Pravzaprav se spodobi najprej čestitati. Za hrabrost! Kljub uvodu je, namreč, v Sloveniji za to potreben pogum. Če pa še sami ne vemo, kaj so naše specialitete. Kako naj jih potem ponudimo tujcem?

Zato bi v Fabuli moralo že pri vhodu pisati: "Ne vstopaj, če si ne misliš naročiti kranjske klobase kuhane v teranu!" Zaradi te kranjske klobase sem Kranjskogorcem v trenutku odpustil vse tisto, kar so mi za pod zob ponujali pozimi! To je bila letos najboljša kranjska klobasa! Četudi se mi zdi, da so s teranom varčevali in ga zmešali z vodo… Pa saj so Gorenjci, vendar. In morda je bila ravno zato tako sočna in okusna. Z domačim kruhom, seveda. Fabulovci, če boste še kdaj zamenjali koncept gostilne, potem jo še preimenujte. V Kranjsko klobaso, seveda. In dajte na jedilni list le njo. V leseno skodelo, s svežim hrenom, domačim hrenovim namazom, brez radiča in solate, z gorčico, ki ne bo iz plastike, z vloženimi jurčki z Vršiča, kuhana ali pečena, z zeljem ali repo, zrezana ali cela, z zobotrebcem ali roko.

Čompi v škrniclju

Saj se tudi Fabula ne more prav odločiti, kaj je slovensko. Ne nazadnje ima v lastni vasi dovolj močno konkurenco, ki v bolj izvirnem, lepšem, pristnem, domačnem, starem, bolj gostoljubnem okolju ponuja s tradicijo tradicionalne gorenjske specialitete, zato se Fabula spogleduje raje z nekakšno inačico sodobne slovenske kuhinje. Malo, najbrž, zaradi svoje preteklosti, saj je bila Fabula pred slovenskim obdobjem "fensi" restavracija, malo zato, ker je tako, zagotovo, tudi prav! Tisti les sredi asfalta ob betonskem hotelu je pač star (mlad) kot plaža čez cesto, zato lahko ponuja le moderno.

V slovenski restavraciji se je opoldan sicer začelo z Zora je, svanula…, nadaljevalo pa potem tudi s kakšno slovensko poskočno. Ne, narodnih noš in polke v Fabulu ni. Prostor je bolj picerija, ki so ji dodali lounge sedenje in cocktail bar… Vsekakor težka popotnica snovalcu moderne slovenske kulinarike. Mu je zato zmanjkalo časa, da bi predvidel še pozdrav iz kuhinje? Pa četudi bi bila le kruh in sol. Kruh vendar pečejo sami, Slovenci pa se tudi hvalimo, da smo gostoljubni.

Tako pa sva ostala celo brez hladne predjedi. Kraški pršut na smučišču pomrzne, klobasa iz tunke poleti zapeče, hobotnice že dolgo ni bilo v Piranski zaliv… Pozorni bralci se bodo spomnili, da slovenski kuhinji manjka začetnih jedi. Fabuli pa časa… "Žal, leča bo šele čez eno uro," je v času kosila povedal natakar, ko sva hotela naročiti solato iz leče v testeni košarici z dimljeno postrvjo. Če bi bila postrv iz Pišnice bi celo počakala.

Je pa se zato Fabulina kuhinja hitro odkupila. Čompe so bile odlične! Predstavitev, na soli in v snežno belem škrniclju s hrustljavo slanino in svežim timijanom v pentlji, je bila za gostinski zbor, krompir je bil pravi, rdeč, lupinast, polnega okusa, nič kašasto mokast. Bovški krompir, skratka. Skuta polnega okusa in maščobe, sočna. Če je bila iz trgovine, mi povejte, po tihem, prosim, iz katere. Če je bila domača, povejte na glas, čigava!

Goveja juha je z osnovo sodila v zgornjo tretjino slovenskih gostilniških juh, s prikuho pa je potrdila Fabulino moderno kulinarično usmerjenost. Žlinkrofe rdeče pese se da še izboljšati, da bodo bolj pesnati in manj na zob, toda že sedaj so šli prijetno navzdol. Pa čeprav niso vedno rezanci!

Turistični jedci ne tvegajo

Seveda to ni nobena vrhunska restavracija. Takšna na tem mestu tudi ne bi imela nobenih možnosti. Čeprav ima tudi Fabulin jedilni list degustacijski meni, ki ponuja nekaj več (32 eur), a se bere že nekam prebrano: hobotnica v solati s pečenim radičem, škampova juha z vinjakom, svaljki s tartufi na kraški posteljici, borovničeva zmrzlina, zarebrnica smuča iz pečice, domači čokoladni tartufi z bučnim oljem in bučnimi semeni, slovenski siri z medom in figovo marmelado.  Hobotnico in škampovo juho si bo slovenski turist privoščil najbrž kje drugje, tartufi niso poletni ponos, o smuču v nadaljevanju, čokoladnih tartufov z bučnicami pa niso imeli…

Vsi krožniki so bili pogreti, vse jedi so bile brez velikih napak. Svinjska ribica po pletersko je bila ovita v slanino, za katero je bila zataknjena suha sliva. Meso je tako ostalo sočno, svaljki, ki so ga spremljali, so bili povaljani v kuhinji, sicer konfekcijska poletna zelenjava z žara je bila tudi na krožniku še pri življenju. Le droben nasvet: obrnite prihodnjič medaljone tako, da bo sliva gledala gosta v oči. Naredila ga bo še bolj lačnega.

Zarebrnice smuča sicer dvomim, da so prišle iz krušne peči, a vseeno so bile dovolj hrustljave, da se koža ni vlekla med zobmi. Na krožniku ni bilo preveč, še bolj pomembno pa, da ne premalo. Blitva ni bila postana, pečen krompir ni bil odmrznjen, riba ni bila morska… Že to je veliko. Že to je dovolj tvegano za turistične jedce.

Saj ni potrebno, da so v takšni gostilni vse jedi avtohtono slovenske. A tiste, ki so, morajo biti top. Tako kot čompi v škrniclju in kranjska iz teranu. A ne tako kot štruklji iz ajde! Zanje bo potrebno zamenjati čebele (med) in recept. Bili so s plaže… Grmada je bila boljša, četudi ni bila blejska, temveč Špikova.

Zakaj obiskati?

Za turiste s potnim listom. Če ste turist z osebno, pa vsaj na čompe in kranjsko.