"Naše olje," se pohvali natakarica, ki je pri sosedih ravnokar v slabi minuti (bravo!) sfiletirala veliko ribo. "Pod Belvederom imamo 1300 oljk. To je že letošnje, pravkar smo ga stisnili." Hladen krožnik je sicer klasično istrski, čeprav se v okusu zaznava tudi nekaj ingverja (gamberi v solati), kuhar pa namesto obveznega bakalarja ponuja škampov mousse. Someljejev prispevek je Pucer z Vrha s svojo svežo malvazijo. Tiste, ki so mu jo v Decanterju pohvalili, je sicer že zmanjkalo… Tudi školjke so že videne (dagnje, srčanke, jakobinka), a okus pove še nekaj. Pod nič kaj domiselnim plaščem drobtin in parmezana, ki ga z vilicami kar odrinite na rob, se pokaže odlična jakobinka. Naredite doma preizkus: opecite na hitro odmrznjeno in svežo jakobinko (če jo kje dobite…). Takoj boste razumeli, kaj imam v mislih.

Glavni kuhar je doma

Še pred desetimi, ne, še pred petimi leti, me štirje res močni ne bi zvlekli v hotelsko restavracijo. Danes pa, ko tudi po svetu že več najboljših kuharjev nabira svoje zvezdice s pomočjo velikih hotelskih verig, začenjava Nedelov izbor v - hotelu. Nič čudnega, da sva, četudi oborožena z namigi o vedno polni restavraciji, ki ponuja sredi poplave uvoženih rib na slovenski obali res dnevno sveže primerke, že z vrat vprašala: "Je glavni kuhar tukaj?"

Pa ni bojazni. Ivica Evačič, glavni kuhar in vodja restavracije v izolskem hotelu Marina, je namreč vedno tam. Za kosilo, "ko je kažin", saj goste vleče tja, kjer je polno, za večerjo, ko se pri predjedeh predstavi v beli opravi, pri glavnih in sladicah pa v črni, saj je večina gostov stalnih, in se spodobi, da je fant pač vselej urejen.

Takšna kot je njegova kuhinja. Bolj suvereno se štirih sončkov ne da osvojiti! Za pet pa, upam, ne bo nikoli konkuriral. Kajti to so jedi, ki jih vsi poznamo in jih vsi kuhajo. Toda, le redkim uspevajo. Zato, ker se le redki potrudijo, da bi ribi pogledali direktno v oči in postrani pod škrge, ker le redki znajo mrtve rastline in živali pripeljati žive na mizo, ker le redki priznajo: "To ni francoska kuhinja. To ni najvišja stopnja. To je preprosta istrska, domača kuhinja, ki pa uporablja najboljše sestavine! To so naši morski okusi, saj drugačnih tukaj, kjer nam je morje pred vrati, tudi biti ne more."

Jedi brez kompliciranja

Čeprav zunaj pljuska, so to vseeno običajne jedi morske kuhinje, četudi s kakšnim drugačnim dodatkom, ki jih prepisujejo vse slovenske gostilne, ki bi rade ugajale gostom. " Jedi letnega časa in dnevne ponudbe," doda chef Ivica k vrhunskosti sestavin še dvoje drugačnosti. Pogledava po veliki jedilnici in prostorni terasi ter mu prikimava. Polno je, toda to niso hotelski gostje. "Včasih so šli gostje zvečer ven, v okoliške gostilne, danes pa ostajajo tukaj. In prihajajo še od drugod. Naši sosedje so zdaj kar malo jezni…"

Kombinacija školjk in rdečega sivega pinota, ki ga je podpisal Tilen Praprotnik, je zaradi nekajurne maceracije nenavadna, toda vino prav "ogreje" šele pri kombinaciji z raki, s čimer somelje Željko Fijačko dokazuje, da ima Obala vrhunskega vinskega svetovalca.

"To je naša istrska, morska kuhinja. Nič ne kompliciram, le sestavinam pustim govoriti," pride svoje goste pozdravit Ivica. A to je pravzaprav najava, da je konec "klasike". Ribiška juha. Vsa Slovenija vsak dan kuha govejo juho, Marina pa ribiško. Tri vrste rib, čvrstih kot le kaj, saj to ni brodet, škampi, čisto majhni lignji in zelišča. Odlično! Več morja ne dobiš, če ga piješ. Divji riž s škampi, gamberi, majhnimi jakobinkami, surovimi bučkami in poprom ter 1300 oljkami za povrh. Jadranski lignji v pečici. Toda z jurčki! Vse tri morate poizkusiti! Le tako se bo kakovost naših preštevilnih "morskih" gostiln izboljšala. Kajti potem jim ne boste več nasedali!

Pa da ne boste mislili, da je v Marini vse le morsko. V Buzetu, namreč, poznajo tudi pridno gospo, ki vsak dan mesi in gnete, tako da lahko izbirate med plukanci (recimo s kaneštrelami, paradižnički in rukolo) in ravioli. Slednji so polnjeni s sirom in potreseni s tartufi, a vseeno je najpomembnejše testo, ki celo belim tartufom dovoli le spremljavo (in nikakršnega varanja s sintetičnim oljem!).

Če bi vam po vsem tem opisala še brancina v soli, bi bilo, kajne, še za branje preveč. Zato o sladicah (kostanjeva rezina, čokoladni mousse s pomarančno kremo, biskvit z gozdnimi sadeži ali pa "perverzna" inačica: profiterol s tartufi, skutna palačinka s tartufi, kostanji s tartufi…), ki iz Ivice Evačiča ne delajo le ribiča, temveč tudi slaščičarja, le: še dobro, da je Marina hotel in je blizu do postelje.