Vanilijina notranjost preseneti. Zaradi toplih barv. Rožnatega vzorca tapet. Oblazinjene klopi. Širokih miz. In, seveda, steklenih tal, ki pod seboj skrivajo vinsko klet. V drugi sobi je kamin. In cesar se vozi z dvigalom.

Vanilijin kuhar preseneti. Kje pa je košarkarska žoga? Namesto, da bi metal na koš, z desno piše jesenski jedilnik, z levo pa meša marelično marmelado. Vmes pa v krompirjevi juhi, ki je pravzaprav velouté, uči plavati surove škampe.

Vroče-mrzlo morja in gozda

K pogrinjku je sodil tudi rikotin namaz s puhasto fokačo. Seveda je zraven bil spumante. Čigav? Natakar ga je prehitro odnesel… Mudilo se mu je v kuhinjo. Čakal je, namreč, velouté, ne v obliki bele osnovne omake, temveč penaste in kremaste juhe, v njej pa sveže opražene lisičke in na sredini surovi izkoščičeni škampi. Z ledu direktno v juho, v desetih korakih do naju se niso uspeli niti ogreti. Vroče-mrzla kombinacija morja in gozda, začinjena z oljčnim oljem, ki je z vedno novo steklenico novega oljarja pletlo nit celotnega kosila, je predstavila Vanilijinega chefa v vseh njegovih dveh metrih in še čez. Nič čudnega, kuhar je postal med gorami na Južnem Tirolskem, chef je postal v Tržaškem zalivu… Ko nama je kuhal v Sirioli, v slavčku iz Armentarole v Alta Badiji, kot pomočnik, sous svojega kuharskega mentorja Corrada Fasolata, se še ni smel sprehoditi med mizami. Tokrat pa naju je popeljal - edina sobotna gosta, ko so se Tržačani raje kopali - za "podesert" kar v svoje kraljestvo med lonce. In smo obujali spomine na Slavčka, Hubertusa, La Perlo… Od divjačine iz gozda do "divjačine" iz morja.

Začelo  se je že s pradedom, zamejskim Slovencem Jožetom Legišo, ki je v Sesljanu zgradil hotel Eden in restavracijo. Pravnukinja Veronika Logar je zgradbo popolnoma obnovila in lansko jesen odprla Vanilijo. S tremi osnovnimi sestavinami: "Ljubezen, veselje, mojstrstvo!"

Pravzaprav bi bilo potrebno zgodbo o Vaniliji začeti na koncu. Da bi stopnjevali napetost… Najboljše je bilo, namreč, na začetku. Zato nasvet: naročite si (čim) več predjedi!

Bučkina cvetova sta bila napolnjena s peno Jakobovih pokrovač. Pravzaprav je bil farce, torej nadev z manj zraka in več vsebine. Poln morskih okusov, v omaki svežega paradižnika, zaradi česar se je moral Gunther roditi na italijanski strani Tirolske. Odlična kombinacija, v katero so sodile tudi drobno zrezane sotirane bučke. Krompirjev čips je bil tam zato, ker je nekoč nekdo rekel, da mora biti ob mehkem in sočnem nujno tudi hrustljavo. Pa naj mu bo, s škampi vred, ki pa bi jih lahko mirno tudi izpustili.

Gosja jetra so bila poročena s svežimi figami, ki so v ponvi spustile dovolj soka, da je nastala omaka, v kateri se je veselo kopala še burrata, torej maslena mocarela, svež sir, v notranjosti izboljšan s smetano. Jetra so bila tanko nalistana, da so se še bolj topila in delala konkurenco medu, ki je bil za začimbo.

Ob vinski tudi oljčna pokušina

Toda glavna začimba Vanilijinim jedem so pravzaprav najboljša italijanska oljčna olja. Trije hodi in trije sprehodi po najboljših oljčnih nasadih severne Italije, nežen Massimago 1883 iz Verone, pravzaprav Valpolicelle, iz sorte grignano, zeliščni Buran 2008 oljkarske družine Starec iz tržaške Doline, iz belice in maurina v magnum steklenici, ter pikantna Vila Rita iz Padove grofa Ema Capodiliste, iz rasare, frantoie, leccina. Ob takšni oljčni pokušini kar pozabiš na vina, čeprav je Vanilijina klet polna najboljših, našo stran pa predstavljajo Movia, Valter Sirk, Sutor, Čotar, Urbajs.

Paccheri Gerardo di Nola s tunino, ki jo v Vaniliji sami vlagajo v oljčno olje. Paccheri so kot kratki kaneloni, še debelejši od rigatonov. Gerardo di Nola je ena najstarejših izdelovalnic testenin v Italiji, iz Neaplja, iz 16. stoletja, v kateri še danes testenine izdelujejo večinoma ročno. Svežino so dodali datljevi paradižniki, vse skupaj pa je z morskim okusom dobesedno preplavila nadrobljena botarga, kaviar revežev, sušene in stisnjene tunine (tudi cipljeve) ikre. Z veliko olja, ob katerem je natakar dodal še Starcev magnum.

Pri glavnih jedeh je visokemu kuharju od sklanjanja nad lonci malo pošla sapa. Račja prsa je sicer spekel v kosu in ustvaril odlično omako pečenke, toda izostala je hrustljavost kože, pa tudi spremljava je bila "mehka". Solidno v obcestni gostilni, premalo v Vaniliji!

Več zgodbe je bilo v trilji, vendar se bojim, da jih ni veliko, ki bi na morski obali razumeli basen o ribi v slivovi omaki… Čeprav navijam za kreativnost, pa s triljo vseeno povezujem rdečino njene kože, ne omake. Hm, in med slive se je vrinila tudi smokev. Zato, ker je bila v predjedi?! Julien (na drobne palčke zrezan) gomoljev in stebelc se je dobro ujel s kremastim koromačevim pirejem. Ja, in oljčno olje je bilo spet drugo.

Tartelette, tortica gozdnega sadja s karamelom limete je bila sveže spečena. To pove pravzaprav vse. Tudi, če bi bil tarte, bi ga zmazala.  S sladoledom iz jogurta in kokosovega oreha, vred!

Čokoladna igra je bila res igra. V dveh kozarcih in skodelici. Majhen muffin, z zrnci čokolade, pravkar spečen, mango z belo čokolado v tekoči obliki, zmrznjeno jagodičevje, na njem pa čokoladni mousse, pena v vinskem kozarcu. Za 5 (le) še malo manjka.

Zakaj obiskati?

Zaradi lepega izleta, ki se konča v lepi restavraciji. Vanilija je doživetje, ker očara z okusom, na vrtu, v notranjosti, na krožnikih. Ko ti zaradi evra več ni bilo žal zaviti s poti. Saj je z avtoceste le slab kilometer.