Na čolničastem (pod)krožniku so tri umetnine: majhen črn raviol, šilce kremaste juhe in majhen škamp na paradižniku. Začneva od lažjega k težjemu, torej s škampom. Le izluščen je, še ves morski, mariniran z nežnim oljčnim oljem, s katerim se je v pečici dolgo potil paradižnik. Poplakneva z juho. Jurčki so, dišijo in še hrustajo. Okus ni iz domače nedeljske gostilne, a zato je še bolj koncentriran in poln. Takšen pripravi na zadnji grižljaj, v raviolu je treviški radič, ki pa ne greni, saj je podložen s sladko čebulno marmelado. Sophiejin kuhar naju je lepo pozdravil!

Ribja juha v obliki solate

Peclji so krhki, porcelan tanek, damast mehek. Toda vrtni stoli so prenizki, ali pa so mize previsoke. Njene roke so tako predaleč in zato, čeprav je sveča visoka in čeprav je 89 evrov za tri hode za dva zaljubljenca Sofijina najbolj velikodušna ponudba, raje izbirava; a ne dnevne specialitete, jastog v buzari z linguini in grenivko, stane 55 na osebo.

Sascha Lenz, 33, ki je v Portorož na pomoč prišel iz še bolj elitnega Kempinskega v St. Moritzu, bil pa je tudi sous chef v dunajskem Sacherju, je kuhar vrhunskega znanja, ki sta mu v obrtnem znanju najbrž kos le dva v Sloveniji. Toda zdi se, da tudi Lenz preveč zna…

Caciucco & buccini se imenuje njegova morska solata. Caciucco je sicer italijanska ribja juha iz Livorna, buccini pa so veliki morski polžki iz Atlantika. Krožnik je slika, podrobnosti na njej pa toliko, da jih je nemogoče našteti. Tuna in jakobinka, avokado in artičoka, bučkin cvet, paradižnik in papaja, polžki, škampi in kozice… Pa še dve vrsti pene, balzamična sled in sladko-kisli relish. In, ker gre za solato, ne juho, kodrasti listič solate in redkvica. Vsega, skratka, preveč. Kaj je ostalo v spominu? Še najbolj to, da je ob vsem tem rezanju kuhar spregledal, da je bila redkvica puhla. A, če bi bil Sofijin jedilni list tudi v slovenščini, bi lahko bil v glavni vlogi navadni osočnik. Je kuhar vedel, da je ta slanuša, ki jo chefi poznajo kot salikornijo, posebnost Sečoveljskih solin?!

Za vmesni jedi sva izbrala morsko žabo in raviole. Spet je bil morski krožnik pisan in porisan. Spet se je penil in barvil. A spet je tudi rotil: "Išče se šef!" Je bila to ličnica morske žabe, vsa čvrsta in smejoča, kot ribič, ki jo je, tako veliko, ujel? Ja, če je ne bi zakril korenčkov duet glaziranega korenja in vaniljeve korenjeva kaše. Je bila to hobotnica, tako mehka in sočna, tako sveža in barvita, kot poletni portoroški turisti? Ja, če ji ne bi bila nelojalna konkurenca kandirana (konfirana, torej vložena) limona. Je bil to škamp, tako nežen in sladek, tako morski in prvinski, kot so jedi Sofije Loren, ki je dala Sophii ime? Ja, če ne bi počivala na mediteranskem kuskusu, ki je deloval preveč izmučeno in odmaknjeno.

Največ okusa in dolgega spomina je bilo v raviolih! Bili so skoraj prozorni, saj so imeli kaj pokazati. Nadev iz artičok je bil bogat v okusu in nežen v konsistenci. Ravioli so plavali v esenci slovenskih zelišč, ki jim je barvo posodila rukola. Najnežnejša vrtna in sveža zelišča so bila tudi začimba te jedi, ki je nosila, edina brez živih barv in modnih trikov, svetleči kuharjev podpis.

Glavna ribja jed je bil kovač. File je bil debel kot biftek, z ozkim pramenom kože, ki ga je še bolj napela. Toda v ustih je bil ta kapitalec razočaranje. Koža je bila gumijasta, vrhunec pečenja, je prehitel najino naročilo. Le koga je kovač moral tako dolgo čakati? Priželjc, da se je ocvrl? Rižoto, da se je s krešo dala na zob? Špinačo, da se je zmehčala? Jagode muškatnega grozdja, da so se kandirale? Sardele, da so se zapekle v hrustljavi čips? Vidite, zakaj Sascha preveč zna?

Ni jih čez Sofijine sladice

Irski jagenjček je prispeval najboljši del hrbta in najbolj sočni del krače. Hrbtni del je šel sicer že preko rožnate meje, a dušeni del se je topil v ustih. Na tem krožniku je bilo jagnje brez dvoma glavno. Toda ob sebi je imelo spet preveč znanja - pastičo jajčevcev in paradižnika, ocvrti kanelon limonine melise, omako čemaža, zapečeni češnjevec, pečen krompir.

Posebna zgodba, ki zahteva posebno številko Nedela, pa so Sophiine sladice. Ne verjamem, da je še kje v Sloveniji tak slaščičarski mojster kot je Francoz David Potier.

Galerija ljubezni je umetnina iz malin. Doslej sem mislil, da sem najboljše sladice jedel pri Gordonu Ramseyu… Kako je spravil biskvit, maline, mousse in tako čudoviti okus v tako tanek in krhek sladkorni ovoj? Tega ne smete brati, to morate poskusiti. Seveda skupaj z malinovo omako, svežimi malinami in granito iz bazilike vred.

Čokoladno presenečenje pa so cigarete in cigare… Ki pa ne smrdijo in se ne kadijo. Le sladko topijo. Araguani venezuelska kakavova zrna so kot najboljše rdeče vino, ki vam ostaja v ustih še teden dni po pitju. "Tanini" so iz črnega ribeza, kostanjev, medu, celo svežega kruha. Ko se jim pridruži še gianduja lešnikova čokolada, zapreti nevarnost, da bo sladek užitek kar zagorel. Za gašenje Potier priporoča sladoled zgolj iz mleka.

Zakaj obiskati?

Ker je to najboljši hotel v Sloveniji. Ker je četrtkova romantična večerja tudi slovensko cenovno znosna. Ker imajo najbrž najboljše slaščice v Sloveniji!