Tudi pozdrav (iz kuhinje) je, z njim pa toliko branja kot le malokje. Tartufove jedi z degustacijskim menijem je pregnala najprej retašijada z bujto repo, za Martinovo je bil Halgato band, za silvestrovo bo živa glasba. Retaška zgibanka pozna kar 20 vrst retašev (zavitkov), ki se izmenjujejo z letnimi časi, v slikanici Najboljše pri nas je 18 prekmurskih in Lovenjakovih hitov, od bograča do morske ribje plošče, dnevni meniji so trije, priloženo je še vabilo za organizacijo "popolne poroke" ali "otroške žurke", vse to pa še dopolni debeli jedilni list. "To, kar je dala narava in kar je pripravil človek z znanjem in ljubeznijo, je na naši mizi. Za vašo dušo in telo, da se dotaknete skrivnosti lepega in dobrega!"

Mlečna ajdova juha v krušni skodeli

Na prvi pogled vse lepo in prav, na drugi pa zelo zgovorno. Pozdrav iz kuhinje bi bil boljši za zajtrk; šunka, a ne prekmurska, zraven francoska solata, kruha tri vrste, a nobena, da bi pustila spomin. Od retašev so jeseni jagodni in višnjevi, na krožnikih pa je največ dela povzročilo rezbarjenje paradižnika. Mikrovalovka je bila v polnem pogonu, jedi so bile postane, omake temu primerno težke.

Karpačo je bil sicer iz pljučnega govejega dela, toda prepreden s toliko vlakni, ki so vlekla vsako na svoj konec, da je bilo žvečenje sveže narezanega in potolčenega mesa, položenega na motovilec in pokapljanega z nekaj kapljicami tartufovega olja, res naporno. Brez zgodbe, brez čustev, brez okusa, ki bi povezal sestavine. Nastrgani črni tartufi na vrhu so se bali vsakega grižljaja.

Mlečna ajdova juha v krušni skodelici je pustila zgolj mlačen okus, kot je bila tudi njena temperatura. So pozabili na mleko? Fižolova juha bi bila za malico po dolgi noči lahko prav koristna, a s pol konzerve rjavega fižola v času kosila dosti, dosti pretežka. Kaj je hotel kuhar z njo povedati?

Dodoli so krompirjevi žganci, prava prekmurska posebnost. Toda v Lovenjakovih je bilo posebno to, da so bili eni mehki, drugi trdi. Kaj vam to pove? Da so jih nekje pogreli… Na slikanici so v lončeni posodi, okrašeni z opraženo čebulo, preliti s snežno belo smetanovo omako, na (mrzlem) krožniku pa so bili v zgoščeno-motni omaki, iz katere je utapljajoča čebula še komaj prihajala do sape. To ni specialiteta, na katero bi čakal dvajset minut, da jo bo kuhar sveže skuhal. Sicer pa jih pri Lovenjaku dobiš takoj…

Certifikat za gibanico

Ob svinjskem fileju so bile od napovedanih bučk le izdajalske peške. Drugič jih bo treba utrgati prej. Meso se je kopalo v preobilju slanine. Brez tega bi bil to lahko sicer lepo sočen kos mesa. Nedeljska raca je bila s poroke ali pa še od prej. Kolikokrat že pogreta? Njoki so bili najbrž res domači in res kostanjevi, toda spet preživeta omaka, v kateri je bilo toliko gob, da jih je bilo preveč. Če bi hotel pojesti vse, kar lahko, bi šel v Ižo, kjer bi plačal za zvrhane krožnike iz samopostrežnega bifeja trikrat manj kot v a la carte delu ob prasketanju kamina.

Polnjen pljučni file je edini upravičil ceno. Dva lepa kosa v sicer preveč omake, toda z nekaj ustvarjalnosti, saj sta bila polnjena z omleto z jurčki. Brez priloge, le veliko gob in priložnost za namakanje kruha.

Morda pa sva prišla prepozno? Šele v nedeljo ob dveh, ko je (glavni) kuhar odšel že ob enih. Pravzaprav sva imela res občutek, da ni pilota v letalu, pa čeprav sta pri sosednji mizi sedela lastnika.

Če bova druge jedi hitro pozabila, se bojim, da sladic še dolgo ne. Najprej prekmurska gibanica. Gostilna Lovenjak izpolnjuje "zahteve specifikacije za prekmursko gibanico z označbo tradicionalnega ugleda", kar potrjuje tudi certifikat na steni. Od daleč, ko jo je kuhar nosil k mizi, je bila videti res lepo. Enakomerne plasti so jo dvignile do zavidljive višine, ki jo je še poudarila majhnost trikotnega kosa. Končno nekaj, kar ni zgolj veliko… Toda! Bila je zunaj vroča, znotraj mrzla, Mak je bil povsem izsušen, rob lepljiv, vilice pa so imele občutek, da se borijo z gumo. Tega se ni dalo pojesti!

Druga sladica je pa bila pisana… Na vrhu plastičen štrk (štorklja), pod njim pa po vrsti: čokoladni biskvit, natopljen v alkoholu, prerezan in premazan s kislo smetano in marmelado. To bi še šlo. A na biskvitu je bilo še nekaj rumenega in trdega. Oblat kreme! Ker se je vaniljeva krema sesirila, je nastala čudna pasta, ki je bila še dovolj mehka, da se košarica iz prestarega testa ni zvrnila v poln krožnik sadne kupe iz rastlinske smetane in za retaš zrezanih jabolk. Tega se tudi ni dalo pojesti.

Se je pa dalo retaš, iz jabolk in maka, ki sva si ga zavila za domov. A zvečer ga nisva pogrela v mikrovalovki, temveč v pečici.

Zakaj obiskati?

Vprašajte, če je glavni kuhar tam. Za ljubitelje morskih plošč in samopostrežnih bifejev.

Vina

Vinska karta ne pozna letnikov, a zato na vsaki strani ponudi nekaj modrega. "Starega vina, starih prijateljev se drži." Zato je na njej poudarek na Podravju (Dveri pax, Marof, Gjerkeš, Kapela, Ptujska klet, Steyer, Protner, Kupljen), Primorci pa nastopajo le z rdečimi (Erzetič, Vinakoper, Lisjak). Toda v Štefanovi kleti, kamor gospodar, ki je tudi vinski vitez, povabi prijatelje, je izbira še neprimerno bolj pestra in "diši po Prekmurju".

V kozarca so natočili le polsuh Gjerkešev renski rizling, ki mu ne gre očitati pitnosti in lokalnega značaja, ter legendaren posladek radgonski traminec, z značilno divjo vrtnico v nosu, bogato kislino v telesu in sladkostjo v odhodu, ki kliče po sveži prekmurski gibanici.