Zato se, prvič, vprašaš: "Sem prišel prav?" Napis na vratih sicer pritrjuje, toda na vrtu je domača zabava. Poleti gorijo novoletne lučke, ki osvetljujejo bele polknice in cvetlične lončnice. Gostje, stoje s kozarci v rokah, se sprehajajo, pogovarjajo, smejijo in jejo. Jemljejo si s steklenega pulta, na katerem so krožniki, ki se sproti polnijo s kruhki, cvrtjem, narastki, zelenjavo. Diši po domače, pogovor je furlanski, malo italijansko, malo slovensko. Kuharica prinaša nove in nove jedi, zato se, logično, nobenemu ne mudi. Vseeno pa, ko pade mrak, za ene po drugem, za druge po tretjem kozarcu, gostje pogledajo na uro, eni se posedejo, drugi pa pozdravijo.

Lepo italijansko navado, da je pred večerjo, naj bo doma ali v gostilni, potrebno na kozarček v bližnji bar, ob katerem je vedno tudi prigrizek, je hči Katjuša, priznana italijanska vinska svetovalka in tretja naslednica ženske družinske tradicije (mož kuha v očetovi gostiln Al Ponte) v kuhinji, združila v Majdino vrtno zgodbo. Naješ se še preden začneš, toda, zanimivo, potem še bolj tekne. Zato pa so Italijani suhi!

Pred večerjo v vinsko garažo

Poletni Majdin meni je zaveden, furlanski. Hladijo ga zelišča, regionalni montasio sir, pršut, zelenjava, grejejo številne pašte, večinoma domače izdelave. Plava le najnujnejše, hobotnica z dušeno zelenjavo, lignji s paradižnički, jakobinke na žaru, riba pa le, če jo ulovijo. Mesni del pozna bifteke in fileje, toda saj možnosti izbire ob prvem obisku tako ni. "Robespierra morata vsekakor poskusiti!" so nama zabičali vsi, s katerimi smo trkali pred večerjo.

Če ne bi bilo ob aperitivu v bivši garaži mesnih kroglic, ocvrtih bedrc, zelenjavnih narastkov, zeliščnih frtalj, obloženih kruhkov, tatarskega biftka, vložene zelenjave…, bi lahko bil zelenjavni štrudelj z montasio sirom pozdrav iz kuhinje. Zato, ker je tako dobro predstavil Majdo. V polmraku in le ob soju sveč pod tendo na vrtu se ni prav nič svetil na belem krožniku brez zvenečega žiga. Zelišča z domačega vrta so bila sveže utrgana iz vaze ob štedilniku, v kateri pa je do večera že zmanjkalo vode. Skorja je bila nagubana, toda le še malo hrustljava. Nadev je bil temen, sir bel, toda kontrast ni ustvaril slike. Skratka, oči niso sporočile ničesar, oziroma šele potem, ko so se začudile: "Ga že ni več?!" Tako se hitro godi domačim jedem, ki jih kuharica pripravlja miže že 40 let. Zamesi zjutraj, pogreva ves dan in na krožnik zlaga brez stilistke. Menjavajo se le nadevi, z letnimi časi, in gostje, s priporočili. Sir je omaka, sicilijanska botarga posebnost, zelenjava pa kmečkega okusa. Ne vem, zakaj je bilo dobro. Toda, bilo je!

Seveda pa se tudi Majdi kdaj mudi in vse ni le njeno. Zelišča, ki bi naj bila hišna posebnost, so okraski, podobno vlogo ima dimljena skuta, ki je potresena po preveč jedeh, račkin karpačo so le dimljena prsa, češnjevemu zavitku se pozna celodnevna vročina, vaniljeva krema v tisočerih (okusnih) listih s sladkimi jagodami je pripravljena sicer sveže, toda zato na koncu kot topla začudi.

Robespierre in njegov krožnik

Vseeno pa to splošnega vtisa družinske gostilne, ki spoštuje tradicijo kraja, pokrajine in jezika, pozna svoje dobavitelje in recepte treh generacij nadgrajuje s svežimi idejami, ne zmoti. V največji meri gre pri tem zahvala testeninam. Pa saj smo v Italiji.

Majhni njoki so z baziliko in paradižnikovo omako. Ne vem, če so v njej res sicilijanski pachino paradižnički, toda vsekakor se je splačalo zanjo čez mejo. Po celem svetu kuhajo italijansko, toda res dobro paradižnikovo omako, ki nima okusa po kečapu, konzervah in naglici, znajo skuhati le v Italiji. In tem boljša je, čim manj sestavin je v njej! V omaki paradižniki, v njokih pa bazilika. Krožnik je globok, toda preprost. Parmezan je v velikem in dobro staranem kosu, z ostrim in starim ribežnom.

Tudi ko je idej več, je enako okusno. V domačih raviolih je rdeča pesa, politi so z masleno omako z makom, potreseni (tokrat upravičeno) z dimljeno skuto. Na ta način bi lahko šlo še naprej, do nadeva iz morskih ježkov, škampov v buzari, omake s curryjem. Testeninska domišljija je brez mej.

Zato ne čudi, da je zrezek tako preprost. Robespierre je pravzaprav najbolj preprost zrezek na svetu… V bistvu je stvar obrnjena, peče se, namreč, krožnik, ki se položi pod - meso. Od kuhinje do mize tanek zrezek najbolj sočnega kosa zacvrči po eni, pred gostom pa še po drugi strani. Kratek tečaj mehčanja mesa, torej; kjer je dosti vezivnih tkiv, pristavi navsezgodaj, kjer jih ni, pogrej le krožnik… Velika vročina in sekundni kazalec, da zveš, zakaj si po duši vegetarijanec, a se temu domačemu kruhu, ki se zna tako lepo potapljati v omako, ki je ni naredila kuharica, temveč le meso, ko si je odpočilo od vročine, ne moreš odreči. Ko kos mesa ne potrebuje debeline, da bi bil sočen. Ko ta tanek zrezek ob sebi noče nobene priloge. Ko je en krožnik mesa dovolj za dva.

Zakaj obiskati?

Zato, da se spočijete… Ker pri Majdi ni nič fensi. Nobenih zgodb, nobenega šova, nobene visoke kuhinje. Le preproste italijanske, pravzaprav furlanske jedi, zato pa tem bolj pristne in iskrene. Ne uspe vse, toda vse ima dušo. Hrana pač, ki je ne ogleduješ in ob kateri se ne sprašuješ, temveč primeš vilice in ješ. Ker razveseli, ne obremeni.

Vina

Na steni je priznanje Vinski bar leta, v (Katjušinem) žepu pa priznanje najboljše mlade someljejke v Italiji. Iz stare garaže je pred leti ob stari družinski gostilni s tretjo generacijo nastal še prvi goriški vinski bar, ki ima danes že 400 vinskih etiket.

Vinska priporočila ob hrani se ne ozirajo na strani meje, zato je obisk Majde tudi priložnost za tekmovanje slovenskih in italijanskih vinarjev. Vse na kozarec, od nizkih do visokih cen. Predvsem pa pri Majdi vedno spoznaš kakšnega novega vinskega junaka. Resda le, če je Katjuša doma.