Rustika je že dolgo enaka. Čeprav je majhna hiška med velikimi bloki, pa ji urbanizacija pod Pohorjem le še ni pokvarila pogleda čez travnik in njive do Pohorja, saj največjemu mariborskemu spalnemu naselju nekdanja podeželska rimska pristava uspešno kaže hrbet. Čudovita lokacija, lep pogled, lepa hiša, lepa terasa, urejena notranjost, najprej te pozdravi ogenj, šele potem helebarda. Natakarji so že dolgo isti in vedno v belih srajcah. Tudi jedilni list je isti, a ne povsem, saj ob nekaterih jedeh piše NOVO. Poznajo letne čase, saj imajo sedaj jesensko-zimsko ponudbo, kostanjevo babičino juho, tartufino (?) kremno, srno v omaki in tudi nekaj za vegetarijance, celo vegance.

S parkiranjem ni težav, za pešce je lep sprehod, za kužke pa skrivanje med rimskimi kamni. Pohorje je na dlani, avtocesta pa že tako dolgo v gradnji, da je s terase prav zanimivo gledati, kako se naslanjajo na lopate. Pice so solidne, seveda iz krušne peči, solate so pisane in obilne, porcije velike, cene pa prijazne. Čakati ni potrebno dolgo, krožniki so povprečno dopadljivi, predvsem pa ljudje dobijo tisto, kar poznajo, kar imajo, torej, radi. Skratka, tipična gostilna za tri sončke. Če bi hotela več, ne bi bila polna. Kar je manj, pa je tako že stara epidemija povprečnih slovenskih gostiln: nihanje kakovosti. Ali pa je bil ob našem obisku šef na dopustu?

Ješprenj in stebelna zelena

Nočeva nemogoče. Nočeva vrhunskosti. Nočeva, česar ne bi znali. Torej, pogreti krožnike, da bodo res topli. Nanje položiti jedi, ki bodo res vroče. Sol uporabljati z občutkom. Testenine skuhati na zob. Jedi pripravljati za gosta, ne na zalogo.

Babičina kostanjeva juha je bila kostanjeva šele, ko si zajel v droži. Torej: če bi jo dekantirali, bi bila za ponos. Konkretno: boljše pretlačiti, usedlino precediti, narediti bolj kremasto, malo povezati, nato speniti, skratka vložiti več finega kuharskega dela. Še stalni gostje bodo presenečeni.

Čebulna je imela čebulno zakuho. Razlika je bistvena. Če nam ni le do tega, da je vroče in nasitno. Ni dovolj dati jedi zgolj znano ime. Mnogi se sicer zadovoljijo s tem, toda tudi mnogi so vsak dan bolj zahtevni, zato jih bo vedno manj. Čebulna juha se dela iz čebulnega konfita, zanj pa je potrebno priti v kuhinjo že zelo zgodaj. Skratka, najprej je čebula, potem šele juha. Ne pa obratno.

Ješprenj, s šampinjoni, je imel res stebelno zeleno, kar je res pohvalno, saj jih veliko še vedno pozna le podzemeljske jušne gomolje. Nasploh posrečena vegetarijanska jed, ki pa je bila žal medla v okusu in toploti. Saj se da soliti in začiniti tudi z zelišči.

Testenina (varianta domačih testenin casarecce, ki s svojo zvito površino po dolžini imenitno pijejo omake) je bila, žal, razkuhana in (tudi) bolj hladna kot topla. Škoda, saj se je omaka dimljene postrvi izkazala za posrečeno. Nasploh so jim smetanove omake močnejši del.

Lososa je bilo za tako lep kos, da je bil pravi greh, ker je bil tako slan. Toda še bolj slana je bila svinjina po mediteransko. Slane kapre, slane oljke, slani sušeni paradižniki, vse slano. Zato smo najprej pogasili s Horvatom (sauvignon, izbor, sladko), ki ga Rustika tudi priporoča. Pravi Štajerc, bi rekli posmehljivo novodobni pivci, toda saj je res: še vedno jih je več, ki imajo radi, da v moštu ostane čim več sladkorja. In, saj Rustika ponuja tudi "nove" Štajerce, ob Gaubeju še mladega Frešerja.

Al dente zelenjava

Moški del je bil bolj zadovoljen. Piščančji file s šampinjoni in rakci sem naročil zaradi radovednosti, kaj bo nastalo. Sicer spet smetanova omaka, toda s pravilno odmerjenim solnim ščepcem in s prilogo iz soparjene zimske zelenjave (ohrovt, korenje, cvetača, brokoli), ki je bila namesto testenin res al dente, kar priča, da vedo kaj to pomeni. Tudi Cezarjev biftek ni zaostajal. Morda so bile druge jedi zato premalo vroče, ker so čakale, da je biftek počival? Odpuščeno, saj se je zaradi tega mesni sok lepo porazdelil po pravilno medium opečenem debelem kosu širšega dela pljučne v pekoči omaki.

Pri prilogah niso bili zelo izvirni. Njoki, njoki, njoki, njoki. Toda zakaj ne, če pa so italijanski, pripravljeni naprej, dokončani sproti, pa še izbirati med oljem in vodo znajo. Soparjena zelenjava je bila na vseh krožnikih stalnica, kar pa je bilo zaradi njenega zimskega porekla in nežne priprave pozitivno. Škoda pa, da so tudi okraski stalnica. Saj jih poznate, listi radiča, posip peteršilja, majhne kocke (pozor: brunoise) paprike.

Pri sladicah, potem ko je bilo očitno, da smo "prepoznani" in nas je prišla šefica pozdravit, češ, saj ste dobrodošli, toda …, so se potrudili z lepimi vzorci, a smo krožnike spraznili tudi zaradi okusa. Solidna cimetova torta, klasično slovensko-gostinska panakota, z res okusno jagodno omako, nepotrebna "umetna" smetana na vseh krožnikih in kostanjev sladoled, ki bi lahko bil pravi semifreddo, če bi ga le pustili malo počivati. Poskusite, drugič, posodo dati v vročo vodno kopel, da se bo začela zmrzlina zunaj topiti. Takšna, na pol odmrznjena, je ta prava!

Zakaj obiskati?

Ker zna Rustika italijansko kot italijansko razume povprečen slovenski (mariborski) gost. Gostilna za vsak dan, za vse tiste, ki jim dobrojedstvo ni poklic, za vse, ki jim kuhanje ni najljubši hobby, za vse, ki se bojijo eksperimentirati, ko jim zakruli, za vse, ki ne delajo le za hrano, temveč se hranijo, da lahko delajo.