Če ne bi avtoceste lani končno speljali tukaj mimo, bi bilo vsega modernega in elegantnega, a hkrati tudi toplega (v kaminu je lepo gorelo), za podeželje enostavno preveč. Toda iz malega je že zraslo veliko! Iz podjetniške drznosti je zrasel prvi stroj, prvi kupec, prvi izvoz, vse do moderne poslovne zgradbe na robu vasi, ki je dobila, glede na dejavnost, logično nadaljevanje. Zdaj gredo na veliko.

Domači kruh in prekmurska šunka

Čeprav se tudi Gorica prilagaja. Ponuja pomurske (prekmurske) specialitete, od bograča do bujte repe s kolinami, vzbuja radovednost - le kaj je to? - s "kasoletami maylord", daje na izbiro - file, zarebrnica, orada, brancin ali popečeni sir? -  preizkušeno, uporablja velike, podolgovate, valovite, ovalne krožnike, in priporoča, v brezhibni natakarski uniformi, prijazno in ustrežljivo: "Raje rakce s črnimi rezanci kot s tarator solato."

Vseeno pa je najboljši v Gorici - kruh! Ajdov z orehi in polnozrnat, vsak dan ga pečejo sproti, da diši in hrusta, da je košarica prazna, še preden kuhar nareže por. Če bi vedela prej, bi naročila še maslo in uživala do prekmurske gibanice…

Jedilni list je dovolj kratek, da ne dopušča klasične izbire. Gostje morajo biti zato radovedni, saj se za imeni skrivajo presenečenja. Le kaj bom dobil na krožniku jedi, ki se imenuje pomarančna solata z orehovimi jedrci in porom? Resnico! Kuhar je uporabil le nož, da je olupil pomarančo in narezal por. Pravzaprav, da ne bom krivičen, zraven je dodal še dve nageljnovi žbici. Por je bil takšen kot ga je mati rodila. Direktno iz zemlje. Pomaranča kot za parklja. Orehi kot za božič. Tako enostavno se da zaslužiti pet evrov. Tako poln roma krožnik nazaj v kuhinjo.

Prekmurski del je bil neprimerno boljši. Četudi iz trgovine, hladilnika ali kozarca, k takšnemu kruhu je bila tako tanko zrezana prekmurska šunka, tako lepo marmoriana in tako dobro sušena, s (svežim) hrenom in drobtinami bučnic, prijeten uvod.

Zraven je bila, ob kaminu, dolga miza, pogrnjena za nagrado na gostinskem zboru. Tudi druge mize so ji bile enake. Ko je na najino prišel ovalni krožnik v črno-rumeni kombinaciji, je bila slika popolna. Dopolnjevalo jo je tihožitje limone, zelene solate in koktajl omake. Verjamem, da imajo to jed tamkajšnji gostje radi. Bograč manj… Če pa je v njem toliko čebule, da je še za zajtrk spominjala nanj? Na kakšni veselici, iz velikega kotla, bi še šlo, a tam bi bilo več krompirja in manj mesa, pa stoje in iz plastične skodele, da bi peklo v prste, ne pa, v tem finem ambientu, v zgago.

Zato je dama, ki je šla na podeželje v prenizkih petah, ljubosumno čuvala svoje rezance. Bili so črni kot sveže pobarvani lasje in tanki kot neuresničena želja obilnih. Nič čudnega, da so bili rakci, ocvrti, s sezamom, v takšni družbi prav sexy. To je jed, ki se poda v Gorico! V kuhinji ne zahteva chefa, v jedilnici pa ne poznavalca. Za večino, skratka, ki je (tudi) z očmi.

Divjačina z borovničevo omako

Kako perejo v Gorici prte? Glede na to, da so (lastniki) strokovnjaki za čiščenje steklenic, in glede na to, da tako zlikanih pogrinjkov tudi v mestu ni, bi odgovor lahko bil novi izdelek. Kdor, namreč, prestane takšen preizkus, je vsekakor mojster. Le komu se še ni primerilo, da je na svežem prtu že prvi grižljaj borovničeve sadne kupe pustil trajni pečat?

V Gorici pa se to zgodi že pri glavni jedi. Je zato na istem krožniku slano in sladko skupaj? Kako naj si, drugače, razložim eksperiment, ki divjačine ni le oblekel v borovnice, temveč ji ob bok, ob pečenem krompirju in posušenih cveticah, postavil še ajdove krapce s skuto, ki jim je do popolne sladice manjkal le še ščepec sladkorja.

A pustimo krapce in se posvetimo divjačini. Glede na ceno si to tudi zasluži… Bi dali za pet majhnih srninih zarebrnic 20 evrov? Lahko vam, saj vi odgovor že poznate. Midva pa ga, žal, nisva. Nič čez omako, kdor si jo naroči, ve, da ne bo dobil nekaj lahkega in belega. Čeprav se ji vseeno ne bi bilo treba tako bohotno razliti, da so morali jurčki v posebno skodelo. Zakaj ne pustite srni dihati?! To je vendar tako nežno meso, da so še jetra trša. Ko pa je divjačina (nič boljše se ni godilo fileju divje svinje) prepečena, ostane od nje le žagovina, ki je nobena omaka ne more zakriti.

Pozabiš šele ob (pravi) sladici. Čeprav za kosilo še ni bila dovolj strjena, je "zlata jagoda 2008" tisto, kar v Gorico, družno s sezamovimi rakci, privablja goste. Kupasti kozarec, biskvit, jogurtova pena, jagodna januarska omaka in rastlinska smetana: prvo mesto na Panvitinem dnevu jagod! Kdor se ne strinja, naj si pa naroči prekmursko gibanico. Na tej strani Mure moraš iskati boljšo.

Zakaj izbrati?

Blizu avtoceste. Parkirišče dovolj veliko za luksuzne avtomobile in premajhno za tovornjake. Moderen ambient, uniformirana postrežba, znana kosila in neznani a la carte. Veliko omizje izza drsnih vrat. Pa še ogenj v kaminu in podjetnost v srcu.

Vina

Marijino vino, ki se ni dobro ujelo le s prekmursko šunko, temveč tudi z aperitivno željo, ko so bili mehurčki le v steklenicah, je bela zvrst posestva Zver z Murskega vrha v Radgonsko-Kapelskih goricah. Premagalo je vso ponudbo na kozarec, ki je očitno prilagojena okusom gostov in ne jedi.

Buteljk, ki žal ne poznajo letnika, je sicer za šest strani vinskega lista, s pisano pahljačo vseh naših vinorodnih dežel in okolišev, izbranih prijazno do gostovega žepa, a brez odločitve glede vrstnega reda. So vina dodajali kot so vinarji trkali (na vrata)?