Znanega slovenskega gostinca, ki ima svojo vrhunsko restavracijo v dvorcu, je zanimalo, kaj bo bral v nedeljo. "Prava izbira! Domače je in vedno polno," je bil zadovoljen. Točno! To je Kopač. Gostilna, v katero gremo zadovoljno in vsak dan. Ko ne gremo, pa mora biti res nekaj posebnega.

Kosec z malico v malhi

Dobra je domača gostilna, ko se urejenost začne že na velikem parkirišču, nadaljuje pod lipovo senco, ki ji pomagajo na vse konce in kraje prilagodljive marele, seveda neposlikane in bele, konča pa v dovolj prostorih, da se za vsako družbo najde pravšnja miza. Predvsem pa ima takšna gostilna velik šank, ker je natakarjev veliko, domačinov pa prav tako.

In dobra je gostilna tudi takrat, ko se kaj ne posreči. Kot domača žolca, na primer. Toda to je prišel povedat šef, da je imelo opravičilo večjo težo. "Včasih se zgodi, čisto mehka je. Boste šparglje z jajcem?"

Jajca so bila na mizi direktno iz ponve, pridno mešana, da so bila mehka, med njimi so se prerivale kocke puste, toda sočne šunke, a okus je bil vseeno prepuščen kolobarjem zelenih špargljev, ki so iz zehajočega zajtrka naredili sončno kosilo. Če bi pr' Kopač izpustili rukolo, ki je postiljala dno krožnika, in radič, ki ga je barval, bi bilo "opravičilo" še boljše. Toda, potem to ne bi bila več domača gostilna. Je že tako, da si domače želi vselej postati moderno. A mu na srečo to nikoli ne uspe.

Dobra domača gostilna je tudi tam, kjer ima postrežba bele srajce, črne hlače in dolge predpasnike. Da je na srajčnem rokavu kosec z malico v malhi, je še dodaten plus. Še bolj, da je hitro. Ko sedeš, je (natakar) pri tebi. Nič čudnega, med tednom, v času poznega kosila, sva jih naštela (vsaj) pet.

Nobena jed ni nekaj posebnega, toda nobena jed ni, da bi odrinil krožnik. Če krožnik že ni pogret, je vse na njem sveže in s štedilnika takoj na mizi. Kruh ima debelo in trdo skorjo, kar je v domači gostilni vedno dober znak, čeprav se nihče ni pohvalil, da je domač. Kozji sir ima res okus po kozjem sir, ne po plastiki kot marsikje drugje. Pečen je tako, da je tudi v sredici vroč, a ne tako, da bi se kot palačinka razlezel po krožniku. Pomočen je v majonezo, ki je v sodobni domači gostilni, seveda, iz kozarca, toda saj Kopačevi nasploh ne vlečejo pristnih adutov, ker imajo raje, da je tisto, kar ponudijo, korektno. Če bi bila solata z domačega vrta, okraski na krožniku pa z zeliščnega, tako kot so marjetice v vazi s travnika, in če bi meso imelo poreklo kot ga imajo vina, potem bi konkurenca, namreč, preveč trpela. Tako pa ostane vsakemu dovolj… Pri Kopaču je, na primer, dovolj, da gre jabolčni štrudl, z osvežilnim dihom skute, vsako jutro v pečico, kremna rezina, po blejskem receptu, pa v hladilnik.

Deset maminih jedi

To je dobra slovenska gostilna, ker je tako prepričana slovenska večina, ki naroča točno tistih deset jedi, ki jih je kuhala mama, in točno vse tisto iz morja, kar noče kuhati žena.

Gobova juha je kje tudi boljša, toda le tam, kjer jih ne skuhajo toliko kot pri Kopaču. Ker pa je v njej tudi dovolj zelišč, krompirja, korenja, bo najbrž, ko bo zamrzovalnik prazen, gobarski lov pa odprt, še boljša. Nekaj takega kot fižolova, ki je prava čorba, z razkuhanimi polžki vred. Dobra domača gostilna ne sme biti al dente!

Krožniki so veliki, toda ne tako, da bi se s tem bahali. Krožniki so polni, toda ne tako, da se ne bi dalo pojesti. Svinjski file ima tri medaljone, gratinirane s sirom in začinjene s pestom, in obilje druge "navlake", ki pa je sveže spečena, kar ne izda le, da je v Kopačevi kuhinji gneča, pač pa, da slovenski jedec (zelenjavnih) prilog ne ignorira le, če so iz friteze ali z žara. Saj se niti kritik ni mogel upreti pomfriju, iz katerega je naredil finger food, ko je meso vsega v dobri domači gostilni vajeni natakar že zavil v folijo.

"To je na rdeče," je opozoril ob naročilu junčje taljate s parmezanom in sortnim oljčnim oljem. Z izrazom, ki ga je izdal, da "krvavo" on že ne je. "Srednje," sem naročil, potem pa pomislil, da kuharju v domači gostilni, če res peče na rdeče, to ne bi bilo prav. "Tako kot se kuharju zdi najboljše," sem zato dopolnil. Ko le ne bi! V dobri domači gostilni je taljata sicer pravilno pečena v kosu in debelo zrezana, toda kuharjev okus se ne razlikuje dosti od natakarjevega.

Zakaj obiskati?

Ta hrana ne potrebuje jedilnega lista. Saj že vnaprej vemo, kaj bomo. Toda zato je ta hrana pripravljena tako, kot ne uspeva vsem. Predvsem pa ne vsak dan enako.

Vina

Logično, da so v domači gostilni tudi vina takšna. Toda ne po sistemu belo ali rdeče, temveč po deci ali nula šest… V prvi, običajni, meri so točena vina, kot Peršoljev cabernet sauvignon, v drugi, neobičajni, buteljke, kot Makovčev sauvignonasse, 2007, piten uvodničar, ki ga ni strah krepkejših okusov, Movijin modri pinot, 2004, ki se mu je najboljše pokloniti v Kopačevi elegantni sobani, kjer so se s profesorjem Ravnikarjem srečevali že njegovi študentje, in sladki muškat Vina Koper, ki sladkost objema s svežino. A vseeno se z njim še ne konča. "Imam dobrega zelenčka…" povabi natakar.