Hiša je ogrevana na obnovljive vire, jabolčni sok je bio, na coca colo pa kar pozabite. Saj imajo tudi nekaj gaziranega, a še to je od lokalnega in tradicionalnega garažnega proizvajalca. Kalamari? "Pri nas ni nobenega pohanja," je oznanil mladi gospodar. "Mi imamo goste, ki imajo raje jabolka s črvi kot brez njih…"

Okisani svinjski uhlji

Čeprav je Hiša posebne sorte, ki ni dobila ime le po lastnikih, družini Sorta, temveč še bolj po njihovem pristopu do turizma v dolini Branice, na vipavskem robu pred kraškim Štanjelom, v vasi Kodreti, na zunaj videti kot stanovanjski blok, okrog nje mirno poležavajo krave, kolesarji jemljejo zalet za vzpon na Tabor, Planino in Sv. Petra, na parkirišču pa je le še en buldožer, ki pa že ima kupca. In, čeprav velika velbana klet šteje šele dve leti, čeprav so stoli v njej Starckovi, klopi pa moderno trde, sta v strežbi ta mlada, Luka in Blaž, na mizi pa staro, toda skuhano danes. Je tako le te dni, v času meseca kraške kuhinje? Pa pojdite tja po petnajstem novembru, če ne verjamete!

Vipavska zelena penina morda ni za tekmovanje, toda zato je posebnost. Tukaj to šteje, saj ob njej je domača panceta, na hitro popečena, da se sveti in po kruhu cedi. Dobra podlaga, skratka, za novo posebnost. Svinjske uhlje! Kar vprašajte za njih v vaši mesnici. Rekli vam bodo: "Inšpektorji zahtevajo, da vržemo glavo stran…" Zato tudi ni ličnic. A ne prehitevajmo, raje uživajmo. Svinjski uhlji v tankih rezancih in okisani so mehki in hrustljavi hkrati, zlahka bi jih brez imena prodal tudi kakšni fini mestni dami… Saj je solatka nežna, le drobni listki, čez uhlje pa je nariban mladi sir. Le orehi so stari, še lanski, a se letošnji še sušijo.

Mesec kraške kuhinje je, prvič so zraven tudi Sortovi, ki so svojo gostilno odprli šele pred nekaj meseci, a so ga v svoji Hiši posebne sorte pravzaprav že spremenili. V pujskovo jesen… In s tem, čeprav "mi nismo gostinci, prej smo se ob kmetijstvu ukvarjali z gradbeništvom", zadeli točno to, kar je tudi svetovni trend! Če že zakolješ, potem uporabi vse! Uhlji, krača, lička, vrat in sorodnik iz gozda… Nekaj se je tudi pri nas začelo premikati. Kar polistajte nazaj, kdaj ste nazadnje brali o pljučni in fileju? To zna vendar speči vsak priučeni kuhar.

Ja, hitro ti je jasno, da so posebne sorte. Tako kot tudi njihovi gostje, ki morajo zaviti s poti, če želijo v dolino Branice, tja, kjer je budilka v zvoniku Sv. Katarine, pod Lukovnikom pa se stikata Kras in Vipavska dolina. Okusi preteklosti danes so vodilo Sortovih, ki se od oblike zidov do vsebine krožnikov kaže v prepletanju preteklosti s sodobnostjo. Čeprav slednje tukaj ni modno, še manj provokativno kreativno. To so stare jedi, ki so le prilagojene današnjim želodcem. Malo lažje, čeprav…

Juh je za zvrhane skodele. Kolerabna je kar pretežka, toda v njej je za te kraje posebnost, bučno olje z bučnicami. Koprivna juha lažje pogreje, pa še pripravi na nadaljevanje. Ob njokih, ki jih prekriva opečeni pršut, je kisla smetana, seveda, domača. Sortin kuhar Gorazd Repše ima odlične pomočnike. Pristne sestavine, namreč. Tukaj niso potrebne odvečne besede. Zadošča že ščepec žafranike, ki pobarva krožnik. Ne, nimajo našopirjenega porcelana. Krožniki so beli in okrogli. Vsi!

Pujskova lička in tenstana cuka

Gospodar je šel čez dvorišče na zeliščni vrt, natakar pa je čez nekaj minut oznanil. "Za gospo smo dali vrtnico, za gospoda pa baziliko…" Divji prašiček v zeliščnem bleku. Okrog mesa je ovita domača testenina, tako tanka, da se listi vidijo skoznjo. Omaka se je dolgo kuhala. Pravzaprav se že stoletja…

Želodec sicer pravi: "Odnehaj!", toda pujsku je ostal je še najboljši kos. Tisti, ki ga vaš mesar nima… Svinjska lička s kostanjevim pirejem in tenstano cuko. Kaj je to cuka? Iskala sva po krožniku, pa ne našla. A se je kuhar znašel; kar je pozabil, je zatem ponudil kot "pred-desert", dušeno bučo, z bučnicami. Svinjske ličnice so se ujele s sladkim domačim grozdjem in popečenim žajbljem. Vonj je bil svinjsko močan, ker je povedal, da je tekal naokrog. V omaki je bilo malo medu, v krompirju še več kostanjev. Pravzaprav je bila le porcija, kar štiri ličnice v meniju šestih hodov, prevelika. Res pa je bilo škoda pustiti.

Res moraš biti posebne sorte jedec, ker to niso okusi, ki se prilagajajo množici. Zato pa so tudi toliko več vredni. Saj imajo pršut, šalamo in panceto, tudi govejo in gobovo juho, pa tagliato, roastbeef in fiorentino. Našlo se bo, torej, kaj. Toda, izbira bo težka. Kaj je boljše, metin blek z divjim prašičkom ali zajčkom? Ričota z gobami na popečenem pršutu ali panceti? Janček po starem, pohan na maslu, ali z mladim, sirom v polenti?

Kot sladko ali slano. Zato je najboljše: oboje. Popečeni koprivni njoki s sladkim in zeliščnim prelivom! Skratka, morda radio preveč govori, da se ne slišijo domorodci na terasi, morda je za zajtrk preveč marmelade in premalo pršuta, morda so vina le v vinski omari in (še) ne na vinskem listu, morda je v juhi kaj moke in morda so luči v kleti presvetle, toda kar res šteje, je to, da je kruh domač, povaljan v domačem jajcu, spečen v domačem maslu in pokrit z domačo marmelado!

Zakaj obiskati?

Ker je to res hiša posebne sorte!