Zunaj so debele mize in trde klopi, na zidu pa tako velik napis, kot da bi visel nad vrati kitajske gostilne. Toda na tabli s kredo izpisana ponudba pove, da navigacija ni zašla. ”Florentinska bržola, konjski rozbif, medvedji golaž, ribji mošnjički.” In na rdečih prtih je najprej oljčni namaz, seveda s toastom, čeprav je v košarici tudi sveži kruh. Šele potem te natakar dobi v roke…  V kotu je sicer debeli šop jedilnih listov, toda saj ti so v gostilnah, do katerih znamo miže, tako vsi enaki. Zato je natakar vsega vajen in točno ve, kaj njegovi gostje hočejo. Ponuja tisto, kar lahko “on naredi”, čeprav bi bil Emil brez kuharja le bife trgovine, ki se je drži.

Kar plačaš, ti ni žal

Velik in steklen oval je bil tako moder, da so oči zamižale, toda tudi jurčki z gamberi na rukoli so bili veliki in tako barvno opečeni, da je bilo jasno, kdo je imel prste vmes. Emilov kuhar je vešč in pozna dovolj obrti, da se po ustih ne vleče občutek frotirke, saj je žar navil do konca in je tekočina lahko sproti izparela. Korektno! “Od kod so gamberi?” sem vprašal natakarja, ki pa je bil pošten. “Iz morja,” se je odrezal diplomatsko, torej z nasmehom. Rukola, kozice, jurčki, za takšen tris je v tradicionalnih gostilnah vedno sezona. Le da Emil temu doda še svežino. Kar skuha, ni iz menze. Kar ponudi, ni umetnost. Kar poješ, ni slabo. Kar plačaš, ti ni žal. Je treba še več?

Po predhodnem naročilu imajo tudi zajca izpod peke, brez naročila pa ribe s pladnja. Emil se ne muči z ustvarjalnostjo, saj je tudi njegovi gostje ne pričakujejo. Še raje od morja ima istrsko valovito pokrajino, zato dobro ve, kdaj kaj zraste. Testenine sicer niso imele domače oblike, toda pašta je bila svečana, saj je otvorila sezono. Divji šparglji novega letnika! Dobesedno od včeraj in (Emila smo obiskali konec marca) iz prve pošiljka, za katero je bilo potrebnih veliko bodečih grmov. Prvih ne pozabiš nikoli. Testenine so sicer malo pobegnile, toda v gostilno ob otroškem igrišču ne zaviješ zaradi podrobnosti. Šparglji so bili sveži in z njimi niso skoparili, učinkovali so že ob drugem kozarcu, pršut je bil tanko zrezan, da jedi ni presolil, omaka se je penila v topli skodeli, ob paradižniku pa je bil še sveži drobnjak.

Lamelne zavese skrivajo poglede z ulice, klima oponaša senco, natakar v uniformi in prirezani kravati pa je tako drugačen od finih kolegov v mestu, da se moraš počutiti podeželsko prijetno. Tudi ob oljčni juhi, v kateri ni drugega kot narezane olive in kruh. Naročiš si jo iz radovednosti, poješ pa prej kot v drugih gostilnah dolgočasno čebulno.

Jadranski lignji v porcelanu

Tudi poslovneži iz Kopra radi zaidejo v zavetrje Vanganela, zato so na mizah nadprti, med mizami pa pregradne stene. Kozarci so, seveda, pecljati in na stenčasu je izrezek iz Slovenskih novic. V takšno tihožitje so se uspešno zlili veliki jadranski lignji, ki jih je kuhar zapekel v še večjem porcelanskem pekaču. Dostikrat že izbira posode za peko pove veliko o njeni vsebini. Kje drugje bi bilo vse skupaj gmota na mrzlem krožniku, Emilov kuhar pa si je vzel čas. Bučke in korenje je zrezal na drobne palčke, olive na tanke kolobarje, krompir na rebraste rezine. Pod črepnjo je, seveda, drugače, toda z dovolj nagnjeno steklenico, na kateri je pisalo Oleum nostrum Slovenske Istre, je bila razlika med čezmorskimi in jadranskimi lignji lignji očitna.

Iz mesnega dela je vzbudil radovednost mošnjiček. Pomanjševalnica sicer ni bila upravičena, saj je bilo testa, sicer tanko valjanega, še za zajtrk, a je bil zato ombolo, ki se je skrival v notranjosti, dovolj tanek, da je s pršutom in v lastnem soku ves končal na vilicah. Kar je ostalo, pa je nekoliko omajalo vero v Emilov občutek za prvo mero. Če si je pri lignjih upravičeno naredil z rezanjem veliko dela, si ga je pri ombolu neupravičeno z zlaganjem. Takšno umetno korenje uporabljajo gostilne, ki so ostale brez kuharja. Takšne paradižnikove rozete delajo tam, kjer že desetletja niso navili ur. Takšna oljčna vejica je za mir, mi pa nismo bili srboriti … Koromač v omaki, ko čakaš pomladne branjevke, pa je bil dobra rešitev in tudi zeliščna polenta je dodala lepo barvo. Saj ni potrebno krožnika napolniti do zadnje beline.

Z eno izjemo! Ko je na njem skutin zavitek. Natakar je rekel: “Ravno je svež!”, toda priznam, nisem mu verjel, češ, seveda, iz mikrovalovke. Pa ni bil le svež, bil je tudi takšen, kot se za domačo gostilno, ki ni namenjena le lokalnim junakom, temveč tudi izletnikom, spodobi. Ne le za vikend, vsak dan. Verjamem, da ga hitro zmanjka. Saj sicer ne bi imeli tudi trisa, iz tiramisuja, čokoladnega moussa in zmrzline. Emil ima vse, kar imajo drugi, in še malo več. Ker je to preprosta podeželska gostilna, ki pa ve, kaj hoče. Oziroma, kjer natakar ve, kaj hočejo njegovi gostje, tudi tisti, ki se bodo prvič in le slučajno peljali mimo. Ali tisti, ki bodo prišli (po tem) priporočilu.

Zakaj obiskati?

To definitivno ni “fine dining”, pač pa tisto, kar ima večina rada. Pripravljeno je dovolj sveže in z dovolj kuharjevega srca, da je boljše od večine. Da si na koncu od sitosti dobre volje! Gostilna, v katero greš še. Takrat, ko bi se rad le najedel. To pa je največkrat, kaj ne.

Vino 2,5

Do Emila smo zavili z okrogle mize, na kateri so vinarji potožili, da delajo predobra odprta vina, zato prodajo vedno manj buteljk. Na kosilu pa je nato natakar najprej vprašal: “Belo ali rdečo? Odprto je od Mahničevih…” Malvazija je dokazala, da imajo vinarji prav… Vsaj pri predjedeh, pozneje pa je potrebno tudi kaj odčepiti. Malvazija, 2009, Santomas, nima le svežine, temveč tudi dovolj telesa, da zmore morje in gozd.

Malvazija, 2008, Rodica, je tako prijetno sveža, da je ob njej potrebna hladna predjed iz morja.

V “mesnem” kozarcu je bil refošk, Rodica Truške, kaj več pa se ni dalo izvedeti. Natočil ga ni pred gostom, predstavil ga ni, prinesel pa ga je v najslabšem kozarcu, od pomivalnega stroja postaranem, iz debelega stekla, s še bolj debelim betom in prav spomeniškim podstavkom.