Bila je sobota, ura pa 13. Toda parkirišče pred gostilno je bilo povsem prazno. In to je bil že nas četrti Žejin poizkus. Trikrat na slepo nismo imeli sreče. Četrtič smo rezervirali in našli prazno gostilno. Mladega, krepkega, šefa pa z žlico v roki. "Kar naprej, kar naprej, dobrodošli!" Z eno roko se je obrisal okrog ust, z drugo pa nam je zmešal penino in campari. In nato je začel naštevati. In gostilna se je - kot da bi ga slišali vse do Italije - začela polniti. Še preden je končal, so bile zasedene vse mize. Res pa je, da je kar dolgo našteval... Sicer pa, poslušajte ga še vi:

"Če začnemo z ribo, sveže, surove so danes ostrige iz Limskega kanala, surovi škampi, surov jastogov rep, tunin tatarski, carpačo divje orade z jagodami, tatarski iz brancina, surove kanestrele, surove kapesante, surove kanoče; če gremo naprej, kuhana očiščena rakovica, ocvrto morsko mleko, kamenice v koruzni moki, totani, ocvrti  kalamari, prstaci s treviškim radičem, kuhane mušule, pečene kanoče, pokuhani mali kalamari z olivnim oljem, jastogov rep na gradeli in zraven kakšna paštica, črna morska rižota... Po želji. Od rib pa je danes tako: morski list na žaru, zraven blitva s pinjolicami, brancin s krompirjevo skorjico in zobatec. To so morske jedi. Zdaj pa še mesne..."

A smo ga prekinili. Usta so bila preveč polna slin, da bi zdržali dalje. Mesni del bo pač počakal do prihodnjič, ki se bo, upam, zgodil čim prej.

Aperitiv iz morja

Ob tako pestri morski ponudbi z vinom, četudi je vinska vitrina obetala zanimive primerke predvsem s primorskega konca, Lovrečiččevi niso komplicirali. "Boste kar hišno vino, kajne. Letošnje, zvrst, največ je rebule, nekaj belega pinota in sauvignona, od Zgonika z Branika." In res, nobena buteljska ne bi bila boljši ženin.

S stene nas je gledal bivši predsednik, na krožnikih pa smo najprej dobili gospodaričin pozdrav iz njenega kuhinjskega kraljestva, pašteto iz črnih oliv na opečenem kruhu. Čas se je ustavil in morje je pljuskalo. Čisto do konca leta smo čakali, da smo lahko prisostvovali kulinaričnemu doživetju leta 2004!

Ostrige na ledu, z velikim kosom limone, so bile pravzaprav aperitiv. Dva "ta kratka" najboljšega iz morja, z ne sicer toliko arome kot tiste iz Bretanje (Večer, 2. 10. 2002), toda zato dosti bližje, da je kar nerazumljivo, zakaj ta poslastica tako redko najde na naše krožnike.

Škampi, zgolj po dolgem prerezani, tako sveži kot da bi Vipavska dolina valovala, so potrebovali le nekaj kapljic olivnega olja. In usta. In, seveda, Zgonikovo mlado vino. Ni zaman Žeja Žeja. Ob takšnih jedeh sploh ne opaziš, kdaj je prazno.

Na listih motovilca, prelitih z olivnim oljem, smo dobili meso kuhane rakovice. Spet je bila med morjem in nami kuhinja le vmesna postaja, v kateri so pravzaprav podstavili le krožnik. Ob takšni prvinskosti svežih okusov kuharica naredi največ, če ne naredi "nič."

Potem je bila jed, ki je pravzaprav ni bilo. No, bil je treviški radič, saj veste, tisti podolgovat, z lovkastimi listi, ki se tako rad greje na vročem žaru. In nič več. Oziroma s tistim, o čemer ne smem pisati. A saj, najbrž, razumete. Kdo pa se včasih ne pregreši? Ob takšnih školjkah...

Ob vseh teh dobrotah pa so bili vseeno največje presenečenje Žejine morske pojedine - ocvrti lignji! Točno, prav ste prebrali, čeprav pravkar mislite, da se je Dobrojedu zmešalo. Celo leto udriha čez tržaške in pariške lignje, potem pa gre v Žejo in si jih naroči... Toda, zdaj vsaj vem, kako bomo izkoreninili smrad prežganega olja in vonj preveč zapečenega česna iz naših gostiln. Tako, da boste tudi vi pri Žeji poskusili ocvrte lignje! Potem si jih ne boste nikjer drugje več naročili! Ja, ena in ista jed, toda enkrat poezija, ki se topi, polna nepozabnih okusov, ki jih je še dopolnila bela in mehka polenta - brez česnovega dodatka, seveda! -, drugič pa konfekcijska zračnica, narezana na kolobarje.

Lomljenje in sesljanje ob pašti

Ko smo mi uživali ob lignjih, pa jastoga najbrž nista uživala v kropu. Kruto, a ni šlo drugače, če smo hoteli preizkusiti, kako se uporabljajo Žejine jastogovo klešče in vilice. Repa so v kuhinji po dolgem prerezali na pol in polovice na hitro opekli na žaru, skupaj z rezinami bučke. Spet je bilo na krožniku dovolj le še nekaj kapljic olivnega olja, da smo cmokali kot že dolgo ne.

A najboljše je šele prišlo. Na velikem, seveda, vročem, pladnju so bili na sredini zviti tanki rezanci, pomešani s kosi majhnih paradižnikov in bazilike, naokrog pa oklepniki, ki pa so pod svojo trdoto skrivali še obilje sladkega mesa. Pri sosednji mizi je natakar lomil debelo plast morske soli, pod katero se je skrival trikilogramski zobatec, pri drugi mizi so lomili velike škampe, pri tretji so prisegali na sok, ki se je cedil iz rostbifa, pri četrti so bili šele pri jagodah in tankih surovih listih divje orade... Toda za vse to se še zmenili nismo, saj smo bili polno zaposleni z lomljenjem in sesljanjem. Dokler na velikem pladnju ni ostala le gora oklepov, še pljuskanja Žejinega morja nismo slišali.

"Še kaj sladkega," nas je iz omame v realni svet priklical prijazen glas, ki je začel sladko naštevati karamelno jajčno kremo, kuhano smetano, jabolčni zavitek, domači vanilijev sladoled, hruško v teranu. A še preden je prišel do konca, je zamahnil z roko. "Ah, kar vse vam bom prinesel!" Pri Žeji pač znajo z gosti. A kaj bi govoril. To morate sami doživeti!