Od zunaj je rumen, od znotraj pa zelen. Pravzaprav je dolgočasnih, črno belih, barv le Tori. Toda zato je on pes pa še zelo kuštrav. Rumena barva je zaradi kažipota. Saj je na Bledu kar nekaj gostiln, ki hočejo več. In tako je tisto s tako živo fasado lažje najti. Zelena barva pa je zaradi ozadja. Na njem se namreč najlepše bohoti belina krožnikov in svežina sestavin na njih. Pa še stilno pohištvo kdove katerega stila in letnika bolj logično sodi zraven. Tako kot gospa Anita. Topolino je ves bohoten. Toda, toplo in prijazno! Raje manj kot preveč "A boste penino tako kot jo zdaj radi pijejo, v vinskih kozarcih, ali imate radi bolj svečano," je vprašala gospodarica, toda bolj zato, da je lažje steklo, nam srebrni radgonski mehurčki, njej pogovor. "A boste jedilni list, ali pa naj vam mi pripravimo? Ker imamo tukaj na Bledu veliko tujih gostov, moramo imeti zanje nekaj klasičnih jedi, toda večina stalnih gostov se nam najraje prepusti." Torej smo se tudi mi, vmes, ko je gospodar pripravljal prvo jed, pa smo brali. Brancinov karpačo, prekajena gosja prsa, skutini njoki s tartufi, zelenjava na žaru s parmezanom, zeliščni njokci s prekajeno skuto, topolino steak (pljučna, jurčki, špinačni pire), telečji zrezek v limonini omaki, brancin v soli z ocvrto rukolo, losos v špinačni omaki, oradin file v vinski omaki, file škarpine v koprovi omaki, brancinov file na špinači s pinijami. Vseeno ne tako kot povsod drugje, pa vseeno dovolj modno. Čeprav je gospa Anita priznala, da je trenutno v kriznem obdobju. "Po enajstih letih še vedno ne vemo, kdaj bo preveč polno in kdaj preveč prazno..." Kar pa ne velja za krožnike Zorana Stančiča. Na njih je raje manj kot preveč. Tunin carpačo, na primer, spodaj bivolja mocarela, malo solate, na vrhu surova tuna, pokapljana z oljčnim oljem in limono, kapljice balzamičnega kisa pa za okras. Če bi bilo tune več, bi se lažje kosala z mocarelo, toda saj je bil šele začetek. Bivoli v Kranjski gori, smo vprašali. "Malo se moramo znajti. Pa saj bo kmalu maj..." Topolino - torej Zoran Stančič - prisega na tisto, kar je tisti trenutek najboljše. Ker smo ga obiskali takoj zatem, ko je okrog hiše skopnel sneg, se je v popoldanski slow food ponudbi poznalo, da je pomlad še sramežljiva. A kuhar se pač mora znajti. In Topolinov se je tako, da je v stolpič - tovrstno gradnjo jedi, ki jih polaga predvsem v velike globoke krožnike, ki so od pašte našli pot tudi k italijansko in sezonsko navdahnjenim drugim jedem -, sezidal le krompir, pripravljen kot resti, le na dnu zapečen, ki ga je osvežilno prekril s kislo smetano in nanjo barvno potresel rožnata zrnca postrvjega kaviarja. S tem je vsekakor potrdil svojo kuharsko filozofijo, da je potrebno živila čim manj kuharsko obdelovati, da obdržijo čim več svojim naravnih okusov. Podobna filozofija, ki jo zastopa Zlatko Mavrič v Goriških Brdih. Njegova Belica 2002 je polna in sveža, kot nalašč za lahke sredozemske predjedi. Riba s polentino kapo V to smer je šlo tudi nadaljevanje, ki je potrdilo prvotno poslanstvo globokih krožnikov. Pašta je bila v obliki velikih lazanj, ki jih je gospa Anita nagovorila kar po domače in pravilno z bleki. Okusna domača, jajčna (kaj, če bi enkrat poskusili brez jajc?) testenina ni potrebovala veliko, zgolj zelo naravno paradižnikovo omako, ki ji je za okus zadoščala le sveža bazilika, saj so bili glavni tako škampovi repki. Naslednja jed, ki je zapolnila zelenjavno luknjo med zimo in pomladjo - naročili smo namreč tako: "Vse, samo ne mesa!" -, je bil divji riž, seveda, uganili ste, v stolpiču, s temelji iz bučke, zrezane v rezance, in s streho iz kar dveh kritin: oparjenih škampovih repkov in pečenega bohinjskega sira. Te nežne okuse je kuhar dopolnil le z oljčnim oljem, v katerem je sicer zelo hitro pogrel bučke, nato pa vanj vmešal še sveži koper. Toda, kaj je jed pogrenilo? Gospa Anita se je strinjala, saj mora dober natakar poskusiti, kaj ponuja gostu: "Oljčno olje je za to jed predivje. Naš stalni dobavitelj je zamudil in smo morali uporabiti drugo olje." V časih vse bolj tudi gostinskih nakupov v veleblagovnicah je kaj takega vselej lepo slišati. Ko se v Topolinu predaš, je dovolj, da dvigneš le eno roko. To, namreč pomeni, da je na vrsti zadnja jed pred sladico. Na dnu je bila skladovnica, hrustljavo zapečeni kolobarji krompirja, na katerih se je pretegoval vseh kosti rešen file brancina. Kuhar mu je pustil kožo, da pa jo je lahko tako hrustljavo zapekel, si je pomagal s koruznim zdrobom, tako da je dobil ribo s polentino kapo. Ki pa je imela čop..., v obliki pečenih riževih rezancev, med katere so se zapletli ocvrti lističi rukole. Vse je, skratka hrustljalo, od dna do vrha. Zato smo poplaknili z Lemutovim (Tilia) sauvignonom, od katerega smo se po enem kozarčku kar težko odtegnili. Toda vseeno sem nekaj pogrešal. Nekaj penaste omake, recimo, zeliščne, na primer, morda iz kislice, ki je letos moderna, ali vsaj čemaža, ki je bil lani v modi. Za sladico so bile kar tri. Toda na enem krožniku: skutina torta z višnjevo omako, sorbet (raje bi mu rekel sladoled) iz štajerskega bučnega olja (glede štajerskih vin se je gospodarica sicer opravičila, da jih Topolinovi gostje ne obožujejo preveč), in creme brulee z jagodo. Glede na to, da je Topolino pred enajstimi leti začel s solatami in žarom, so se pred šestimi leti, ko so barvam na stenah dodali sezonske, vesele, lahke in ustvarjalne barve na krožnikih, pravilno odločili. |
Komentar bralcev: 12. 12. 2009: Splošno pravilo je, če je gostilna ali restavracija prazna, je nekaj z njo močno narobe. Se pridružujem temu prepričanju mnogih.
20.9. 2009: V soboto 19. 9. 2009 sva z možem vstopila v Topolino okoli 13.00. Vrata so bila odprta, gostilna popolnoma prazna. Ob točilnem pultu je napol ležala debela gospa. Prijazno sva jo pozdravila in vprašala, če so odprti. Gospa, ki se ni dvignila iz napol ležečega položaja je odgovorila, da ne, da so zaprti. In nama pojasnila, da sva res neumna, da jo sprašujeva kaj takšnega, saj so vrata vendar odprta. Rekla je še, da res ne prenese takšnih vprašanj. Bila je nesramna. Obrnila sva se in odšla iz restavracije. Topolino sva hotela preizkusiti za poslovna kosila in večerje s poslovnimi partnerji in sva bila pripravljena zapraviti več kot 100 EUR na osebo. V Topolino ne bova šla nikoli več. Poslovne partnerje bova raje še naprej gostila v Asu in podobnih gostilnah v Ljubljani, kjer je gost dobro postrežen. Topolino pa bi moral na vrata obesiti napis "Zaprto zaradi bogatije".
20. 12. 2007: Predrago. Prevsiljiva lastnica.
26. 11. 2007: Ob ponovnem obisku po več kot letu dni se mi je ondan potrdil strah, da gospo Anito zanima le še hiter zaslužek - dobrega pol leta bo zagotovljen na rovaš predsedovanja EU, potem pa pridejo v poštev le še ruski gostje... Kajti če skupinica štirih za degustacijske menije (resda na osnovi svežih morskih produktov - pa kaj?, bi rekli romanski gourmeti), tri kozarce penine ter dve buteljki domačih vin nižje srednje cenovne ravni (pa še eno, edino kavo) odšteje preko 400 EUR... Kljub nesporno dobri hrani razen kakega posameznega dobro informiranega domačega poklicnega snoba in nekoliko petičnejših tujcev, ki jih bo hotelsko osebje napotilo v Topolino (res bogatih na Bledu pač še nekaj časa ne bo), kaj prida gostov v bodoče ne bodo imeli. Zelo kratkoročna strategija. Pred dvemi tedni je ista skupinica v Barceloni sedla za mizo ene tamkajšnjih dokaj številnih michelink in za podobno degustacijsko večerjo, pa z vini zelo drugačne kategorije (recimo Sisseckov Flor de Pingus) in plačala identično vsoto. V nabito polni restavraciji, seveda, z rezervacijo štirinajst dni vnaprej, ne pa v precej praznem lokalčku... Resda nismo mogli sproščeno po domače kramljati z lastnikom lokala, a lokal sem zapustil brez kanca pelina na duši. To je pa razlika. Da smo si na jasnem - jedem ni čisto nič manjkalo, ne po sestavinah in kombinacijah okusov, ne po pripravi in izgledu krožnikov. Vendar - kot dandanašnji še marsikje drugje v deželi ne; pa za veliko bolj razumne cene...
16. 2. 2007: Dobro, a po mojem skromnem mnenju predrago za ponujeno. Skoraj že vsiljivo glasen pristop lastnice pač ni po vsakem okusu, njen mož je zelo dober, a tudi zelo klasičen kuhar, vinska karta več kot solidna za revne slovenske razmere. A za uvrstitev med, recimo, Top 10 slovenskih restavracij jim precej manjka. Pa je težko čisto natančno opredeliti kaj poleg povedanega. Žal med prvim obiskom pred tremi leti, in zadnjim pred slabim letom nisem opazil kakršnegakoli napredka, očitno sta zadovoljna z doseženim. Škoda, za njiju in za Bled, ki je brez Topolina še vedno državna kulinarična sramota. |
|
Topolino, Bled