Najboljše od vsega pa je, da gospod Rodica ne olepšuje in si ne izmišlja. On pove le dejstva. Da je potočni rak iz Kolpe, da še ni seksualno zrel in da je še živ. "Vam ga prinesem pokazat, preden ga dam v omako rakovice iz Kvarnerskega zaliva, od mojega prijatelja z Reke, skupaj z ikrami ježkov iz Piranskega zaliva?"

Drugi obisk

Avto, ki pelje sveži kvarnerski ulov v Italijo, se dvakrat tedensko ustavi pred hišo, da si gospodar izbere najboljše. Telefon zazvoni ob štirih zjutraj. "Darko, kakšno ribo sem ujel! Jo boš vzel?" Potem nima več smisla spati. "Ob petih zjutraj grem z veliko škatlo v sečoveljske soline in naberem solni cvet…" Ni kaj, zna pripovedovati zgodbe. Tako, da ti je vseeno, če jim verjameš. Vse so enako okusne in slastne.

"Škampe imam še žive, pred eno uro so mi jih pripeljali." Najboljše so tiste jedi, pri katerih ima kuhar najmanj prstov vmes. Le nekaj rdečih (granatnih) pečk, le nekaj (oljčnih) kapljic in okus škampov, ki jim noben jastog ni par. Nič manj morski in ne dolgo prej žrtvovani so bili tudi gamberi, z morskega vrta, ki ga je videti skozi okno gostilne, sega pa čez ves koprski zaliv. Surovi, marinirani le s sokom agrumov, so se lepo ujeli s kakijevim sladoledom, saj mu je sladkost odvzela limona.

Njoki so bili polnjeni, s črnimi tartufi, in v omaki z morskimi solzicami, majhnimi kapesantami, pokrovačami, torej. Krožnik ni bil lepotec, oljčno olje in smetana nista bila povezana, omake je bilo preveč, njoka sta bila le za dvojino in zato gromozanska. A vse to so bile le oči, saj so usta videla drugače: čudovit okus nežne testenine z uglajenim vonjem tartufov in solzicami, ki so jokale zaradi smeha morske svežine. Nič drugače ni bilo s fuži, ki so se kuhali, tako kot vse Rodičine testenine, v omaki, kot riž. Gamberi - "iz mojega zaliva, tukaj spodaj" - sočni in sladki, jurčki, zadnji letošnji, iz Brkinov, pa tako vonjavi, da so napolnili celotno gostilno in premagali še tartufe, pa čeprav so bili le tanko, kot dih, zrezani.

Zraven pa bezeg! Kocijančič, kmetija Zanut, Goriška Brda, Neblo, sauvignon, 2006. Svojstveno vino, očitno macerirano, z izrazito aromo in krepkim stasom, ki bi zmogel tudi tartufe neprimerno boljšega letnika od tega, ki nas jezi letos.

Iz peči, ki zmore kar 450 stopinj, je prišel že po nekaj minutah jadranski kovač, tisti z bodicami, z gratinirano kritino iz bučk. Ker je še včeraj hitro plaval, je bilo danes njegovo meso, belo kot sneg, čvrsto, sočno in morsko. Bila sva kot ribiča, ki sta zakurila kar v čolnu. Le cmokanje bi se sredi morja manj slišalo.

Kaj je v štrukljih? "Moja ljubezen!" je slišal vprašanje njej, čeprav je šel le mimo. In je že našteval: "Zdaj so s kakijem. Z vrta! Potem bodo z orehi in skuto. Nato pa mimoza, vrtnice, češnje, fige, breskve, črne fige, kostanji in… Kako leto hitro mine!" Štrukljem, iz testeninsko tankega testa, so okus dajala zlata jabolka, nabrana, pred hišo, dvakrat. Ob zrelih tudi nezrela, slednja nič trpka, saj so bila dobro napojena, z žganjem. Midva pa z vinom, za konec sladkim, seveda, rumenim muškatom 2007 Marinka Rodice, prvakom istrske vinske ceste iz letošnje Radgone, ki je bil s svojimi nageljnovimi žbicami kot začimba plastem biskvita, kreme in kakijev, ki so spominjale na neke davne, sladke čase… Seveda, v nedeljo in ponedeljek imajo zaprto in takrat se gospa Sonja in gospod Darko sprehajata z Arturjem. Ter srečujeta stare gospe, ki jima zaupajo stare recepte.

Prvi obisk

Pri Rodici je hrana hard rock, v katerem se vse trese od okusov, vonjev, barv, spoznanj. Nič čudnega, če pa so na stenah Led Zeppelin, Zucchero, R.E.M., Eric Clapton… No, ja, tudi Al Bano in Rita Pavone. Vsi, ki jim je nekoč 18-letni Darko sledil s koncerta na koncert. Skoraj vsi, pravzaprav. "Samo še Roger Glover pa…" se pošali, ko lista debele knjige z vpisi zadovoljnih znanih gostov.

Kako drugače kot rockovsko opisati Rodičine krožnike - opremljene z dimnimi zavesami na minus 70 stopinj zamrznjene piranske soli, čez katero gospodar polije svoj čajček -, ki so poslikani najprej z vzorci, nato pa še z okraski? Zakaj potrebujejo tiste čudovite sestavine družbo paprike, korenja, dimljenega sira? Zakaj mora biti na odru (krožniku) toliko sestavin, če pa je vsaka med njimi "frontman", zakaj so porcije tako velike, če pa je skušnjav še toliko, zakaj je bil brancin mrtev (izsušen), če pa je še malo prej plaval? Zakaj je potrebno iskati pod tunino, ki se je dva dni in dve noči marinirala, še marmelado zelenih paradižnikov? Zato, ker ni bilo ob njej nič več prostora? Kako se je v takšni gneči počutila prav tako skrbno marinirana mečarica, ki jo je zeblo nad moussom melone in pršuta? In kako so med vse to še lahko zrinili zeliščni štrukelj in ga pokrili s kislo smetano?

Torej: prvič je bilo le za malo več kot 3, drugič pa za več kot 4! Zato verjameva, da bo ob vašem obisku za štiri sončke in pol, saj ni nikjer v Sloveniji toliko morskih prebivalcev s takšnim slovensko-hrvaškim poreklom. Kar povejte mu, ko boste tam, ne tako kot (njima) prvič, temveč kot drugič!

Zakaj obiskati?

Ker se zdaj začenja sezona morskih pajkov, ki jih pri Rodici vsak popoldan lomijo, da jih nato ponudijo prav vam. Zgolj z oljčnim oljem. Od prijateljev, seveda.