Elizabeta iz Vojnika pod vodstvom kulinarika Jerneja Podpečana ni zastavljena podeželsko, temveč sredozemsko. Najbrž ne gre le za modo, temveč tudi za premislek – gostilna Medved nedaleč stran v Škofji vasi je vendarle že stoletna. Čas bo torej pokazal, ali se bodo brancinova sekanica, gratinirane novozelandske dagnje in ameriška kuhinja (Harryjeva cesarjeva solata in steak z ledenko) uspele zriniti med konkurenco velikih porcij, plošč in pečenk.

Gorčična pena in tartufov med

Koncept je v Elizabethinem clubu vsekakor viden: za prejšnjimi je pospravljeno, čeprav je ostalo še preveč nadstreškov in sladoledna vitrina še ni našla najboljšega prostora, pod kozolec na kozarec ob štajerskih vabijo tudi primorska vina, notranjost pod opečnatimi oboki ima namesto disko luči bele in visoke pogrinjke, ekipa je mlada, perspektivna in uporablja facebook, za domačnost pa skrbijo domač kruh, domače testenine, domači vonj in sveža bazilika na mizah.

Marinirana teletina z gorčično peno in brusničnim džemom zato ne izpade kot nepotrebno šopirjenje, temveč prej dobrodošla konkurenca vsepovsod prisotnemu podhlajenemu karpaču. Seveda so si tudi tukaj pomagali z glavnatim radičem, ki se ga da hitro in kot zelje zrezati v balzamično odišavljen solatni kupček, da tvori kupolasto obliko na dnu globokega krožnika, toda meso je bilo nežno, mehko in sveže, gorčična krema pa dovolj penasta, da ni bila kar iz tube. Pravzaprav nekaj mesno lepšega kar se ti lahko pripeti v siceršnjem dolgčasu uniformiranih hladnih predjedi na naših ”sredozemskih” jedilnih listih.

Tudi topla bučkina solata, sicer s preveč česna, s tartufovim medom in mehkim kozjim sirom, se ni predolgo obotavljala na krožniku. Mlačnost bučk, nežna pikantnost sira in sladkost medu so se dobro ujeli, rezine poletnih tartufov in čilijevih laskov pa, verjamem, ujamejo tise, ki jim vsak dan ni le do klobas in pizze.

Zato je ta odstavek zdaj namenjen vsem – Elizabet club pač ni izjema - slovenskim gostilničarjem, ki se jim zdi, da bo svet obstal, če oni ne bodo ves čas na tekočem, v katero smer se vrti. Radio! V Vojniku natakarji poslušajo Roglo, ”ker vrti dobro muziko”. A za gosta to pomeni, da med posameznimi grižljaji kupuje kosilnice in žage, si v koledar vpisuje, kdaj in kje so vaški pogrebi ter kriči na prisotne pri mizi, da preglasi radijska poročila in reklame. Če za kaj potrebujemo sprejeti zakon po hitrem postopku, potem ga za prepoved predvajanja radijskih postaj v gostilnah in restavracijah! Prišel sem jest, se pogovarjat in uživat, zato me prav nič ne zanimajo popusti iz špecerije v sosednji vasi. No, je pa natakar najino željo vseeno malo upošteval. Zamenjal je – postajo.

Od ajdove kaše do portske omake

Popečene račje prsi z bučnim pirejem in semeni so se kar se buč tiče izkazala za prezgodnja, zato so se spet ponovile bučke, kar je kuharju povzročilo težave pri začinjanju. Barvno in oblikovno všečna jed je bila namreč medla in neosebna, prsa pa tudi preveč pečena. Če bi bila res buča, se ne bi le bolje ujela z bučnicami, temveč bi bila tudi bolj polna in krepka opora mesu; če bi bilo meso hitrejše v ponvi, bi bil okus v ustih daljši, predvsem pa bolj sočen; če bi bila namesto sivkinega zapika naravna omaka, bi bila druščina tudi bolj složna.

Ajdova kaša s tofujem in melancani je bila za vegance, vegetarijance in še za koga. Če bi bil feta sir, bi bilo za slednje, sicer, še boljše, a dobro je vedeti, da v Elizabethi niso glavni le bifteki s svežimi tartufi. Jajčevci, tanko zrezani, so v ponvi ovili tofu, parmezan, grobo zrezan, pa na krožniku kašo, ki je ohranila dovolj svežine, da ni – kot se marsikje zgodi – škripalo med zobmi.

Seveda se v gostilni, ki ima sredozemsko-restavracijske ambicije, kljub kozolcu in bližini kar treh vojniških cerkva, Marije sedem žalosti, sv. Florijana in sv. Jerneja, ne da izogniti morskemu vonju. Pol lignjev so ocvrli v jajcu, drugo polovico pa napolnili s pršutom. Na nepogretem krožniku (tudi prejšnjim se je enako godilo) jim ni bilo le hitro mrzlo, temveč tudi dolgočasno. Tako to delajo vsi, vključno s preslanostjo, ki je kolateralna škoda neustvarjalne uporabe pršuta.

Beefsteak Elizabet club s pršutom in sotiranimi jurčki v porto omaki se je izkazal v bistvenem, torej mesnem, delu. Odležano, mehko, dobro srednje pečeno meso, spet sicer zelo medlo začinjeno, kar pa se da pri bifteku naknadno popraviti, bi se najboljše počutilo brez družbe. Na vročem krožniku, z malo lastnega soka in veliko svežega kruha, bi šlo v slast. V tej hišni inačici pa je (portska) omaka ostala na pol poti do krepkosti okusa po portovcu in pomarančni lupini, po temni mesni zgoščenosti in po svetli limonovi svežini. Tako kot sotirane gobe na pol poti do odmrznitve, kar jim je dalo kiselkasto-razmočen ”gobasti” okus in teksturo.

Tudi pri sladicah bo treba še malo trenirati. Sorbet pomaranče in konjaka je (v vročih dneh) sicer zanimiva domislica, ki pa je bolj primerna za predsladico, kokosova zmrzlina s čokoladno omako in jagodami pa tudi (še) ni tista, zaradi katere bi se do Celja raje kot po avtocesti vozili po stari cesti.

Zakaj obiskati?

Še mlada gostilna z mlado ekipo kaže že dovolj ambicij in pripravljenosti na učenje, da pod kozolec ni potrebno zaviti zgolj zaradi pizz in ledene kave. Svojih hitov sicer še niso našli, a obetajo, da jih bodo.

VINSKA PONUDBA 2,5

Posebnost Vojnika je razen cerkva tudi vinogradniško-vinarsko društvo, ki ima kar 200 članov. Elizabeta je tako hišnega vinarja poiskala v bližini, pri konjiških sosedih, na Kraberku pri Ločah (vinogradništvo Krošl), pod kozolcem pa je tudi tabla, na kateri sproti izpisujejo, katere izmed 16 vin vinarjev Gaube, Verus, Jakončič, Tilia, Santomas in Valdhuber točijo na kozarec. Enkrat naj bi ”iz izdelave” prišel tudi vinski list. Gospodar Jernej Podpečan je tudi vinski svetovalec svojih clubov.