Boljšega pločnika v Ljubljani ni! Odkar ima Kongresni trg novo garažno hišo, je park Zvezda spet srčika prestolnice, zato se vsi ”zaletavajo” v Zvezdin Bistro, turisti, obiskovalci, mimoidoči, Ljubljančani, ulični muzikanti, bicikeLJevi uporabniki in čakajoči na LPP. Slaščičarna je polna že od 1999, hrustljavi Bistro pa jo še širi in dopolnjuje.

Hrustljavka na posebnem stojalu

Kako se sliši: domača pašteta s figovim chutneyem in pirinim čipsom, hamburger iz bio govedine, bučkini polpeti, rižota s kapesantami in avokadom, losos pečen v listnatem testu, mošnjiček polnjen z račjim mesom in zelenjavo, solata s kozicami na azijski način ...? Malo mediteransko, malo svetovljansko, malo od daleč, malo od blizu, malo hrustljavo, malo kremnato, vse pa že od nekod znano, a s pravim kuharjem in ozvezdnim marketingom. Zvezda ima koncept, ki se ne bo ustavil le na Kongresnem trgu (in v Slonu)!

Hrustljavka, s katero so v Zvezdi zanimivo in primerno prevedli nemško-alzaški goreči kolač (flammekueche), je jed, ki se zaradi svoje cene v primerjavi s hitrostjo zaužitja sicer ne bo preselila v stojnico v parku čez cesto, si pa je vseeno in hitro v bistroju pridobila ob Zvezdinem še zvezdniški status. Pozdrav iz kuhinje sploh ni potreben, saj natakar vešče prodaja: ”Naša hrustljavka ..., iz pirine moke ..., z vinskim kamnom ..., dvakrat pečena, drugič šele ob naročilu ..., in sveže lisičke ...” Servirana na posebnem lesenem stojalu, že zrezana, po robovih črno zapečena, zelo tanka in zelo hrustljava, sveže obložena, kar kliče k sproščenemu pogovoru ob lizanju prstov na pločniku sredi Ljubljane. Sestavine so žive, torej rukola ni uvela, paradižnik ni podhlajen, lisičke niso spužvaste. Seveda pa je to še vedno le, recimo temu, party jed.

Zato je pomembno, da ima Zvezda tudi posebno ponudbo. Z njo ne pokaže le, da ima pravega kuharja – Čeha Tomaša Javureka, ki se že nekaj let sprehaja po slovenskih restavracijah -, temveč da si želi tudi pravih gostov. Ne, torej, le dopoldanske solate (s pestom, tunina, Cezarjeva, s feto ali kozicami) in popoldanski prigrizki (guacamole, azijski mix, caprese, bruskete), temveč tudi sveža in lahka kosila ter sproščene večerje.

V takšnem kontekstu je bila rižota sproti mešana in sveže kremnata, riž al dente, avokado domiselna poživitev, Jakobova pokrovača pa hitro opečena in spretno zrezana, vse skupaj pa dovolj redko, da ni bilo sprijeto. Ena od boljših rižot, ki jih lahko doživiš za kosilo v Ljubljani.

Saj tudi spomladanskim zvitkom, iz redne ponudbe, z račjim mesom, zelenjavo in sezamovimi semeni ne gre oporekati pomanjkanja čustev. Predvsem zelenjava je zrezana tako, da se prijetno grize; in občuti, da je rezalec mislil na gosta, ne le na svojo hitrost. Omenjam zaradi marsikje preobilno prisotne površnosti, ki le potrjuje dejstvo, da je v naših gostilnah še premalo chefov. Ti pač ne dovolijo tega!

Zvezdin škrnicelj iz riževega testa, ki ga je na vrhu preveč za premalo sladko-kisle omake, pa je dobro premišljena jed, ki cilja na modne navdušence, takšnim pa je do oblike, seveda, več kot do okusa. Čeprav se lepo sesekljano račkino meso uspe upreti skušnjavi in ne zavlada nad zelenjavo in čeprav vse spet hrustlja in se drobi, je to zgolj to, kar pove ime: bistro. Hitro, torej.

Višinski rekord bio hamburgerja

Ker pa pri Zvezdi, torej, znajo, je za bolj radovedne jedce tudi nekaj vmes. Sorbet zelenega čaja z meto in granatnim jabolkom v šampanjskem kozarcu se prileže ob misli na hišni hamburger, ki že cvrči v kuhinji. In res je kaj videti, saj je v zapiku cela skladovnica pečenega krompirja, ki jedi daje višinski rekord in razreši večno dilemo ameriškega hitrega prehranjevanja – kako odpreti usta dovolj na široko.

Zvezdin hamburger se ne da prijeti, temveč le rezati, kar je za pogrnjeno mizo vselej dobrodošlo. Zato najprej o prvem vtisu: bio meso, pol lepinje, hrustljava panceta, majonezno-gorčična omaka, pekovski krompirjev ražnjič in zelena solata, na belem krožniku z balzamičnim brizgom. Da, to je nekaj čisto drugega kot na stojnici pred tekmo v Stožicah!

Toda ... Zdi se mi, da je Zvezda s svojim hitom vseeno zamudila priložnost, da bi Ljubljani predstavila – pravi hamburger. Ta, namreč in predvsem, ne more brez debeline! Saj se menda niso zgledovali pri McDonaldsu? Četudi bio, je to še vedno le nadgrajena pleskavica, ki nenazadnje leži na solati, ki je preveč podobna tistim ”vitaminom” s stojnic. V spominu jedca ostane zgolj oblika, prav nič pa okus mesa, pa čeprav to meso pozna svojega mesarja. Le slovenski hamburger z jugo koreninami in ameriškim lišpom.

V takšni fusion inačici je šel navzdol tudi losos v testu, s kar nekaj semeni; na lososu gorčična, na testu sezamova, na pireju pesto. Testo je ribi pomagalo do sočnosti, a vseeno je bilo med njo in zelenjavo, ki je bila zrezana že za azijski škrnicelj, premalo vezave. Mar ni manjkala omaka?! Ali pa Zvezdi vse res le hrusta ...

Čeprav, ko zahrusta sladkorni pokrov na crème brûlée, se pod njim razkrije vzorčna ljubljanska vanilijeva krema s karamelizirano skorjico, sicer rahla v čvrstosti, a krepka v okusu, ki kot neizpodbiten dokaz pusti sled na dnu skodelice. Prepričala je bolj kot slivovi cmoki, ki so jih turisti sicer veseli, a imajo domačini zato raje mamine. Toda, saj Zvezda je navsezadnje fusion: spomladanski zvitki niso kitajski, hamburger ni ameriški, cmoki pa ne slovenski. So pa vsi bistro in Zvezdini!

Zakaj obiskati?

V redni ponudbi je bistro, ki se (u)klanja turistični mednarodni Ljubljani. V dnevnem priporočilu je sodobna urbana restavracija, v kateri ne pričakujemo visoke kulinarike, pač pa prijetno hrustanje.

VINSKA PONUDBA 4

Za bistro je vinska ponudba zelo dobra! Okusi se, da nekdo o njej razmišlja (sommelier Damir Jusović). Število etiket (66) povsem zadošča, še posebej, ker so ”hišni” Marjan Simčič, Jakončič, Movia, Ferdinand, Blažič, Sutor, Posestvo Burja, Trapan, Marjan Sirk. In (skoraj) vsa vina so tudi na kozarec! Nič čudnega, da so turisti navdušeni in hvalijo, kako dobra vina imamo Slovenci. Pribitek na ceno: sivi pinot, Dolgo 18 evrov, pri vinarju 7,50.