”Naša klasika,” pravijo Vračkovi ponudbi, ki se ravna po sosedih, ki so izza hriba brez morja, zato nič ne gledajo, nič ne sprašujejo, temveč, čim so čez Jurij, hitro naročijo: ”Ribjo ploščo, prosim!” Toda klasika ni (le) morska, čeprav je priljubljena; ocvrt piščanec, kuhana govedina, čebulna bržola, zarebrnica divjega prašiča, divjačinski golaž so dovolj za protiutež mešanemu mesu in plošči z dunajskim ter ražnjiči. Ko k temu dodamo še cene, nam je takoj jasno, zakaj je parkirišče polno že od 1908. leta. Na primer: gratinirani jurčki v omaki s sesekljano pljučno so resda v razdelku ”za majhne želodčke”, toda ob njihovi ceni 5,60 bi se vseeno moralo zamisliti preveč naših gostiln, ki so prepričane, da jim je zgolj kriza pregnala goste.

Stara kombinacija, nova izvedba

Dejansko je Vračko za zgled! Morda ne ravno v nedeljo, ko je še bolj poln kot vsi drugi, zato si takrat nima smisla preveč izmišljati, saj je najboljše tisto, kar jejo tudi drugi. A med tednom, ko se v kuhinji prav razveselijo, če pride tudi kdo, ki ga ne zadovolji le znano, polno in veliko, že juha lahko dokaže, da avstrijsko-štajerski kuharji in gostinci niso izumili višje matematike, ko so že pred dobrim desetletjem s svojih krožnikov vrgli peteršilj in pomaranče. Vračku zdaj uspeva prav to: ima, seveda, tudi gobovo in govejo juho, toda že na prvi strani ponuja še juho rumene paprike in ingverja, ki jo postreže v kozarcu, toda tako, da v njej ni ne stare moke, ne nove pene. Zgolj juha, z okusom po papriki in ingverju, ker je pozimi ta okus bolj pristen od še tako dobro odmrznjene zelenjave.

Ali pa solata; nimajo le avstrijski kmetje debelega fižola, zato pri Vračku kostanjevec ni le pravi dedec, temveč skupaj z ovčjim sirom in bučnim oljem prava hladna predjed.

Če je kdo mnenja, da nimam prav, naj kar poskusi domače raviole s hrenom na karpaču iz govedine in korenčka! Stara jušna kombinacija, nova Vračkova izvedba. Namesto razkuhanega korenja, ki bi plavalo med rezanci, hrustljavi oblat kot modni karpačo ustrežljivo podlaga tanke rezine govedine, ki bolj kot na jušno osnovo spominjajo na rostbifovo sočnost. Čez vse je penasta omaka, a ne iz spenjene juhe, temveč iz napovedi hrenovega nadeva v domače zvitih raviolih, ki bi se jim lahko reklo tudi žlikrofi. Ta krožnik je tako preprosto izviren, da naj Vračko kar mirno in brez vesti še naprej cvre piščance in lignje, če si bo dušo celil s takšnimi idejami.

Snežene kepe, a le pozimi

Priznam, da sva mislila, da se je pač posrečilo … A piščančji file na rdečih rezancih sicer ni bil tako idejno močan, a zato izvedbeno ni bil nič manj spreten. Če jejo tudi oči, potem so okusi zraven! Še ocvrta rukola po vrhu ni bila le zaradi barvno lepšega, temveč tudi povezovalno potrebnega. Spomnilo je na italijansko piccato, ki se rada preteguje na paradižnikovih širokih rezancih, a so jo piščančje prsi ovite v slanino zadržale na Štajerskem.

Zato smuč ni bil več presenečenje. To mu je pisalo že na koži, ki zaradi sladkovodne nežnosti prevečkrat ostane v ponvi. Tukaj pa je kuharica uporabila velik plin in najboljšo ponev, da je riba vseeno dobila tudi zapečeni okus. In ker bi omaka vse skupaj hitro razmočila, je dovoljeno pritegnila večini, ki ji je tudi sredi štajerskih goric sredozemski slog zakon, saj je žar-zelenjavo lepo zrezala in domiselno postregla, polenti pa vmešala kremavost, po barvi in strukturi.

A niso le lepše jedi, ki zmagajo pri Vračku. Enostavno znajo z gosti! ”Jaz to rada delam,” pojasni uspešno formulo gospodarica Annemarie, a to se da razbrati tudi s starih slik na novi steni. Ne nazadnje ima dedek že 91 let!

Še posebej, ker tudi jelenov hrbet s pirejem zelene ni nobena izjema. Najbrž je nekaterim vseeno ali pa tega pač ne opazijo. Toda, če hči pazi, da omako, ki jo je zgostila z brusnicami, ne pa z moko, polije tako, da mora mama paziti, ko krožnik brez razlivanja nese do gosta, potem pozoren gost to opazi. Zato pa so takšne gostilne poznane po stalnih gostih!

Resda je tisti dan sonce posebej prijazno sijalo in resda nisva bila neznana gosta … Toda jedla sva le tisto, kar bo pisalo tudi na vašem jedilnem listu! Čokoladni mousse, torej, ki se vam bo morda zdel premalo gladek, ali pa mangova omaka premalo lokalna. Toda, saj Vračko ne tekmuje ne za avstrijske ”haube”, ne za slovenske zvonove. Je ”le” podeželska gostilna na meji, ki tako dobro pozna svoje goste, da jim ne želi le popuščati, temveč jim tudi nekaj dokazati - da so lahko snežene kepe boljše kot doma (a le pozimi) in da med tednom, z novimi idejami na novih krožnikih, trem vikend sončkom dodajo še četrtega.

Zakaj obiskati?

Vračko uspešno krmari med majhnimi ambicijami svojih večinskih gostov in večjimi svojega lastnega gostinskega zadovoljstva. Na koncu so zadovoljni oboji, oni, ki dobijo klasiko skuhano boljše in postreženo lepše, ter tisti, ki imajo domače še raje, ko v kaminu v lesenem zimskem vrtu toplo prasketa, na terasi pa se sonce odbija od nove fasade, na kateri je stara gostinska tabla novo restavrirana.

VINO 3

Tudi hišno vino je domače, Vračkovo. Danilo Vračko pridela ravno toliko, da gostje vse popijejo in pokupijo. Če zmanjka, pa so na vinskem listu sosedje in sorodniki (22 etiket). Najbolj priljubljeni: Vračko, Bogomir Valdhuber, Janez Valdhuber, Gaube, Čotar. Pribitek na ceno: rose Gaube 15 EUR, pri vinarju 7,20.