Labodi, domači pes, veliko otrok, še več stojal za kolesa, lesene klopi, oblazinjeno nizko sedenje, predvsem pa velika, lesena terasa ob vodi, ki v poletnem večeru iz gramoznice pred Moravci, na prekmurski ravnini, naredi idilično restavracijo ob mirni cesti. Notranjost je moderna, zunanjost prostorna, jedilni list pa hit, saj v takšnem počitniškem okolju izpolnjuje želje čisto vsem. Pica? Imamo! Steaki? Sočni! Žar? Leskovški! Ribe? Ribnik je lovski! Prekmurje? Saj se sliši!

Dolgi čevapi, debeli steaki

NIč čudnega, da je veliko ljudi in malo zmede. Ko čakava, preverjava, kaj so jedli pri sosednji dolgi mizi, čeprav so že pri kavi. Ko dočakava, pa gre potem hitro in gladko. Ko je največji naval mimo, so tudi mize spet pospravljene, otroci za varno ograjo in celo računalnik, čeprav ni šefa, prenese spremembo naročila.

Urnebes namesto s pekočo papriko povzroči vihar s soljo, toda lepinja je mehka, napihnjena in tako hitro popečena, da je vroča, toda ne pogreto otrdela. Predvsem pa prinaša znani vonj, ki se mu nadaljnje naročilo ne more upreti. Žara sicer ni videti, zadaj za restavracijo ima celo hiško, iz katere se kadi po ravnici. Dimni znaki sporočajo: “Čevapi so dolgi, steaki pa debeli …”

Kaj bi pa vi naredili, če bi imeli gramoznico blizu dveh mej in termalnih bazenov? Tudi vi, kajne, ne bi hoteli le pic peči. Z notranjo opremo, izza steklenih (in avtomatskih) vrat, sredi pastelnih barv, pod spuščenimi lučmi, z mestnimi prti bi zadovoljili željo in potrebo po finem, novem, modernem, zato bi tudi vi in mi z žarom, argentinskimi bifteki in ponvami z originalnimi imeni Prekmurje, Oaza in Terasa poskrbeli za polno parkirišče.

Vse drugo pa je le stvar okusa. Čevapčiči so leskovški, torej so dolgi, da jih je dovolj že pet. Nežni so sicer kot urnebes, očitno je v bližnjih termah več avstrijskih kot madžarskih gostov, toda sočnosti jim ne gre oporekati. Strokovnjak bi zagotovo ugotovil: “Dobra masa!”

Olimski sir z žara je zato, da tudi nemesnim ni dolgčas; a zapečen je mamljivo rešetkasto, da jim bo ob solatah še žal. Oaza je pač in predvsem, tega ne morejo spremeniti ne rukola ne lokalpatriotski preliv iz bučnega olja, za mesojedce.  S tem se strinjajo na polni terasi čisto vsi.

Ponev je vroča, kar je avtomatska prednost pred krožniki. In v njej je Prekmurje. Svaljki so sicer trdi, najbrž zato, ker je že pozna ura za kosilo, kljub temu pa tej jedi ni mogoče odreči iznajdljivosti. V obliki zrezkov in vrečkasto zgoščenih omak bi to bila jed iz menze, tako pa prekmurski Stroganov z vsakim novim dvigom vilic k ustom brez težav izginja iz velike črne ponve. V sebi ima vse, kar mora imeti na takšni terasi ob takšnem ribniku sredi tako turistične dežele, kjer sta enako blizu avstrijska kot madžarska meja. Jed na žlico, ki se je z vilicami. Zrezek, ki ga ni potrebno rezati. Prekmurska šunka v omaki. Testenine, ki pa so svaljki. Porcija, ki je velika, a se jo da pojesti.

Tristo gramov z južne poloble

A v Oazo se vseeno pride predvsem zaradi žara, ki pa ni le leskovški (čevap, pleskavica, uštipci, vešalica, ražnjiči, klobasa, polnjeno, ovito, špikano …). Argentinski biftek je spoštljivo debel. Njegov vonj prijadra že, ko 300 gramov fileja še počiva v kuhinji. Zaradi tega se ob dotiku noža ne razjoče, čeprav je sredica le mlačna. Glavna napaka je le krožnik. Za tak biftek bi ga moral natakar prinesti v rokavicah, a zdi se, da bi jih potreboval bolj zato, da ga ne bi zazeblo. Če bi se do mize odpravil dvakrat, najprej s prilogami, ki tudi tukaj ne sežejo dlje od gorčice, ajvarja in čebule (koliko prostora, da bi bila lahko Oaza še neprimerno boljša!), šele zatem, ko bi bil gost že pripravljen na start, z ostrim orožjem v rokah, pa na vročem pladnju – brez skrbi, zaradi tega se meso ne bi peklo naprej –, trararara, še z Argentincem. Biftek na žaru je odličen šele, ko se zunaj spečeš, znotraj pa ohladiš. Ker drugo ima Oazin steak vse; meso je dobilo mišice na širnih pašnikih, te mišice so se mu omehčale med dolgo potjo iz zime v poletje, rešetke za žar pa je ogrela debela plast s sivino prevlečenega žarečega oglja.

Pri sladicah je natakar kar sam naredil analizo. Češ, tiramisu je običajen, panakota prav tako, gibanico si vzemita za domov (dober nasvet, hvala), zato “priporočam nekaj, kar še nista”. Ledeni veter, torej. V plasteh in veselih barvah, od biskvita do sladoleda, od smetane do beljakov, na ravni hišnih specialitet v ponvah, toda še z dovolj prostora za napredovanje. Saj bi sem iz Moravc, Murske Sobote ali celo iz Maribora radi pobegnili tudi takrat, ko se nam zahoče še kaj manjšega od debelega kosa mesa.

Zakaj obiskati?

Morda to še ni Oaza zdravja (projekt občine Moravske Toplice, za zdravju prijazno in inovativno preživljanje dopusta, ki hoče gostom predstaviti naravno in kulturno dediščino pokrajine ter jim ponuditi pestro kulinarično ponudbo…), toda Oaza je že zaradi ribnika in lesene terase posebnost, ki jo leskovški žar, argentinski bifteki in pomurske ponve uspešno nadgrajujejo.

Vino 2,5

“Nimamo širokega izbora, kar imamo, pa točimo na kozarec,” je natakarjevo opravičilo zaradi skromne vinske ponudbe. Toda domača zvrst je dobro “špricer” in poletno vino, Štefan Vöröš pa ne prodaja uspešno le avtomobilov, temveč je njegov laški rizling prijetno suh in zelo kultiviran (k siru na žaru). Njegov (kmetija Talaber) je tudi modri pinot, ki ima rad čevapčiče. Za argentinske bifteke pa v Oazi odčepijo Malbec. Le steklenic ne pokažejo, vinsko opisni pa tudi niso.