Nad vrtnimi vrati je sicer napis, toda kdor ima tako cvetoč vrt, mu tudi rad da ime. Železna vrata so, seveda, odprta. Levo in desno je vse zeleno, na trati vabi po obedu mehka klop. Na koncu sprehoda, v senci pred hišo, kjer šele karirasti prti razkrijejo, da gre morda za gostilno, pa obvezen gospodaričin, kratkih črnih las in dolgih belih oblek, sprejem. "Dobrodošli!" Ko pritečeta še Piki in Poki, lahko sedemo. Miza je kamnita, leseni sod pa je tik ob njej. Ko zapiha burja, je znotraj kamin.

V eno je trdo, v drugo se topi

Jedilni list je po sistemu: "Bom vprašala moža, kaj je danes skuhal." Kombinacije so posebne, z dvojnim pomenom. Hobotnica je z divjim rižem in zelenjavo. Sardele so na šavor, z moko ocvrte, žal ne rešene kosti, s čebulo in kisom marinirane. Ribja solata je najboljša, čeprav je kar izgubljena na velikem krožniku, kjer je vse pomešano, po vrhu pa je prelita balzamična omaka, ki istrske posebnosti naredi cenene. Spominja na bife, na katerega čaka četa lačnih. Kaj naredijo prvi? Čim več si zbašejo na čim manjši krožnik. Kaj naredijo drugi? Počakajo, kaj bo sledilo.

Mesnemu delu se glede tega boljše godi. Je le goveji karpačo, ki ima za spremljavo kuhano artičoko. S klasičnim karpačom nima čisto nič skupnega. To mu gre v čast! Meso, ki obeta veliko kost v nadaljevanju, je potrpežljivo marinirano, namesto da bi bilo na hitro zamrznjeno. Posuto je originalno, s poganjki mladega divjega česna, namesto da bi bilo prelito s pre(d)pisano omako. Edino, kar moraš vedeti, preden začneš uživati, je smer rezanja. V eno je trdo, v drugo se topi. Burja ve, da lahko gre dobro iz kuhinje le, če pride vanjo odlično.

Artičoka je posebna zato, ker je artičoka. Torej ni vložena, torej ni le srček, temveč cela. Nekaj zunanjih listov bi bilo lahko še skrbneje odrezanih, toda kdor se na to spozna, seslja, da si še sosedje naročijo isto. Morda bi bile artičoke (še) boljše manj kuhane in v drugi omaki kot le v prelivu olivnega olja. Toda zato ta jed ne more ničesar skriti. Res je istrska!

Mineštra pa je bila zmagovalka! Če na sosednjem hribu stanejo bobiči sedem evrov, je tukaj za štiri vrhunska rezerva! Sorta je divji koromač, telo dajejo juhi pršutove kosti, cvetico komarčkove nitke, v pookusu pa je apel: "Še!"

Kar je mineštra imela, rezanci s tartufi niso imeli. Kdo pa si jih še naroči junija?! Tiste velike oči, ki bi po hladni predjedi pred glavno še nekaj vmes… Okus ni bil ne po testenini ne po tartufih, še po smetani ne. Nedoločno, zgolj mokro, nekje vmes, med mesom na žaru in ribo v pečici. Zato pa kapo dol pred kuharjem. V računalništvu temu pravijo multitasking (večopravilnost). V kuhinji je sam, ob našem obisku pa je bilo šest lepih omizij. Žal pa zaradi tega zmanjka časa za podrobnosti.

En florentinec pa nič drugega

Ker nas je bilo le za eno mizo, smo se morali ribi odpovedati. Prihodnjič se bomo še čemu. Štirje lačni, en florentinec, čim manj kruha, čim več vina, pa nič drugega! Verjemite, ne bo vam žal.

Ko je zet prinesel pladenj, se je miza pod njegovo težo upognila. A kako šele mi! Kost je bila debela osem centimetrov, najmanj. Meso bi gledalo tudi lopati za premog čez rob. Dobro začinjeno, še boljše spečeno. Masten rob je bil od palca do sredinca.

Ženski sta se predali že v prologu, moška pa sta kar vztrajala. Kakor in kje si odrezal, vsak kos je bil drugačen, v tem je ravno čar tako "divjaško" velikega in pečenega kosa goveda. Pasma? V mesnici tega nimajo! Sicer pa jim pri nas še nismo niti dali imena. Hrvati pač, boškarin.

Ob toliko mesa je vse drugo, seveda, nepomembno, vseeno pa zmoti. Šampinjoni junija? Bučke kot v mestni roštilj-gostilni? Polenta in krompir skupaj? Se je kuhar ustrašil, da bo pol hrbta videti manjše brez sedla?

Sladica pa spet nekaj posebnega. Prvič, ker je bila le ena. Ne poznam nobene druge gostilne, ki bi imela tako kratek sladek spisek. Drugič, ker bi vsaka druga ostala nedotaknjena. Karamelna strjenka s suhimi slivami, veliko limone in olivnega olja je točno tisto, kar lahko poješ, ko ne moreš čisto nič več. Še tisti, ki sladkega ne je, pa četudi je taščino, je pomazal. Deluje digestivno. Seveda pa se rutici nismo odpovedali.

Zakaj obiskati?

Nekoč je bil Na Burji ljubljanski šef strežbe, ki je ugotovil: "Postrežba ni profesionalna!" Pa mu je Oriella odgovorila: "Ni. Zato pa lahko pri vsaki mizi še malo pojem in popijem…" Ravno v tem je čar. Burja je drugačna!

Čeprav. Nekoč sta bila Na Burji dva ocenjevalca. Teden dni pozneje je Oriella ugotovila: "Joj, če bi vedela, da sta vidva, bi se vama bolj posvetila." Povejte ji to!

Vina

Belo in rdeče. Če bi vztrajali, bi se najbrž našla tudi kakšna buteljka. Toda, zakaj? Čez cesto je Pucer z Vrha (malvazija), in ker je le nekaj kilometrov nižje, v Šmarjah, pride rad na obisk Santomas (Glavina, refošk). Zato: "Litrca na mizo in kolikor boste popili, bomo zaračunali."

Ker se nihče od sosedov še ne ukvarja z dvojnim vrenjem, je za začetek le srebrna penina, in ker naokrog raste veliko trav, rož in dreves, je za konec namočenega na pretek.

Burjin čar je, da ponudi tisto, kar ima. Ne tistega, kar bi drugi radi. Tako pri vinih kot pri hrani.