V pozdravu je vse domače; na kruhu, v družbi grisina, ovitega v špeh, je špehovka z velikimi in sladkimi očesi. Je Miran domača gostilna? Tudi, a le s pridevnikom - nova! Ne, kakšne so bile, temveč kakšne (naj) bodo. Preproste, toda vrhunske, z lokalnimi sestavinami, toda ne zgolj, z vrhunskimi, toda ne (pre)dragimi. Gostilna z veliko in pisanimi gosti, od blizu in daleč, ne glede na znamko avtomobila in razpoložljivost časa. Vizija? Tudi, a v kozarcu, Kantejeva, mehurčki letnika 2001, z veliko malvazije in malo šardoneja, sicer za odtenek pretopla, toda odprta pri mizi, natočena v večje kozarce, da se je lažje odprla, bolj vinska kot šampanjska.

Za hitre in počasne

Pri Miranu gre lahko hitro ali pa počasi… Pri sosednjih mizah se izmenjujejo tisti, ki so se, najbrž, včasih na Trojanah. Vsak s svojega konca, vsi lačni, vsi drveči. Porcije so velike, toda lepe, vsebina je znana (brez morja pač ne gre), toda dišeča. Počasni pa grizljamo dve vrsti domačega kruha (koruzni in pisano ajdin) in nam je žal, ker nismo naročili raje Ipavčeve pojedine s kuhano govedino in pečenim piščancem. Toda po skoraj štirih urah, ki se končajo, seveda, v kleti, saj je Miranova vinska karta le tam, kjer plesen ščiti zamaške, je potrpežljivost poplačana. Vse ni bilo vrhunsko, toda saj Miran prireja tudi  kulinarične večere. Med tednom pa med Ljubljano in Mariborom ne boste nikjer tako jedli tako blizu avtocesti!

Potočni raki so marinirani, zraven je do kompota pečena zelenjava, bučke, jajčevci, paprika, krompirjeva krema je odišavljena s česnom, ki se je ves dan kuhal/pekel v oljčnem olju. Potočnih rakov iz trgovine (da ne bodo šli spet inšpektorji na pot) se ne da narediti boljše. Lahko se naredi le - večja porcija…

Pozna jesen je, goske in račke so si naredile maščobno ozimnico, ki bo prav prišla tudi nam. Račji paté (to ni pašteta) dopolnjuje rahlo dimljeni pršut z Miranove kmetije (prašiči so prekmurski), nadgrajuje pa čatni iz suhega sadja, balzamičnega kisa in medu, ki mu svežino delajo brusnice. Raje ne vprašam, če so tudi te domače.

Mošnjiček jeter (tokrat nepitanih) rac je obrtniško korekten. S svežo palačinko in sočno jabolčno čežano dokazuje, da Miranovi poznajo svoje goste. Zato vedo, koliko se jim morajo prilagoditi, koliko pa ne popustiti. Če je že običajno, potem je zraven vsaj zelišče, o katerem se natakar lahko razgovori.

Tudi njoki s škampi in tartufi so iz tistega dela, ki v nobeni polni gostilni ne sme manjkati. Toda! Njoki so res domači in res njokasti (v tem je razlika: testenine morajo biti na zob, njoki pa na jezik). Omaka je res z repki škampov (ne kozic) in res je sveže skuhana. Okusa po tartufovem olju ni, so le črni tartufi, toda saj ne cena ne natakar nista napovedovala belih.

Kreativna račka z mlinci

Račji konfit je bil pravzaprav rilletes, a saj sta oba vložena v veliko (gosje) masti, kar pa sploh ni pomembno, saj sva mu soglasno, z razpravo, kdo ga je pravzaprav naročil, podelila naziv jedi večera in ga uvrstila v leksikon nove slovenske kuhinje v nastajanju. Ves svet posnema Francoze, tako da jim dodaja svoje regionalne posebnosti in generacijski spomin. Zakaj bi bili mi izjema? Niti sočnega mesa, pečeni mlinci, jurčkova omaka, bučin pire, ocvrto (prihodnjič brez moke, prosim) kari zelišče, vse v stolpič kot lazanja.

Jelenov hrbet v višnjevi omaki je imel ob sebi zelenjavo s preveč maščobe, čemur pa je najbrž botroval predroben julien (rezanci). Ni ga pač čez roko, kljub TV prodaji… Meso, pečeno v kosu, je pa zato bilo sočno kot že dolgo ne. In višnje so res boljše od drugod standardne hruške z industrijskimi brusnicami.

Miranova ocena bi lahko bila celo višja. Zadovoljni sosedi so jo celo glasno predlagali. Kar Miran skuha za običajne goste, je čista štirka! Več za dobro obiskan lokal tudi zdravo ne bi bilo…Kot čokoladni sufle. Sicer je šel v pečici že malo "čez", toda z okusi, ki jih je čokoladi in jagodni omaki (no ja) dodala predvsem konjakova omaka, je bil nad povprečjem.

Kar pa skuha za zahtevne goste, se spogleduje, zaradi idej, sestavin, zgodbe in tudi izpeljave, z najboljšimi! Morske klasike, s sladoledom z dušikom vred, v to, seveda, ne šteje, saj je tam pač zato, ker mora biti. Miran ve, kje, kdaj in kako je doma! Kot kostanjeva zloženka, s penasto kremo in karameliziranimi kostanji, z reduciranim jabolčnim sokom in popečenim vlečenim (štrudl) testom, kot ideja in porcija (trije grižljaji).

Zakaj obiskati?

Če ste le lačni, je blizu, hitro, znano, toda vseeno drugače. Če pa ste tudi radovedni, jim to povejte in si vzemite čas. Ne naročite, kar imajo drugi, temveč, česar drugi nimajo. Pa avto pustite doma, saj boste končali v kleti.