Tukaj ne smeš biti pikolovski. Pa kaj, če so serviete papirnate, kar je pri morski hrani lahko tudi nerodno, saj jemo z rokami, umazani smo do ušes, vse je mastno, mokro in lepljivo. Pomembno je, da je zraven domači kruh, v katerega pivnamo prste… Pa kaj, če krožniki niso topli. Pomembno je, da niso veliki kot tiste ribje plošče na plehnatih pladnjih, ki jih je polna piranska promenada... Pa kaj, če je dimljena tunina na krožniku hladnih predjedi presušena, če je bakalar premasten in sipe v solati brez okusa. Pomembno je, da sta za sosednjo mizo, ki je tako blizu, da jim kradeš vonjave, znana obraza, ki jima ne veš imena, toda, ali se nismo srečali že v neki drugi gostilni, na drugem koncu velike Slovenije… Pa kaj, če je riba okrog kosti še malo rdeča, pa kaj, če so tudi v piranski ribiški juhi tiste blede sipe in nato še v pekočih peresnikih. Pomembno je, da so vse to v kuhinji naredili samo in prav za vas! Mar je vse kot v mišelinkah, ko vas prijatelji povabijo na večerjo?

Ombolo iz ponve

Zanimivo, pravzaprav je bilo najboljše meso. Morski ulov, na najini in sosednjih mizah, od blizu in daleč, od danes in lani, od žara do pečice, že videno, skratka. Ombolo s slanino pa je bil takšen, kot si ga zaželite zvečer, ko sicer veste, da je prepozno in nezdravo, toda, če se je (včasih) tako lepo pregrešiti. Hladilnik je skoraj prazen, a kos mesa se hitro odtaja, slanina vselej čaka na jajca, krompir pa, če vi ne, ga ima soseda. Po vsem tem je le še potrebno odložiti daljinca, vzeti ponev z dobrim dnom in vanjo vliti nekaj kapelj oljčnega olja. Na hitro opeči, nato pa z občutkom dokončati. Kar pomeni, da se v naravni mesni sok dolije šilce belega vina, vse skupaj pa zgosti le s kosmom mrzlega masla. In ko ješ, se ne pogovarjaš o politiki, ne gledaš televizije, ne jeziš se nad vremenom. Pač pa se s polnimi usti smejiš in zadovoljno kramljaš o čem drugem kot o - dobri hrani.

Vidite, točno tako je tudi pri Mari! Gospodarica je skoraj nevidna, pa vseeno je povsod, drži vse niti v svojih rokah, v kuhinji in jedilnici. Gospodar je pa gospodar. Torej, pozabljiv, počasen, tudi neroden, a saj se zna tako prisrčno nasmejati in pri vsaki mizi postati ter govoriti zgolj nepomembnosti, ki pa smo jih vsi potrebni. Torej krčmar, ki zna izpolnjevati želje. Saj gostje niso zahtevni, saj k Mari pridejo zaradi gostoljubja, domačnosti in jedi, ki jih želijo vedno jesti.

"A vi ste tudi Mencinger," je vprašal že pri vratih. "Jaz pa sem mislil, ko sem videl rezervacijo, da pride moja sestra…"

Alla Veneziana

V Benetkah bi za začetek naročila prosecco, torej sva ga tudi pri Mari. A se je izkazalo, da nisva v bacari, kjer se domačini v stranskih kanalih skrivajo pred svojimi ženami in turisti, da v senci, podprti s cicheti, zvrnejo nekaj hitrih omber. "Oprostite, da ste čakali, pretopel je bil, pa sem ga moral ohladiti," je padrone opravičil svoje mehurčke, ki pa so bili bolj podobni šabesi. Čeprav je Mara Benečanka in so na menuju del giorno na prvem mestu sarde in savor alla Veneziana, piranska Mara ni beneški vinski bar (bacaro), temveč slovenska morska krčma, v kateri je namesto majhnih grižljajev ob vinu (cicheti) velik krožnik (2 osebi…) morskih dobrot.

To je pri Mari pomembno vedeti, saj dokazuje, da sta bivša turistična delavca zadela množični okus, ki na pešpoti od parkirišča do Pirana ne more mimo odprtega okna gostilnice, iz katere še bolj kot po morju v ponvi diši po gostoljubju, domačnosti, preprostosti. Zato je Mara polna, kot so polne buteljke na sodu sredi jedilnice in vrči točene malvazije ter refoška  na mizah. In zato so Italijani stalni gostje, pa čeprav je cartoccio le navadna alu folija, v kateri sta zelišča le dva lista žajblja.

Toda, ko med kosilom in večerjo pri Mari ni polno, gospodar posedi tudi z le žejnim gostom. Ker pa se gostoljubje ne razume s praznim želodcem, mu ponudi vsaj kos svežega kruha, če že ni kakšne rezine pršuta zraven. Tako kot boste vi, ko boste čakali na vašo mizo (obvezno rezervirajte), grizljali pri točilnem pultu žižule, in ko boste odhajali, boste prav tam, pred toplim pozdravom s polno gostilno, zvrnili še piransko ombro. "Grapa je najslabše žganje," vas bo podučil gospodar, "ko je grozdje že vse dalo vinu. Zato jo mi popravimo, z vinsko rutico za vas in z žižulami zanjo."

Zakaj obiskati?

To ni gostilna, v katero boste šli zaradi odlične hrane. To ni gostilna za zahtevne dobrojedce. To je, namreč, gostilna za vsak dan! Gostilna, v kateri se počutimo domače. Gostilna, v katero se vedno znova vračamo, saj smo stalni gostje. Gostilna, v kateri se čas ustavi. Gostilna, v kateri se pogovarjamo. Gostilna, ki je že stoletja in še bo tisočletja. Gostilna, skratka, ki je dokaz, da je beseda gostoljubje nastala iz besede gostilna.