rebrom
| Štuc kranjske, prosim! Šempeter je prava slovenska gostilna! Takšna, v kateri gospodar prisede, gostje pa ne gledajo na uro. Takšna, ki je kulturni dom, cerkev, promenada in bolnica hkrati. Takšna, ki je vedno na sredi, vseeno od koder prideš in kam greš – ne moreš je ne zgrešiti in ne obiti. Pa še kopune ima! Tiste peteline, ki sicer tanjše kikirikajo, zato pa bolj sočno teknejo. Le nikar jih ne pozabite vnaprej naročiti!
|
Štuc, torej. Že ime (kozarec) pove, da ne gre za hrano, ampak vino … Pol kranjske, domače, od vaškega mesarja, ki jo tako dobro posuši, da je potreben dolg in oster nož, z nekaj kislimi kumaricami in svežim kruhom, pa le ena lesena deska, na sredini mize, do koder seže vsak, ki trka s kozarci.
Od tlačenke do pečenke
A vi v Bistrico, ki je bila nekoč Sveti Peter, torej Šempeter, ne boste šli na vaški pogovor, pač pa na – kopuna. Zato je z njim potrebno tudi začeti. Srečko Kunst je to storil že pred desetimi leti. Ni bilo sicer lahko najti babico, ki je še znala zarezati med četrtim in šestim rebrom, da je petelinček že pri šestih tednih nehal misliti na kure in je do šestega meseca potem le še zobal in zobal, tako pridno, da je zdaj zanj potrebno celo omizje pridnih jedcev, ki se jim cedi po bradi. Če kaj slučajno ostane, pa je za tlačenko. S korenjem v žolici in jajcem v motovilcu ter z dovolj bučnega olja, za katerega gospodar prisega, da ga v Sloveniji ni boljšega – ”pet pridelovalcev imamo v Bistrici in vneto tekmujejo med seboj” -, je ta kopunova tlačenka tisto, kar manjka domačim slovenskim gostilnam – razlog povratka. Zakaj bi se vračal, če pa ponujajo vse isto?! V Šempetru pa se predstava izbranih okusov Kozjanskega z njo šele začne.
Goveja juha je temna in gosta. Ne motno temna, ampak bistro polna (razlog več, da ob kopunu spoznamo še vola), ne kupljeno gosta, ampak rezancev polna žlica. Kdor pride dovolj zgodaj na kosilo, jih lahko še grize. V porcelanskem porcijskem jušniku se tudi ujema s Šempetrovo jedilnico, ki je domačno topla, če se centralna ravno ne pokvari. Violina, saks in stari radio na steni, dolgi spomini v starih okvirjih, visoki zeleni nasloni in še višji beli pogrinjki. Urejena gostilna!
Pirina kaša s potočnimi raki, iz novoletne ponudbe, je predstavila še mlince iz Šempetrove trgovinske ponudbe. V njih je dovolj jajc, da svetijo v temi, in tudi to – domači izdelki v prodajni embalaži – je eden od znakov prave gostilne; še bolj od zvona (Gostilna Slovenija) nad vrati. Ker je bilo dovolj sočno, okusno in s pravo zgodbo, je zmotilo (le) to, da je bilo porcija tako majhna. Še z nekaj omake in kaj zelenjave bi bila ta jed, ob sivem pinotu z bizeljske Vrhovnice, še za kaj več kot za novoletni skok.
Od vola do kopuna
Nad Kozjim je planina Vetrnik, ki je dovolj visoka, da je paša na njej suha, takšna pa dobro dene okusu hrbta kozjanskega vola, ki je v Šempetru v družbi ajdovih krapov z brusnicami. Gospodar pozna svoje dobavitelje in to je tudi največja odlika podeželske gostilne nasproti Kumrovca in dovolj blizu Rogaške Slatine, da si lahko privošči še kaj več od štuca. Meso je šlo sicer že malo čez (srednje), a tudi v tem se je videlo, da so se voli morali na planini sprehajati za hrano. Čvrsto in polno meso je prispevalo tudi za takšno rjavo omako, le krapom se je preveč mudilo iz zamrzovalnika, zato so bili na toplem krožniku še mrzli. Kaj povprečen jedec, ki mu to ni služba, zato ne zbira ”mišelink” kot drugi znamke, opazi najhitreje in najlažje? Mlačno-toplo-vroče, to vsakdo občuti, le premalo kuharjev to ve. No, tudi spužvaste lisičke niso imele tam kaj iskati.
A saj je vse to bil le uvod za – kopuna! Če jeste le piščance z osteoporozo, ki jim kosti razpadejo, še preden jih primete v roko, ne berite dalje. Če pa imate radi, da se meso drži kosti, ki ni krvavo rjava, temveč bela, potem bo treba v Bistrico, ki je vmes med Kozjanskim in Bizeljskim. Pričakujejo vas mlinci, opiti od prav tiste rumene maščobe, ki se pocedi od temnega mesa, rdeče zelje s kostanji, ki gre odlično k belemu mesu, tega pa pri kopunu je tudi druga polovica Slovencev (tistih, ki prisegajo zgolj na temne kose), pečen krompir, rebrasto pečen, da je čim več hrustljavosti, in kar nekaj matematike. Namreč: eden zadovolji od štiri do šest ljudi, raste od šest do osem mesecev, pase pa se le na dveh kmetijah, zato, da ni v zamrzovalniku več kot le teden dni, je v Šempetru zgolj v nedeljski ponudbi, pa še takrat si pravočasno rezervirajte svoj kos. A v tem je ravno razlika: piščancev pojemo letno več kot je nas, kopunov, ki jih sicer valijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti, a so Avstrijci iz stare (naše) štajerske pasme naredili svojo novo sulmtalsko (cesarsko), pa le, kar jih gre v Šempetru enkrat tedensko v pečico.
Za sladico je bil – ob dovolj okusno simpatični kostanjevi rezini - tris: kozjanska potica je posebna zaradi kruha, gibanica je tudi na kozjanskem prekmurska, štruklji pa so zanimivi, če so preliti z izabelo. V Šempetru ne boste lačni.
Zakaj obiskati?
Kar Šempeter da na krožnik, je dovolj domače in dovolj okusno, da je več kot za tri sončke. A četrtega daje bistriški gostilni kopun, ki ni poseben le zaradi svoje kastriranosti (več in boljša maščoba), temveč je sočen in mehek, po koži hrustljav, s prilogami pa zato vreden izleta. Prave slovenske, domače, podeželske gostilne ni brez (tako) prepoznavne jedi!
VINSKA PONUDBA 2,5
K preprosti in domači hrani iz lokalnih sestavin gredo prav takšna vina, torej le okoliški vinarji, Kralj (hišni vinar), Keltis, Graben, Kovačič, Šmalčič. Vinska karta je kratka, a prav to, da na njej ni, kar je povsod drugod, je njena odlika. Čeprav zahtevnejši pivci pogrešajo večjo ponudbo suhih vin. Domačini pijejo gospodarjevo vino, ki je belo za špricer in rdeče namesto primorske klasike; za druge pa se najde še 12 vinskih etiket.
|
Komentar bralcev: 28. 2. 2016: Odlično!
9. 3. 2013: Bravo, Kunstovi! |
|
| Dodatni podatki | Kako do tja: med Podčetrtkom in Bizeljskim, tik ob hrvaški meji pri Kumrovcu | Regija: Štajerska | Značilnost:
regionalno
| Naslov: Bistrica ob Sotli 76, Kozjansko | Telefon: +386 (0)3 580 4222 | www: www.sem5er.com | E-pošta: sreco.kunst@siol.net | Zaprto: nikoli; odprto od ponedeljka do srede med 7. in 22. uro, v četrtek med 7. in 13. uro, od petka do nedelje med 7. in 23. uro | Lastnik: Srečko Kunst | Kuhar: Ratimir Harapin | Cene: hladne predjedi 3 do 4,10, juhe 2 do 2,60, tople predjedi 4,90 do 6,20, glavne jedi 6,40 do 14, sladice 3,50 do 4; kopun s prilogami 17 evrov | Jedi:
obsoteljska in kozjanska kuhinja | Dodatno:
znak Gostilna Slovenija | Leto obiska: december 2012 |
|
|
|
|
|
| |
|
|
|
|
