Na Pohorju ne ostaneš lačen. Čeprav je letošnja sezona takšna, da (povezovalnih) vlečnic sploh ni pognala, je na areškem delu ob Cojzarici in ob jedeh na žlico vedno polno okrog žara na prostem, na mariborskem delu (Bolfenk) pa je zgoraj Koča, s ponudbo od pic do kolin, na sredini pa Trikotna jasa, kjer jeseni naberejo dovolj jurčkov, da jih celo zimo izdatno režejo v jajčne omlete. Ko po tako naporni smuki zarobiš, kjer letos ni bilo dano najboljšim smučarkam na svetu, pa je na ledu šampanjec. Pa saj je Pohorje največje slovensko smučišče.

Ob smučišču sredi mesta

V takšnem ambientu, ki na parket ne dovoli smučarskim čevljem, v restavraciji pa je več poslovnih kot smučarskih gostov, bi si želel že kaj na začetku. Čeprav je hladne predjedi toliko, da bi ji lahko rekli tudi pozdrav, če ne bi imela cene, ki je za dve tanki rezini pohorske bunke, dva tesna zvitka surove (prekratko marinirane) bučke, dve debelejši kocki ovčjega sira, ki pa žal nima imena, in za dva sveža popka motovilca, ki sta všečno barvno usklajena, sedem evrov. Toda v tem je pravzaprav sporočilo. Arena je sicer ob smučišču, toda je predvsem mestni hotel, ki na Valentinov ples sicer povabi ves Maribor, na nedeljski all you can eat pa vso Štajersko, z avstrijsko vred, toda v a la carte delu vztraja na ponudbi, ob kateri poslovnežem ni neprijetno, ker so “v telovadnici” v kravatah.

Ne nazadnje smo v restavraciji z najlepšim (zimskim) pogledom in v hotelu sredi največje slovenske (zimske) telovadnice. Pa ne le pozimi in med smučarskimi počitnicami. Poleti vedno bolj množično prihajajo nogometaši, črni in beli. Vseeno pa “nekatere stvari morajo ostati takšne kot so”. Zato je gobova juha tako polna jurčkov, da je kateri zagotovo tudi s Pohorja. Izgovor, da se v tem delu skupaj znajdejo še goveji stejk, “ta pravi dunajski zrezek”, ribe na žaru “po priporočilu kuharja” in lignji po želji, pa je upravičen, saj Arena največ uspeha žanje ob nedeljah, ko je kosilo v obliki bifeja, ki ga kuharji ves čas pridno polnijo, gostje pa praznijo.

Divjačinski pâté zato prijetno preseneti. “Resni del” Areninega jedilnega lista, ki ga spreminjajo letnim časom prijazno, je čist, z dovolj ambicije chefa Maria Kolende, da gostom od blizu in daleč predstavi tudi kaj drugačnega. V vsakem poglavju sta le dve jedi, kar zahtevnejšim gostom povsem zadošča, kuharski ekipi pa omogoča, da se bolj posveti krožnikom. Smučeva rolica z jajčnim fondijem, česnovo kremo in domačimi vlivanci sodi pod Pohorje in ob smučišče, še bolj pa pašteta, s prepoznavnim divjačinskim okusom in dovolj grobe gostljatosti, da upraviči francosko ime. Zraven so marinirani jurčki, v družbi kreše, in natakar, ki je vajen znanih in mednarodnih gostov, da bi se lahko imenoval tudi maître d’hotel, ponudi še bučno olje. “Kocbekovo,” pojasni, “olivno pa je Montisovo.” Slednje se dobro ujame z ovčjim sirom, ki se razveseli tudi treh vrst kruha. Uvodni krožniki so elegantni, pa ne le zaradi majhnih porcij. Chef pozna barve in se zaveda njihovega vpliva na gostove brbončice.

Kunec je očitno priljubljen Kolendov dolgouhec. Ker se tako malo slovenskih kuharjev ukvarja z njim, je za Areno to dobrodošlo. Začudi pa, ker na vsaki sezonski karti zmore le do tople predjedi. Kar pa vas ne bi smelo odvrniti od tega, da si file kunca v testu s kremnim pirejem zelene in balzamično kremo naročite tudi za glavno jed. Še posebej zaradi prijaznih devetih evrov. Dosti več in boljše od suho ocvrtih piščančjih prsih, ki so drugje v takšnih dilemah priljubljena izbira. V Areni znajo s pireji, da pa je ob njih prevečkrat še kaj zračno-penastega, pa sodi pač v kuharjev umetniški vtis. Največjo pohvalo si tako zasluži kombinacija okusov in konsistenc, pri čemer balzamična vloga sploh ni zanemarljiva, pa čeprav je igrala omako, ne kremo.

Pirina rižota s suhimi paradižniki, muškatno bučo in porom je bila bolj obrobna. Kot da je nekdo kuharju prišepnil, da tudi rižota ne sme manjkati, a on je vseeno hotel drugače. Najbrž bi bilo za kaj več potrebno graditi na hrenu, ki je sicer domiselno na piri zamenjal parmezan, a bi še več dobrega storil, če bi dal okus omaki, ki bi jo natakar pri mizi čez rižoto zlil iz omačnice. Samo predlog, glede na to, da jim tudi podnevi na moderno pogrnjenih mizah ni žal prižgati sveč.

Kar ješ, tudi poješ

File jagenjčka z rožmarinom, ovčjim sirom in zelenjavnim kipnikom ter file fazana na pečeni polenti z vrtnim konkasejem in paprično kremo sta sicer zelo različni jedi, a vseeno s skupnim imenovalcem. Vse, kar v Areni ješ, tudi – poješ! V tem je njena (in kuharjeva) največja odlika. Od vzorčnega (in cenovno ugodnega) bifeja, do lepih (dražjih) krožnikov vzorčnega sezonskega a la carta. Chef ne dela priučenih napak, razmišlja o obliki, zaveda se kraja in časa, spoštuje sestavine. Kipnik mu, skratka, kipne, file mu je v sredici še rožnat, omaka ima prepoznaven okus. Vseeno pa je to še vedno hotel, ki v isti kuhinji skrbi za sezonske goste, nedeljske rojstne dneve in dobrojedske izlete. Ne bo vam žal, za navdušenje pa vam bo nekaj zmanjkalo. A v teh časih je to, najbrž, ravno pravšnja mera in še dopustna višina.

Čokoladne sanje so “čokolada, čokolada, čokolada”. Narastek z lešniki, kornet s pomarančo, krema s snežno belino, ima zgodbo, izvedbo, tudi okus. Pohorska omleta pa je bila premajhna … Kar pove dvoje: da je originalna lahko le iz treh jajc (ter po treh žlic moke in sladkorja), a da je bila ta vseeno dobra.

Zakaj obiskati?

Zaradi “telovadnice”, ki jo gledaš, pozimi in poleti, skozi velika okna. Zaradi terase, na kateri so ob ležalnikih tudi pogrnjene mize. Zaradi sezonskega jedilnega lista, ki dokazuje, da se v Mariboru smučamo sredi mesta. Zato, ker so na dobri poti, da bo kmalu sončkov še več.

Vino 3,5

Vinska karta je premišljena, kar pomeni, da varčuje s papirjem, a vseeno ponudi dovolj izbire, s poudarkom na mehurčkih in domačem vinorodnem okolišu. Torej, le štiri strani, toda ob znanih šampanjcih (Moet, Gosset) izstopa (ne)znana slovenska penina, Črnkov Oceanus iz Jarenine in Piranskega zaliva, ki za 250 evrov še čaka ruske goste; razen nje pa ponujajo še mehurčke kar sedmih slovenskih peničarjev. Belo in rdeče skupaj, toda iz slovenske Štajerske Vinag, Valdhuber, Gaube, Joannes, Steyer, Dveri-pax, Klet Bistrica, Mikuž, Fabijan. Brez letnikov, toda na kozarec cela stran – 11 vin.

Valdhuberjev prijetno suh in piten laški rizling, 2008, k bunki. “Ker je laški še vedno podcenjen na našem koncu,” je natakar utemeljil izbiro. Aromatičen, kot se za štajerski rumeni muškat, Mikuž, 2009, spodobi, k piri s sušenimi paradižniki. Gaubejev rose, 2009, osvežilna izbira k fazanu in Vinagov modri pinot, 2008, k jagnječjemu fileju. Štajersko na Štajerskem, skratka in pravilno.