Za pohorsko omleto je potrebno nekaj potrpljenja, toda zato pride sveža, dišeča, debela in vroča. Zanjo je potrebnih več oči, ker je pladenj velik, biskvit na dolgo raztegnjen in visoko prepognjen, smetana povsod naokrog, žlica pa je velikokrat zajela med brusnice, ko je mazala nadev. Toda, ko se dva lotita štirih velikih jajc, prideta do dna.

Prehiter meni ali prepozna prestolnica?

Pohorska omleta je najbolj prepoznavna mariborska jed (nastala po zamisli legendarnega upravnika Železničarskega doma na Pohorju Vilija Račiča pred 60 leti), Kliček, kot se po mariborsko in domače (po drugem lastniku) reče gostilni Pri Treh ribnikih sredi Mestnega parka, pa gostilna, v katero se gre na ”pohorsko” in še veliko drugega. Vsaj tako je dolgo veljalo; dokler se niso časi začeli spreminjati ...

Še vedno je sicer Kličkova pohorska iz pravih sestavin. Jajce, sladkor, moka. Še vedno so za nadev le brusnice. In še vedno je po smetani, ki biskvit na debelo obkroža, pokapljan mentolov liker.

Toda! Na pladnju za narezke je pohorska - biskvit sicer debel, a ne dovolj mehek, puhast in sočen – kot slab spomin na nekdanje dobre čase. Premalo za specialiteto hiše; kaj šele prestolnice!

Zdi se, da imajo Trije ribniki vse! Čudovit park, dolgo (tristoletno!) zgodovino, čevljarčkovo legendo, staro obokano klet in jedilni list, ki od slovenske kulinarike hoče predstaviti več kot le koline in tradicijo.

Vas to na kaj spominja? Zdi se, da ima Maribor vse! Pohorje, Staro trto, levi in desni breg, NK Maribor in Evropsko prestolnico kulture. Pa je res tako?

H Kličku smo šli zato, ker bodo sedaj tja leto dni hodili tudi (številni?) obiskovalci Maribora in EPK. Kam bi pa naj sicer šli (glejte še spodnji članek)? Pred ali po predstavi bodo, namreč, hoteli poskusiti še nekaj tradicionalnega, slovenskega, v lepem zelenju in okolju, malo drugače, pa ne preveč, kot povsod drugod. Jagnječji file z materino dušico, jelenji file z lešniki, junečji file z gosjimi jetri, piščančje prsi po mariborsko, krap z jurčki, potočni rak s koromačevo omako, ajdina kaša z dimljeno postrvjo ... Toda za ta jedilni list (zasnoval ga je vinski vitez in publicist Drago Medved) se je EPK zgodil šest let prepozno. Oziroma, v šestih letih je od ambiciozne, sodobne zasnove nove štajerske kuhinje, ki spoštuje tradicijo, pozna regijo, bere vremensko napoved, gleda na koledar in s hrano prijazno druži lokalna vina, ostalo premalo.

Krompirjevi žganci in dvobarvna šarlota

Na ”Kličkovem krožniku prefinjenih okusov” so jelenov pršut, muslin gosjih prsi in dimljeni sir. Kaj slednji tam počne, ne ve niti sam in podobno se godi tudi standardnima rukoli in češnjevcu. Drobnjak bi bil raje sam, z nogami v prijetni oljčni marinadi, v katero se lepo ”tunka” Kličkov domači kruh.

Sestavine, pravzaprav, niso problem. Jelen, gosja, jetra, pohorski pršut (bunka). Gre za izvedbo. Jelen je z jurčki, a od njih je le nekaj tankih lističev razmočenega okusa. Vložite čvrste jurčke v kis in lične kozarce z blagovno znamko Treh ribnikov (ali Klička), prodajajte jih za domov in z njimi oblagajte sušene divjačinske mesnine! Od muslina le nerazpoznavna oblika, da se oči ne strinjajo z okusom. Jedem brez barve in oblike tudi najboljše sestavine ne pomagajo!

V beli štajerski juhi, ki je pri Kličku ”rizlingova juha z elegantno cvetico”, sta oba glavna igralca, vino in smetana, brez dvoma dominantna in prepoznavna, a tudi tukaj zmoti vtis. Kaj ostane od kuharičinega truda, ko se juha v krožniku trese na poti do gosta? Razliti rob in ohlajena vsebina. Elegantno cvetico je vendar potrebno naliti pri mizi!

Da je slovenska kuhinja sožitje Alp in Jadrana, je skušala povedati riba na radiču. Uspešno zato, ker je bil smuč, ne pa brancin. Neuspešno, ker ni bil živ … Smučevo meso je nežno, zato ga je potrebno le pazljivo opeči na koži, da je po njej hrustljav, meso pa ostane bleščeče belo, skoraj še prosojno, in čvrsto. Tukaj pa je bilo le izsušeno. Brez omake so pečeni pinjoli in treviški radič to še podkrepili. Edini sok je bil, torej, v okrasni limoni.

Ko smo prišli do mesa, se je vtis (malo) popravil. Nasploh je Kliček boljši, ko ne zahtevaš (in pričakuješ) preveč. Že njegovi zimski meniji kažejo v to smer, saj za ne preveč ponujajo dovolj, od tlačenke do pečenic in kašnic, od fižolove juhe do svinjske pečenke, od porove juhe s krompirjem do telečjih ličnic z jurčki. In ker pozimi ”narava počiva, mi pa uživamo njene plodove”, je na sezonskem jedilniku vse od divjačinske paštete s črno redkvijo (bodite, prosim, gostoljubni in jo ponudite kot dobrodošlico) do fileja svinjske ribice v ohrovtovem ovoju na krompirjevih žgancih v spremstvu zimske zelenjave.

Tako so bili najboljši del tistega turobnega zimskega popoldneva – krompirjevi žganci! Svinjska ribica je bila še dovolj sočna, ohrovtova obleka dovolj topla, le zimske zelenjave med papriko in bučkami ni bilo - nič. Razen okrasne rozete zimskega korenja.

Na divjačinskem krožniku je bil gozdni tris: divji prašič, jelen in srna, vsak v svoji omaki, vse sicer pomešane, vsak s svojo spremljavo, vse sicer močnate. Vseeno, zdrobovi cmoki, kostanjevi njoki in skutni štrukelj bi razveselili celo brez mesa! Ali pa le z merjascem, ki je bil dolgo dušen, da je bil prijetno in okusno mehek. Rogovi mu niso bili konkurenca.

Še sladko. Izbira je pestra in primerna. Ob pohorski omleti je šarlota druga mariborska specialiteta, ki je prišla s Pohorja. Pri Kličku so iz nje vzeli kremno barvo malin in jo dodali v okrasni kuli (omako), pogrešal sem tudi orehe, toda čokoladna in vanilijeva krema sta bili dovolj rahli, v nadevu ni manjkalo biskvita in ananasa, v dekoraciji pa ne (kompotnih) breskev. Seveda pa bi bila šarlota res prava in boljša, če bi bila porcijska. Na Pohorju so jo izvorno zvrnili iz rebrastega modela.

Tudi Klička je potrebno zvrniti. Na noge in mesto, na katerem je z najboljšo lokacijo v mestu že bil. EPK ga potrebuje!

Zakaj obiskati?

Ker vse ima. A mora to (spet) izkoristiti! Za to pa potrebuje goste. Streha je sicer potrebna popravila, ribnik je že leto dni gradbišče, na parkirišču je plačilna cona, lastniki pa hočejo dobiček … Ne verjamem pa, da je novi koncept jedilnega lista rešitev, kljub zdravim in učenim ciljem (ločevanje živil, nizki GI indeks, ekološko pridelane sestavine) ter uspešni obrambi pred Turki (zgodba o čevljarčku, ki je iz ribnikov spustil vodo v obrambni jarek in tako rešil mesto). Kliček (Pri Treh ribnikih) je že zdaj gostilna s slovenskimi jedmi. Tem jedem je potrebno dodati le še chefovsko znanje!

VINO 3

Vinska karta je opisno vzorčna (vinorodne dežele, sorte in sladkorne stopnje, slovensko, nemško in angleško), poudarek na Podravju, a žal ne pri rdečih, od sosedov le Polz. In ne velja več ... So pa kar trije vinski svetovalci (Danilo Flakus, Veronika Rojko, Marjan Tertinek), ki upravljajo 53 etiket. Hišni vinarji so Protnerjeva hiša Joannes, Gaube in Valdhuber. Razen njih gostje največ naročajo Primorce Movio, M. Simčiča in Ščurka. Pribitek na ceno vin: modri pinot pri vinarju 9,60, v gostilni 21 €.