Zunaj še ne veš, čeprav ni velikih pivskih izveskov, je le navadna gostilna sredi mesta. V notranjosti pa  - takšne so francoske podeželske gostilne, v katerih se vedno odlično je! Poštirkani pogrinjki, visoki peclji, pridušena svetloba, mehke barve, nered, ki deluje urejeno, jazz in: "Dobrodošli!" Kar takoj ti ponudijo pet šampanjcev in štiri penine in predlagajo, da se jim prepustiš. Dobra odločitev!

Pašteta telečjih ličnic

Domači, lokalni, z Bizeljskega, Pinteričevi mehurčki Chander imajo 6 gramov ostanka sladkorja, toda francosko cvetico po kvasovkah. Istenič je dobil konkurenco, četudi gre le za 1500 steklenic. Pravilna ohlajenost penine (zelo redek slovenski gostinski običaj!) dokončno potrdi, da v tej "čevapčičarnici" vedo, kaj je vrhunska kulinarika.

Jedilni list imajo, toda: "Delamo bolj na usta", pove mladi šef, ki je tokrat v strežbi. Na mizo postavi Sancinovo belico, ko pa opazi radovednost, prinese še odlično slovensko črnico Željka Milunoviča s Parecaga (Sečovlje). Lepinje, bolj krušne, napihnjene, so sicer pogrete, toda nevarne. Menjujejo jih pri vsakem hodu, hrustljajo in se potapljajo v stisnjene oljke, kar po prstih se morava…

Dimljena postrv na dušeni hruški, v hrenovi omaki s črnim sezamom. Nežno, kot se za uvod spodobi. Ne preveč dimljeno, omaka ne preveč majonezna, zadetek s sezamom, okusi se družijo, tudi z Ducalovim renskim rizlingom, 2006, Uroša Valcla iz Grušene, še enega nadebudnega Štajerca iz Kungote, ki "grozi" Primorcem.

Pašteta iz telečjih jeter in ličk s telečjim karpačom. Zraven juha iz telečjega repa:"Za poplaknit!" Debeluhove jedi iz degustacijskega menija - manj hrabrim ali bolj lačnim ponudijo malo nostalgije iz čevapčičev v lepinji - so dovršene, na imenitnih, modernih krožnikih, vsak hod ima svojo obliko, tudi ko poškiliva k sosedom, ki imajo pleskavico, je drugače, prav sončno. Karpačo, rožnat in marmornat, se topi v ustih, pašteta je nekaj več, nežnost ji dajejo lička, polnost jetra, vse skupaj pa oplakne krepka juha, ki deluje kot zeliščni čaj.

Vino k naslednji jedi, lečini juhi, nama postrežejo hitro, toda saj so vprašali: "Imate kaj proti bolj naravnim vinom?" Zidaricheva vitovska, 2006, brez čiščenja in filtracije, brez dodanih kvasovk, toda s kožicami in dve leti zorena v steklenici, je skoraj topla, vsekakor pa ne hladna, a okus je tako poln, telo tako krepko, da jo okušava celo pri juhi. Saj je ob leči slanina krškopoljskega prašiča s poreklom, z na oljčnem olju opečeno rumeno kolerabo, začinjeno z dimljeno soljo. Slednja je sicer s Cipra, toda jed je še kako domača. To je nova slovenska kuhinja! Ne, ni gosta juha, gosti so le njeni okusi. Slanina je s hrustancem, mesnata in prekajena, sol je drobljena kot lapor, po tankih plasteh, ki se zato še lepše topijo na jeziku, koleraba, ki ponavadi sameva na tržnici, je tukaj sladka zvezda, ki juho uporablja za lastno omako; okusov je, skratka, toliko, da usta kar napihne. Popusti šele čez nekaj minut, toda v nasmeh!

Tatarski Alpe-Adria

"Krožnik z Alpe-Adria cookinga!" ponosno napove Jure Tomič. Nič čudnega, če bi izbirali najbolj ustvarjalno jed slovenske nove kuhinje, bi konkurenca imela težko delo. Nastrgan biftek tatar, ki se je mariniral v juhi muškatnega oreščka, na njem kocke pečenih gosjih jeter, na vrhu pa gratinirano prepeličje jajce. Pravzaprav souffle prepeličjega jajčka. Če bi se sredi mehkega, puhastega snega rumenjak še razlil, bi bila to jed za vse tri zvezdice. Vse skupaj kot začimba dopolni kava, objame pa tekoči oreh… Ne pravijo Francozi rjavemu maslu kar tako beurre noisette. Zidarich gre zraven po kapljicah, kavalirsko, pri vsakem grižljaju odpre vrata in pusti naprej. "Mi smo na celini, zato nimamo nič morskega," se je mladi gospodar "opravičil" že na začetku. Potem pa so "težke" jedi nežnejše od večine vodnih na obali! Debeluhove jedi - kako zafrkljivo ime! - so preproste, čeprav so videti umetniške. Poudarek je na sestavinah in ohranjanju okusov. Debeluh ve, kje je doma, pozna svoje prednike in svoje podnebje.

Vrat francoske jagnjetine - furlanska Jolanda de Colo in piranska Irena Fonda skrbita, da igrajo najboljše sestavine vedno vidnejšo vlogo tudi v naših (najboljših) gostilnah - zorene kot govedina, saj ni mlada, kaj šele mlečna, je nekaj, s čimer se je potrebno ukvarjati. Če je bilo doslej nežno, je sedaj, pri glavni jedi, konkretno. A prav je tako, da se meso ne topi, temveč tudi grize. Julien (v tankih rezancih) zelenjava je primerna spremljava, ker je zgolj to. Zraven pa je tudi jelen, v fileju, ki je sicer zamudil a point (idealni trenutek pečenja), toda zato je čisto pomladen, na ocvrtem regratu, s krompirjevim pirejem, ki mu okus daje čemaž. Spremlja ju Otmar Šturm z modro frankinjo, 2006, rahlo barikirano, z belokranjsko povečano kislino in barvo, ki je v luči skoraj rožnata, vendar s polnim okusom rumovega lonca, da objame obe vrsti mesa. Vino, ki bo še pridobilo, tako kot tudi Debeluh, ki pri glavnih jedeh še ni rekel zadnje.

V igro ustvarjalnih okusov naju je povrnil s sladkanjem. Ne sicer z jagodami z maskarponom, ki so pač hotele le povedati, da so doma iz Brežic, temveč z borovničevim zavitkom. Mojstrovina, s hrustljavim testom na vrhu, lepljivim, želatinastim, polnim črnega nadeva, na dnu! Hvala za dokaz, da se da tudi iz navadnega štrudla narediti novo doživetje! Ki mu je svoje dodala še žlica, toda polna tekoče praline, iz sedmih desetin čokolade, seveda, Varlhone, potresene s črnimi tartufi s solnim cvetom. Tartufi so sicer le za vtis, toda ta je kljub temu vrhunski in navdušujoč.

Zakaj obiskati?

Ker je Debeluh ena od treh najboljših slovenskih gostiln! Zato, ker je enakomerno ustvarjalen in tradicionalen. Zato, ker ustvarja novo slovensko kuhinjo, ki se sicer odkrito spogleduje s svetovnimi trendi, vendar trdno spoštuje domačo grudo, podnebje, običaje in izročilo. In, ne nazadnje, zato, da so tudi čevapčiči enkrat haute cuisine, visoka kuhinja.