Kranjska klobasa na Krvavcu. Pravzaprav ni bolj primerne jedi, ki bi lahko bila zaščitni znak smučišča. Ne nazadnje, saj povsod visijo plakati dvora pod Krvavcem, na katerih je - kranjska klobasa. Čeprav, ta kranjska (na papirju) ne diši… Zato, ker ni zrezana! Torej smo naročili: "Pa narežite jo, prosim!" Škoda, ker to ni samoumevno. Krožnik sicer ni papirnat podstavek, kot tisti pod jabolčnim zavitkom, toda je tako dolgočasen, da je klobasi prav nerodno na njem. "Kaj gorčice je zmanjkalo?" Začudeno nas pogledajo. Češ, saj to ni hrenovka… In nam dajo gorčico v plastičen štamprl.

Kranjska je močno dimljena, tako da v ustih ostaja le okus po zažganem. Ker se je predolgo kuhala, je meso izsušeno, maščoba pa trda. Kljub temu pa ima eno odliko. To ni industrijska kranjska!

Četudi kranjska klobasa (še) ni zaščitni znak Krvavca, pa je ob našem obisku prav ta (Sončkova) polovička povedala v nekaj grižljajih celotno kulinarično zgodbo smučarskega Krvavca. To ni gostinska ponudba, zaradi katere bi šli ravno tja smučat. Je pa to je ponudba, ki te na smučeh obdrži pokonci!

Kdo je kravo pasel?

Marija Grilc, mlada kmetica 2003, na Kriški planini. Smučišče mora imeti dobre žičnice, dobre teptalce, dobre topove, dobre proge, dober sneg… In dobre kmetije! Na smučišče enostavno sodi domača hrana, ki jo dajo domača krava, domača svinja, domače zelje, domača kuharica, domače vzdušje. Planšarija Viženčar ima vse, kar je potrebno za dobro smučarsko kočo. Lokacijo z dostopom s smučmi ali avtomobilom, prostorno hišo s tudi takšnim dvoriščem, pogled proti soncu, snegu in planinam, poln hlev in prostorne pašnike, pridne roke in noge. Vključno z lončeno pečjo, ki je vso zimo topla!

Kar jim manjka, je le zadnji korak. Pika na i! "Kaj boste?" Nekaj bi pojedli… Pa ti zdrdrajo, kar ponavljajo vso zimo vsem gostom. Nič o tem, da bi te napolnili s slino, nič o tem, kdo je zelje tlačil, kdo kravico pasel, kdo je črevo napolnil… Krvavice. Odlično, da so. Z domačim zeljem, domačimi ocvirki, svežimi ajdovimi žganci. A če bi bile manj izsušene, bolj sočne, bi bilo - super. Jagenjček. Z odlično pečenkino omako, meso sočno, mehko, res mlado. A meso je na krožnik vrženo. Jota. Na smučišču bolj primerna od pasulja. A bolj primorska, bolj zeljna in lažja, bi bila še dosti boljša. Tako pa je na polni mizi zmagala solata… Zeljna, s trdo kuhanim jajcem!

Samopostrežna restavracija Tiha dolina. Tako je čisto, da je skoraj sterilno. Kuhar ima tako belo in zlikano uniformo, da je kot v najboljši restavraciji. Ponudba je takšna, kot da si v dolini. V gobovi juhi so vsa zelišča, ki morajo biti, dovolj gob, dovolj okusa, le malo smetane manjka. Pravzaprav je kar predobra, za tisti neugledni plastični pladenj in tisto skodelico brez podkrožnika. Tako kot je orehova potica predobra, preveč polnjena, preveč sočna, prevelik kos, da čaka smučarje v celofan zavita pod neonsko svetlobo. Tako kot je jabolčni zavitek preveč pravi, da ga tako zebe na krožniku in da se upravičeno boji gretja v mikrovalovki.

Samopostrežna restavracija, ki jo je v Tihi dolini uredil Franci na belanci, je resda boljša od veliko self servisov pri nas, zgoraj in spodaj, kljub temu pa ji manjka duše. Takšne, ki jo imajo, na primer, samopostrežne avtocestne restavracije po Avstriji (Landhaus, Rosenberger).

Dom na Krvavcu je povožen. Čas ga je. Ambient je iz nekega drugega stoletja, prekmurska gibanica iz nekega drugega tedna, palačinke iz neke druge ure. Pa vsebini gibanice ni kaj očitati. Le pogled nanjo ubija tek… Pa so palačinke kar tri, s smetano in marmelado, le spekli so jih že zjutraj... Pa je jota vroča in gosta, le prežganje čutim še zvečer.

V Sončka smo šli na kruh. Ker ga poleti sami in sproti pečejo. A žal ga pozimi kupujejo in zavijajo v celofan. V Sonček smo šli, da se malo pogovorimo. Ker smo se srečali po dolgem času. Pa je bila glasba tako glasna, da se nismo slišali. V Sonček smo se šli pogret. Ker je zunaj snežilo in ker ima takšno ime. Pa je bilo notri vse polno, da se še stati ni dalo. V Sonček smo šli na kranjsko klobaso. Ker smo bili v domovini kranjske klobase. Pa ni bila kranjska, temveč Sončkova…

Najboljša gostinska ideja

Na Krvavcu ne ostaneš lačen! Ponudba ni le raznolika, ker sega od pasulja do jote, od krvavic do kranjskih, od hamburgerjev do pomfrita, od potice do jabolčnega zavitka, temveč še bolj, ker so tudi ponudniki raznoliki, kar jih dela konkurenčne in tekmovalne. Kuharji tudi res kuhajo, ne le tajajo in pogrevajo. Niso sicer ustvarjalci, so pa dobri ponavljalci. In vsemu skupaj lahko rečeš celo - domače!

Tiha dolina je še vedno pojem. Tako lep snežni vrt, od stojal za smuči, obešalnikov za nahrbtnike, miz pod kozolcem, do, celo, napisnih tabel, je tudi v tujini redka izjema. Zdaj je zraven še Eskimska vas, ki je brez dvoma najboljša gostinska ideja, ki se je na naših smučiščih rodila v zadnjih dvajsetih letih. Drugi krvavški ponudniki se imajo kje učiti.

Šepa pa trženje… Začne se že pri spletni strani. Dosti o ponudbi, toda nič o gostinski! Nadaljuje se pri obvestilih. Vse stene vseh koč so polepljene. Ni dovoljena hrana iz nahrbtnika. Vece je le za goste doma. Strežejo le pri šanku… Zaplete pa se na krožniku. Če ljudje radi jedo pasulj na smučanju, zakaj jim ga vzeti? Toda iz tega pasulja - še bolj pa iz kranjske, kolin, ričeta, tudi hamburgerja in seveda sladic - je potrebno ustvariti jed! Ki ima svoj poseben krožnik, poseben recept, poseben obraz, poseben okus, posebno ime. Prepoznavnost, skratka. Da bomo šli na Krvavec tudi zaradi nje! Zraven pa se bomo še dobro nasmučali.