Avto se ustavi kar pri mizi. Je dobro? "Jaaa!" Nič čudnega, da še on parkira (kar) na pločniku. Z drevesa v juho pade mravlja. Boljše to, kot da bi padel omet. On pada pri sosedu, a saj na zabojnike za smeti. Rože so na oknih, v loncih, na fasadi. Moški vece je zelen, ženski roza, na dvorišču pa diši po pečenih paprikah. Ulična svetilka je med stoli, marele so pod kostanjem. Kolesa so ob zidu, otroški voziček v senci, gostje so v sandalih, natakarica pa govori angleško. Tukaj ni nič elegantno, je pa zato žlahtno. Nič hudega, če je krožnik okrušen, samo da je pisano poslikan. Vse to Škofu daje poseben čar. Tudi zato, ker ni na promenadi, temveč nekaj križišč in korakov stran, v Krakovu, kjer so hiše nizke, stare in poslikane. Tudi takrat, ko reče: "Mi smo premajhni za toliko gostov…"

Naj se ti ne mudi

To je gostilnica za kosilo, čeprav šef ob povratku pogleda na uro. Naj se ti ne mudi, ker hitro pa res ni. Turisti imajo čas, Ljubljančani pa so stalni gostje, ki prihajajo zato, ker jim je mama rekla, da je že čas, da bi si začeli sami kuhati.

Je pa zato kruh hitro na mizi, čeprav to ni nujno dobro. Ampak, če si lačen, tudi suh tekne. Solata je ob zrezku, če je pa na začetku, pove: "Kaj se pa greš!" Rakci z avokadom in zeleno solato so, namreč, točno to. Solata je rezana počez in kak list bi lahko pustili v kuhinji. Kozic je sicer obilo in na njih je tudi peteršilj. Avokado ni prezrel in družbo mu dela še nekaj češnjevcev. Vseeno pa, to pač ni Škofova jed, zato tudi nima duše.

Jo pa imajo juhe! Po njih je Škof tudi znan. Zato, ker niso takšne kot drugje. Ker so v veliki skledi in ker so goste. Ker so zelenjavne in ker so kar tri. Ker zmanjka ene, pa se sploh ne pozna. Saj ni velike razlike, kajne, med rukolino in koprivno. In, če kdo ne more brez goveje, lahko dobi še porovo. Saj je bilo, kajne, tudi doma tako: "Zelenjava je zdrava!"

Predvsem, ko je pločnik poln, pa se kuhinja lovi. Če do treh riž bašejo z žlico, po treh pa ga oblikujejo v potičko…, to ne moti. Tudi, če so lisičke z žara pravzaprav iz ponve, ne. Zmoti pa, ker se ponev ni imela časa ogreti, zato so bile lisičke kot predolgo rabljena kuhinjska krpa. In rukola! Če je bila s tržnice, potem so zanjo plačali preveč. Jejo se, namreč, listi, ne stebla (s cvetovi vred)! Morda pa je še kuharica hotela nekaj povedati? "Zakaj pa nisi raje naročil mojih polnjenih paprik s pire krompirjem!"

Jedilnik iz ust v usta

Če pri Škofu le ješ, se lahko zmotiš. Lahko se ti zazdi, da je postrežba konfuzna. Če le ješ in ne vidiš, da se tako iskreno in široko smeji. Lahko se ti zazdi, da je postrv v sezamu povsem neslana; da je sezam črn, ker je zažgan; da je riž iz dnevnega menija; da je limonovo omako zgostila moka. Če le ješ in ne vidiš, da so zraven tudi šalotke in da je omako potresla bazilika.

Če le ješ in ne vidiš, kako veseli in zadovoljni so okrog tebe. Mlada družinica je malčka posedla v otroški stol in da se mama in ata lahko pogovarjata, jima on pridno zida hišo iz lego kock. Pri drugi je dojenček v vozičku, pri tretji pa kuža lepo prosi. Čigav pa sploh je? Ko se pri sosednjih mizah naje, ga priznata še gospodarja: "Ne prosi, ne sme!" Skratka, pri Škofu ni po predpisih in pravilih. Pri Škofu je biftek lahko tudi prepečen. Saj je čezenj pikantna omaka, ki jo je stara mama kuhala, ko je imela čas in goste. Tudi ona je preveč spražila čebulo in tudi ona je dala vanjo jagode, da so se razkuhale. Toda, tudi Škofova tako diši, kot spomin, ki bi drugače bil pozabljen. In tudi v Škofovi so štruklji, ki so doma narejeni, neenakomerno razvaljani, debelo skutno napolnjeni in radodarno odrezani. Vso omako so popivnali!

"Znani smo po čokoladnem musu in vaniljeva krema z vročimi višnjami je čudovita. Pa domači orehovi štruklji in malinova torta zagotovo tudi. Danes jo je prvič naredila, pa je še nisem poskusila. Tista tam, pri sosednji mizi…" Takšen je Škofov jedilni list, čeprav je tudi na papirju in na tabli, je najboljši, ker je komentiran, iz ust v usta. Res, mousse je med penastim in kremastim, kar je ravno prav, omaka takšna kot gre izročilo. Stare kuharice po dvanajstih letih škofovanja sicer ni več, a nove se, predvsem, ko jih ne priganja čas, dobro učijo. Kako tudi ne, saj šefica, že petnajst let, ne živi le z gostilno, temveč tudi v njej. Ni veliko takšnih, ki so za petek in svetek, od desetih do polnoči, brez premora. Kot ajdovi štruklji z vročimi višnjami. Vsak dan bi jih!

Zakaj obiskati?

Škof je res premajhen za toliko ljudi. Zato ni kriv on, temveč mi. Obiščite ga, torej, ko pločnik ni poln, v času kosila pa si naročite le kosilo (dnevno tri). Ker potem vam ne bo žal, saj je to gostilnica, ki je najbližje temu, kar bi si skuhali doma sami. Če bi znali in za to imeli čas.

Vina

Namesto vinskega lista: "Bomo malo Aljošine rebulce za začetek?" Kratko macerirana, s prijetno svežino in vonjem vanilje, ki se v ustih spremeni v mandlje. Hišna vinarja sta zanimiva, saj Aljoša Sirk (Višnjevik; odprta sauvignon in cabernet sauvignon) sicer v naših gostilnah ni prisoten toliko kot drugi Sirki, Igor Leber iz Zgornje Kungote (chardonnay in renski rizling) pa je nasploh Škofova posebnost. Med buteljkami pa zato prisegajo na znano ime, toda z dvema lastnikoma, Aleš Kristančič, kot Kristalvin (Višnjevik) in Movia (Ceglo).