Sashimi tuna, na primer. Zdrava, sveža, rožnata barva. Majhni, tanki koščki, le za pet grižljajev. Velik, bel, z vdolbino, japonsko navdahnjen krožnik. In še toliko vsega drugega! Čebulna omaka, sojin okus, terijaki lesket in medeni jezik. Začimbe za snifanje in lepi pogled, pistacija, sezam, posušene cvetice, sol, rdeči poper in, seveda, vasabi, kot pasta in prah. A to, vseeno še ni vse! Tako mali tun, pa toliko dela - pomarančna omaka s čiliji, ostrigina omaka z balzamičnim kisom in sladko pekoča omaka. Sem še kaj pozabil? Seveda, palčke!

Tatarec, po piransko in japonsko

Salonov kuhar želi ugajati. Ne, Salon želi ugajati! Zato je v stari Ljubljani, zato ima izložbena okna in zato zapira ob treh. Zato imajo mize sexy noge, zato je bar takšen kot da bi bil na Nebotičniku, zato so krožniki veliki, porcije pa majhne (kar jim dobro dene).

Pozdravijo s slivo ovito v popečeno panceto. A zraven ponudijo hrustljav domači beli kruh in laboratorij epruvetk. V njih so olivno olje (žal ne povejo katero), sezamovo olje, balzamični kis, pekoča tolčena paprika (a se lepše sliši peperoncini), beli poper in turška začimbna mešanica (naj ugibam: baharat).

Ko odpreš vrata, si v kavarni, ko greš naravnost, si v (lounge) baru, ko zaviješ levo, si v restavraciji. Ko bi rad odpotoval, izbereš tempuro, ko si pripotoval, svinjsko pečenko. Ko je kosilo, so Cezar, caprese, aglio olio in fusion. Ko je čas, sicer ni servietk iz blaga, zato pa rižota z žafranom, na kateri je tudi pravo zlato.

Sicer pa bo Salon boljše opisal brancinov tatarec. Pravzaprav dva, prvi mariniran s timijanom, limonovim sokom in piransko soljo, drugi pa izpeljanka japonske terijaki omake, ki je pomagala že tunu. Vmes tanke palčke sočne hruške, ki je bila najbrž nashi, čeprav je jedilni list obljubljal zelena jabolka. Japonsko, francosko, sredozemsko, kreativno, moderno, všečno. Če odštejem kandiran pomarančni olupek, vse z razlogom, kakovostjo in okusom.

Salonov kuhar ima ideje, letalske milje in postaje. Nazadnje smo ga okušali v Sunnyju (Taju). "Pred nami je še veliko dobrih Tadejevih jedi," je bilo zapisano takrat in nekaj se je uresničilo že tokrat. Ob njem Salonu dajejo dušo "ekstravagantni strokovnjaki" (prepisano z jedilnega lista) Aleš Prestor, "ultimativno najboljši slovenski barman v atraktivnem mešanju cocktailov", Veronika Veljovič, bar managerka, in Zoran Golobovič, z barskimi in TV izkušnjami iz Rusije. Navajam zato, ker v New Yorku ni znane gostilne brez znanih lastnikov…

Pečenka z japonsko-italijanskimi izkušnjami

Pri trilji z rožmarinom je kuhar še vedno kombiniral barve in geometrijske like, toda še bolj je sladkobni kremi gomoljne zelene prijala svežina mini paradižnikov, nežnosti ribe izrazitega okusa pa vonj svežega rožmarina in vročega olivnega olja. Čeprav je prav pečenje nekaj tudi vzelo. Je bilo premalo vroče, da ni bilo hrustljavo? Je bilo preveč vroče, da ni bilo konfirano (kuhano v olju)?

Poigravanje z maščobo je bilo tudi pri domačih raviolih, polnjenih z bučkami in porom, na kremi prekajene skute. Ne sicer klasična žajbljeva maslena omaka, toda dovolj, da je dala blesk velikim raviolom, dovolj zelenjavno polnjenim, da se je izkazala kombinacija s skuto in nežnim, ne parmezansko staranim ribanim sirom. Čeprav se je Tadej Kržišnik učil pri Japoncih in čeprav bi Salon rad privabil vse barve in oblike oči, pa je vtis, da je uk v italijanski mišelinki vseeno največ dal.

Zato svinjska mrežna pečenka s pečenimi jabolki in praženim krompirjem na jedilnem listu kar začudi. Čeprav, mar niso zadnje (recesijske) čase, ko so najboljši tuji gostje, v Ljubljani slovenske jedi pravi hit! In Salonov chef je klasiki še nekaj dodal. Ko je mrežno pečenko napolnil s čebulnim nadevom, se ji v pečici ni uspelo izsušiti, k čemer je pomagalo tudi dovolj korenja s tržnice na drugi strani Ljubljanice. Ko bo rešil še problem praženega krompirja, ki opit s pečenkino omako sicer zašibi kolena vsakemu pravemu  Slovencu, a barvno oblačen in strukturno razmočen pač ni salonska jed, bo svojemu kulinaričnemu popotništvu dodal še domače korenine. Saj je tudi na steni Čista pokrajina za prave domoljube (Arjan Pregl).

Bogat lešnikov biskvit z vaniljevim sladoledom in sadno peno je bila pravšnja salonska sladica. Kombinacija barv, okusov, oblik in struktur, dovolj lahka, dovolj majhna in dovolj sladka, da je premagala čokoladni souffle, ki je sicer imel tekočo sredico, a vizualno neprivlačno ožgano skorjo.

Zakaj obiskati?

Če nimaš za letalsko karto. Če si rad in. A tudi, če rad kulinarično raziskuješ. Restavracija za veliko hodov in malo gostov. Pa tudi če si sit, a žejen, coktailov ter pogledov. Hrana je, vendar, zabava.

Vina

Salon je nov. Takšen je bil, torej, tudi najin natakar. Iz modne žrtve (prosecco Astoria Fashion Victim) je naredil Viktorijo iz Goriških Brd. "Sem še nov," se je opravičil in zatem bil raje previden: "Bom vprašal, da ne bom spet kaj prehitro rekel." A točil je vseeno za pultom, čeprav je steklenico (na prošnjo) pokazal.

Hišno vino je zvrst (rebula, sauvignonasse in chardonnay) Salon Silver, 2008, vinska klet Goriška Brda. Prijetni citrusi, za 12 evrov veliko dobiš! Zanimiva bi bila tekma slovenskih hišnih vin (cena-kakovost).

Ženski je bil sovinjonas, Movia Gredič, 2008. Vino za domačo klet; ko ne veš kaj, imaš vedno odgovor (predvsem ob sredozemskih predjedeh).

Moški je bil Jakončičev merlot, 2008, zelo mlad in svež, a že s slivami in pitnostjo, vendar ne k bifteku. Salon na kozarec toči pač le cenejša vina.

Vodni je bil evian. Saj bi se res čudil, če bi bila le "navadna" voda…

Čeprav vinska karta ni visokoleteča, je z znanimi imeni, toda ne le modnimi vini. Med tujci nekaj Francozov in več Italijanov. Pogrešala sva someljeja.