Prevečkrat se zgodi, da je krožnik poslikan kot da bi kuhar namesto omak imel raje vodenke. Rdeča vijuga nedoločljivega okusa, rumena še manj, vmes pa "steljica" rukole, ki pa jo je v slikarski vnemi pozabil osvežiti. Toda lakota je bila premočna, da bi se zmrdovala, kruh je bil s semeni in kumino, kar je še večalo apetit, mladi sir sicer ni imel kozjih značilnosti, a je bil hitro popečen, kar mu je ohranilo mehko sredico, pršut pa je bil kuhan in, četudi delikatesno, dišeč.

In bil je še drugi krožnik. Montignacov! Na njem pa kombinacija, da zbežiš… Toda, opečena slanina in rdeča čebula sta se ujeli, pomagal je še sir, ki je vse skupaj gratiniral, in svoje so dodale še oči, ki jih tokrat ni zmotila nobena slikarija. Če se prvemu vtisu zazdi, da je prišel še v eno mestno gostilno na podeželju, mu drugi grižljaj pove, da je potrebno Kračuna kulinarično resno jemati.

Montignac, pa ne le za hujšanje

Menim, da gostilne niso dietne ustanove… Kvečjemu hiše vredne greha… Hujšaj doma, v gostilni pa uživaj! Toda tisti, ki se tega ne držijo, se mi tokrat niso smilili. Ni bilo potrebe. Pri Kračunu Montignacov meni za 29 evrov ni le modna muha, temveč se ga da celo pojesti. Še posebej, če vmes zajamete z njenega krožnika in zamižite, ko roka poseže po že drugem kosu kruha.

Paradižnikova juha je imela okus po pomladnem paradižniku. Kar ji štejem v dobro! Vse drugo bi bilo, namreč, iz konzerve. S tem, da so pomagala tudi zelišča. Pri Kračunu na mizah sicer ni rož, toda v kuhinji so očitno zeliščna korita. Pri kozjem siru je bil sveži timijan, v juhi sveža bazilika, na jagodah sveža meta.

Celo Montignacova riba (file brancina s šalotkino omako in tradicionalno listnato zelenjavo) je bila nad povprečjem slovenskega morskega kontinenta. Brez pozabljenih kosti, s kožo, ki je bila v ponvi obrnjena navzdol, in mesom, ki je3 bilo na krožniku še sočno. Zelenjavna priloga ni bila le dietna, temveč tudi sezonska, glede na vreme, ko je ohrovta še vedno več kot mlade kolerabe in koničastega zelja. Je pa bila takšna solata, saj najbrž le Montignac ve, kaj naj gost počne ob glavni jedi z mehko solato, na kateri je trdi (popečeni) sir.

Montignacova sladica je bila le videti tako, da si je same ne bi nikoli naročil… Po treh hodih pa se je izkazala za koristno, saj je bila njena torta dovolj velika za oba. Vseeno, jagode z jogurtom, predvsem pa z meto, so dokazale, da na koncu ni nujno vedno le pečica. Ko bodo čez dober mesec jagode dobile še domači okus, bo ta preprosta sladica, če bo podprta s poreklom loškega sadnega vrta, lahko preskočila tudi na "normalni" jedilnik, ki pa je drugačen tudi zaradi vijoličnega krompirja, metlike, artičok, ščuke…

Ko peče na pravem koncu

Seveda pa Kračun ni presenetil zaradi svetovne diete, temveč zaradi svetovljanske račke.

Pravzaprav je mariniranih račjih prsi s svežim janežem na slivovi steljici - pri Kračunu to pesniško pogruntavščino slovenskih podeželskih gostiln delajo še iz rukole, koromača, zelenjave, špinačnih rezancev, pora, čebule - škoda za obrambo (predjedi), saj bi lahko okrepila napad (glavne jedi). Ko je bil krožnik prazen, sva vzela vsak svoj kos kruha in pivnala, ni me sram priznati, na sredini mize. Seveda, bil je recept iz neke fusion knjige. Toda, koliko podobnih receptov se je v naših kuhinjah že spremenilo v neprepoznavnost?! Tokrat pa je omaka - prijetno! - pekla v pravem koncu ustne votline in grla, račje prsi so bile res marinirane, saj sicer ne bi bila tako sočne, slive pa tudi niso le statirale. Celo poteze s čopičem so, tokrat, imele svojo logiko.

Razočaral je le argentinski steak v porto omaki. Ker res ne vem, komu je namenjen. Tako debel najbrž korenjakom. Toda, kaj naj potem počno z rezanci paprike in bučk, ki se niso pekli temveč le dušili, in zdrobovimi žličniki s skuto, ki bi jih z veseljem videl v juhi, ob rdečem mesu pa so bili dolgočasno nebogljeni. Meso je bilo sicer res medium, tudi odležano prej in potem, toda če na takem lepem kosu ni hrustljave skorje, to pač ni pravi stejk. Zanj je potreben ogenj!

Skutno torto z malinami sva naročila, ker drugega ni bilo. Kuhana hruška v vinu se je slišala preveč zimsko in preživeto, drugo pa je že natakar odpravil rekoč: "Le klasika…" A se h Kračunu splača vrniti prav zaradi takšnih tort, ki imajo trdne temelje, iz zdrobljenih keksov in masla, in rahle sredice, z okusom po skuti, ne želatini. Ne le moderno, tudi okusno!

Zakaj obiskati?

Ne le zaradi vasice Loče, dravinjske doline, gričev, gradu, medicinsko-estetskih storitev, penziona, picerije, špageterije… Tudi zaradi restavracije Viola.

Vina

Vinsko karto, prosim. "Bom, kar sam svetoval," se je odrezal natakar, "saj imamo veliko vin tudi na kozarec. Razveselilo je, ker se zatem ni skrival za znanimi imeni, temveč je predstavil soseda Marka Podkubovška, Američana pravzaprav, ki preko luže prodaja hrvaška in slovenska vina, v Ločah pa je z mladim enologom Jurijem Brumcem ustanovil Vinum Loče. Na Ameriko spominjajo vratovi steklenic, na Štajersko pa prijetne kisline. Krepak je chardonnay, 2007, z zelenim jabolkom v vonju in beluši na krožniku. Njegove mišice že zbujajo radovednost glede novega letnika in omejenega pridelka (1,5 kg po trsu), pod novo blagovno znamko Sanctum. Modremu pinotu, 2005, je nekaj let ležanja v (le 900) steklenicah godilo, saj mu je umirilo tanine in lesni značaj (leto dni v novih sodčkih), zato ga bo poleti hitro zmanjkalo.

"Zdaj pa nekaj bolj konkretnega," je svetovalec napovedal spremljevalca stejkov Benedetičev briški cabernet sauvignon, 2007, ki je pustil v ustih okus po gozdnem sadju še ob sladici.