|
|
 |
|
|
| |
| | Hrana: |   | | Vina: | | | Postrežba: | | | Ambient, čistoča, okolje, parking: | | | Cena/kakovost: | | SKUPAJ:  
(64 od 100)
|
| 
| Gostilna ocenjena 3 krat
Hrana:
2 krat |  | Vina:
3 krat | | Postrežba:
2 krat | | Ambient, čistoča, okolje, parking:
2 krat | | Cena/kakovost:
2 krat | |
Ocenite gostilno
|  |
|
|
|
| | |
 |  Grad Socerb, Črni kal, 4 | Napredna morska kuhinja
| Glera je obvezni pozdrav. Sosedov prosecco. Sancin je sto metrov prostega pada nižje, zato je na gradu tudi olje njegovo. Vseeno pa Milan Grajski, kot se predstavi, brbončice uvodno razdraži z Dujčevimi oljkami. Ob lepem vremenu se tudi njegovi nasadi pri Kopru vidijo z obzidja. Grajska jedilnica je majhna, toda iz nje se daleč vidi. Grad Socerb ima vse, kar kuharica Joca pripravi in gospodar ponudi, na dlani. Lepšega razgleda nima nihče!
|
Škoda, da je v kuharičinem pozdravu losos, a ga rešujeta mladi sir in odličen grajski črni kruh z orehi. Že zaradi njega – pa koruznega tudi - se splača s Črnega kala zaviti navkreber.
Na stenah je Mersad Berber. “Od prijateljice iz Trsta,” hitro opazi zvedave poglede graščak. “Malo sem se ga že naveličal…” To pa je dovolj za iztočnico, da začne celovečerni opis o obnovi gradu, prenovi kuhinje in ureditvi terase. A če bi ga zapisal, to ne bi bila kulinarična ocena, temveč birokratska kritika. Zato le še o prenočiščih. “Sosed pod gradom jih je hotel urediti. A mu je žena pobegnila in mu pobrala ves denar…” Ja, tako zabavno je pri Milanu Graju na Socerbu.
Predjed v dveh nadstropjih
Hobotnica, razen da je v kozarcu, še ne pove veliko. Malo popečena in marinirana, z rukolo, jagodami in Sancinovo Bugo pa vseeno pripravi teren. Na Socerbu se trudijo pri vsaki jedi biti drugačni. Večinoma jim uspeva, predvsem zato, ker kuharica ne komplicira, temveč sestavine ohranja žive in sveže. Pa čeprav s pomočjo rukole ob preveč jedeh. Graj(ski) takšne misli takoj prebere: ”Ja, še vedno delam z rukolo… Daje svežino,” in prinese: ”To je pa moja jed!”
Pravzaprav ni jed, temveč je arhitektura. Lesena konstrukcija ima dva nivoja, ki dajeta oporo steklenima podstavkoma. Pod njima se vidi: “Naše morje, pesek, školjke…” Arhitekt, dizajner in dramaturg te predjedi, ki združuje celotno slovensko obalo pod oknom, opisuje posamezna nadstropja in svetuje vrstni red uživanja. Kaval (iz rodu grb) je kot sashimi, z dodatkom odličnega krokanta iz sardonov. Dopolni ga Sancinov oljčni lemoncelo. Že ta kombinacija zadošča za ploskanje, saj je ozvezdje nad povprečjem ponudbe slovenskih morskih hladnih (surovih) predjedi. Tudi sosed z vrhnjega nadstropja, brancin, ki je “kuhan” (mariniran) z limono, je nežen in prav nič ne diši po hladilniku.
Ko je terasa, z morsko peno vred, pospravljena, pride na vrsto spodnje dvorišče. Na njem je tartar tune, ki ga gospodar, ki se trudi delati vtis, posipa s havajsko – zakaj? – soljo, za povrh pa orosi s parfumom – zakaj pa ne! - Sancinovega oljčnega olja Uniko. Veliko šova, sicer, toda končni vtis je pozitivno okusen.
Z zunanjim vtisom se poigrava tudi vmesna jed iz pancete, ki visi s strune pozibavajočega žičnega loka. Ni le popečena, je tudi karamelizirana, skupaj z jabolkom in zelišči, kar surovosti prepihanega mesa dodaja sladkost in nežnost. Prvinskost, ki zadovolji moški in prestraši ženski del. Slednji tudi ni navdušen nad gospodarjevo gostobesednostjo, ki gre nekajkrat čez robato mero. Zato pa je grad Socerb nekaj posebnega.
Dobre zveze med ribiči
“Naše morje je sladko” je najava toplih predjedi. Fuži so domači, grajski, omaka je gostljata in sveža, kaneštrele so sladke in hrvaške. Prva (in zadnja jed), ki se ni trudila z zunanjimi efekti. To dokazuje, da ima graščak (vseeno) mero. Ve, kdaj je potreben pri mizi njegov nastop in kdaj je dovolj, da govori le kuharičino znanje. Grad Socerb nima klasičnega chefa, kuharica je priučena, toda v dolgih letih grajskega življenja je nastala med njo in gospodarjevimi drugačnimi idejami simbioza, zaradi katere poznajo pot na Socerb ne le ljubljanski in koprski poslovneži, temveč tudi italijanski dobrojedci.
Da so bili fuži razkuhani, ni zmotilo; je le povedalo, da so se s školjkami kuhali in mešali kot rižota.
Čeprav so bili škampi nasprotje preprostosti in tradicionalnosti pašte, na polovici krožnikov ni bilo težko zamenjati. Ker je takšno morje res sladko! Oviti so bili z lardom, ki pa med ogrevanjem še ni postal slanina, zato so bili znotraj al dente, zunaj pa le ogreti. Čeprav je bila rukola v kozarcu ocvrta, torej ni šlo več (le) za svežino, je avtorju uspelo, da je tudi pri škampih ostal drugačen in grajski. Še posebej, ker si je znal na pomoč priklicati tudi pravo vinsko spremljavo.
Od kod vse te (gospodarjeve) ideje? Od protokola z Brda zagotovo ne, saj je od takrat minilo že preveč časa. Zato pa je bilo malo slovenskih chefov in patronov v toliko vrhunskih in znanih restavracijah po svetu kot grajski Milan! Fat duck, Alinea, Ramsay je le trojka, ki mu jo midva zavidava.
Seveda pa preveč videti ni vedno le dobro. Ker potem gostje lahko preveč doživijo … V pireju zelene je bilo obilje maščobe, četudi iz oljčnega olja, ki je jed naredila preveč robuchonsko. Vtis preveč izobilja je še dopolnil fritirani por, ki s premočnim okusom ni ubil le vina, temveč je zakril tudi okus ribe. Če bi kaval – pravilno nadaljevanje po sashimiju, s čimer je kuharica dokazala, kako svetleče so bile ribje oči – dobil v grajski dramaturgiji večjo vlogo, oziroma stranski učinki manjšo, bi bila ta jed neprimerno boljša. Vseeno pa tudi tukaj Socerbu ne gre oporekati truda. Tako kot se že dvajset let ne sprijazni z birokratsko zapletenostjo in počasnostjo, se tudi v (še) stari kuhinji ne prepusti lagodnemu zavetju dobrih zvez med ribiči. S klasiko ob takšnem razgledu in sestavinah bi imel najbrž več uspeha. A dosti manj veselja! Brez tega pa bi tam zgoraj nad tržaškim in koprskim zalivom bila že zdavnaj tabla: “Pazi, kamenje pada!” Še en razlog, ob tem, da je po ribi na vrsti cela miza okusnih sladic, da morate res tja.
Zmrzlina pistacije z mandljevim mlekom, sladoled pasijonke, sorbet z oljčnim že vemo čigavim oljem, limonov sorbet s sestrinim (prekmurskim) bezgovim sirupom in torta s tremi plastmi penastega moussa: iz bele in temne čokolade ter karamele, na temnem, hrustljavem in tankem biskvitu, pod eterično začimbo kandiranih pomaranč. Grajsko!
Zakaj obiskati?
Če vas do sem ni prepričalo, se gre na koncu po strmih stopnicah še v klet. A tam se, razen požirka starega ruma, ne pije, temveč le opazuje. Grajski Milan je strasten zbiratelj arhivskih vin, med katerimi so strokovnjaki med pajčevino opazili tudi raritete, ki bodo nekoč lahko lepa pokojnina. Saj pravim, da je socerbski graščak nekaj posebnega!
Vino 4
Če jedem pomaga tudi arhitektura, vinom pomaga polna klet. Naenkrat je bilo na mizi kar devet steklenic (in še šest oljčnih) … Graščak je iskal kombinacije, ponujal k posamezni jedi tudi tri inačice, iskal pomoč celo v tujini. Ker so jedi morske, so vina seveda primorska. Ker so jedi drugačne, tudi vinska izbira ni klasična. Kocjančičeva (Truške) malvazija, 2007, ni le macerirana, temveč tudi nefiltrirana, Mavričev (Danilo) sauvignon, 2009, ima rad surovo ribo, Sancinova glera, 2009, je pravo nadaljevanje prosecca. Donnafugata je ena najbolj znanih italijanskih vinskih kleti s Sicilije, vino Vigna di Gabri je iz sicilijanske avtohtone sorte ansonica, s poudarjeno aromo akacije in jabolk, s svežino in polnostjo v ustih, a že na meji svojega časa.
|
|
| Dodatni podatki | Kako do tja: avtocestni izvoz Kastelec | Regija: Primorska in Notranjska | Značilnost:
kreativno
| Naslov: Socerb 7, Črni kal | Telefon: 05 659 2303 | www: www.socerb.eu | E-pošta: gsocerb@gmail.com | Zaprto: ponedeljek; odprto od torka do četrtka med 18. in 22. uro, od petka do nedelje med 12. in 22. uro | Lastnik: Milan Graj | Kuhar: Jovanka Blaževič | Cene: hladne predjedi 7 do 17, juhe 5 do 12, tople predjedi 13 do 17, glavne jedi 17 do 20, sladice 3,50 do 7 | Jedi:
napredna morska kuhinja | Dodatno:
vinska klet | Leto obiska: junij 2011 |
|
|
|
|
|
| |
|
|
|
|
