A zakaj ne bi poskusili tudi - vi! Sami, doma. Skuhajte, iz kokošje juhe in žafrana v prahu, in reducirajte do polovice žafranov fond. Za rižoto posteklenite riž na čebuli, zalijte z vinom, solite, sladkajte, dodajte žafranove nitke, nato pa med kuhanjem zalivajte s kokošjo juho in žafranovim fondom, dokler ni riž al dente. Odstavite, vmešajte maslo, parmezan, limonin sok in dobro premešajte. Na krožniku rižoto okrasite s praškom sladkega korena in nekaj kapljami žafranovega fonda.

In? To ste zdaj vi rekli, kajne… Saj tudi vi delate rižoto na tak način. Tudi vi uporabljate carnaroli riž, morda celo Alajmovo priljubljeno znamko Gli Aironi. Tudi vi rižoto pridno mešate in sproti zalivate. Tudi vi vanjo po stari milanski navadi vmešate žafran. Tudi vi na koncu vanjo vmešate maslo, pa še parmezan, da postane prijetno gostljata. Tudi vi… A je le Massimilianova za tri zvezdice!

Toda: od kod rdeče packe? Od sladkega korena ne, saj je v prahu. Od žafrana ne, saj ga je v 180 g juhe le za 4 grame… So to morda rdeče pomaranče? Toda, ali ne gre z njimi namesto sladkega korena in janeževega okusa boljše lupinica citrusov, z drobno sesekljanim peteršiljem vred? Ah ti kuharski zvezdniki.

Hišno vino iz Slovenije

Le Calandre je Sloveniji najbližja gostilna s tremi mišelinkami. Torej gostilna, ki je zagotovo med stotimi, če ne kar petdesetimi, najboljšimi na svetu. Kulinarični vrhunec, skratka. Toda, da ne boste preveč pričakovali. Tri zvezdice niso namesto seksa. Oziroma, tudi v treh zvezdicah ne boste doživeli vrhunca. Zato pa traja neprimerno dalje… In dovoljeno je menjavanje, celo zaželeno. Mi smo, na primer, svingali. One so naročile klasični (degustacijski) meni, oni pa modernega, one jedi s podpisom, oni še brez njega. Potem pa smo celo noč menjavali. Dokler nas niso lepo prosili, da gremo spat. Vsak s svojo, seveda. Mislijo, namreč, kako je bilo.

Špageti iz mocarele in paradižnik. Super ideja, super izvedba, čeprav se je mocarela že sprijemala. Pri pravih špagetih bi pošteno negodovali. A spet: izvorni okusi! Vsaka stvar udari direktno. Pardon, poboža krepko. Zraven pa odličen sauvignon, hišno vino, v magnumu, letnik 2007. Na vinu piše: Sutor, Slovenija! Zakaj prav ta sauvignon? Zaradi Alajmovih izvornih okusov! Pred gosta postaviti jed, ki bo čim bližje svojemu bistvu. In ravno tak je Sutorjev sauvignon. Bolj sovinjonsko se ne da!

Škampi s fritiranimi špageti. Ena prvih Alajmovih signature jedi, z omako iz gorčice in sherryja. Vidi se, da raziskuje sestavine, tradicijo in letne čase, ter tako poudarja okuse. Sicer se trudi tudi z obliko in vtisom, toda vse skupaj izpade vseeno predvsem preprosto. Za 220 evrov po glavi? Dovršenost izdaja ravno preprostost!

Debeli fižol, škampi, radič, jabolko. Ena od jedi, ki so zadnje čase izredno moderne. O njih ste brali v minulih tednih z Zemona, Apolonije… Fižolova krema z limono, (skoraj) surova škampa, surovi radič, majhne hrustljave kocke, in sočno jabolko. Toda bistveno je, kdo se pri kom uči!

Mozart med lonci

Kapučino sipic v lastnem črnilu. Alajmova klasika, za katero bo nekoč mlademu kuharju še žal. Massimiliano Alajmo je najmlajši chef s tremi Michelinovimi zvezdicami na svetu. Dve je imel že z 22. leti, tri pri 28! Mozart loncev so ga poimenovali, a tudi filozof iz Padove. Tako mlad, toda to jed bo kuhal še do penzije! Ker to je jed, zaradi katere se splača celotna pot v Rubano. Zaradi nje je pravzaprav škoda, ker smo v tem večeru preizkusili kar 16 jedi. Zaradi njih na koncu nismo bili le utrujeni (in pijani), temveč tudi zmedeni. Je to to? So to tri zvezdice? Kje je orgazem? Seveda, če pa smo ga doživeli že pri tem kapučinu, potem pa se "mučili" še celo noč.

Krompirjeva krema z mlekom in sojino omako je s pomočjo oljčnega olja in zelenjavne juhe nadgrajena v emulzijo z dodatkom drobnjaka. V njej pri dnu plavajo kosi sipe, ki se je po golaževo razkuhala v lastnem črnilu, kapučinovo kapo pa krasijo še kaplje oljčnega olja z malo črnila in drobnjaka.

Zelenjavni polnjeni joki. Še en vrhunec. Ali pa vsaj dokaz, zakaj tri zvezdice. Marsikje so njoki dobri, tudi odlični. A potem to niso bili njoki. Temveč nekaj, dosti, več! Krompir z dimljeno rikoto, brokoli tudi, pa še z brstičnim brokolijem (cime di rapa) ter parmezanom, rdeča pesa z gorgonzolo in roquefortom. Ko se lepi, vleče, topi, okus pa gre direktno v kri in možgane.

Surovo meso s črnimi tartufi. Iz najboljše govedine, s česnovim oljem in pašteto iz gomoljik ter dodatkom kisle vode! Sol, poper, drobnjak, malo sladkorja. V omaki iz - majoneze! Z dodatkom česnovega olja in paštete gomoljik. Ker smo jedli z roko, so svojo vlogo pri jedi igrale tudi serviete, natopljene z vonjem klinčkov, zvezdastega janeža, cimeta, pomarančne in limonine lupine ter esence vrtnic. Vse skupaj s "starim" rženim kruhom in na "krožniku" iz drevesne skorje.

V spominu bodo še dolgo ostali tudi vampi. Toda iz polenovke, v paradižnikovi omaki z mocarelo in bakreni servirni ponvici. Pa hrustljavi kaneloni z rikoto in mocarelo iz bivoljega mleka ter paradižnikovo čežano. Smo pa že pozabili glavne jedi. Odojka, ki so ga od seskov dali v pečico. Pa teletino s pečenimi krompirjevimi palčkami (ja, pomfrit!) in sladoledom iz "ajvarja". In zakaj smo januarja dobili vroči kostanjev sufle?

Zakaj obiskati?

Vsekakor iz radovednosti! Seveda pa je potešili ne boste! Kajti Le Calandre je le ena od stotih najboljših gostiln na svetu. Dolga je pot do iskanja kulinaričnega orgazma. Kljub pomoči afrodizijaka iz sladkega korena.