Pred trideset in še več leti je bil višek gostilniškega obiska chateaubriand. Nekaj zaradi besede, ki tako elegantno zveni (po francoskem politiku, pisatelju in dobrojedcu Francoisu Reneju Chateaubriandu z začetka 19. stoletja), nekaj zaradi velikosti, ki zahteva dve osebi (dvojni pljučni file iz sredine pljučne pečenke), nekaj pa tudi zaradi občutka svetovljanstva, ki je pomenil vsaj na krožniku pobeg z Balkana v kulinarično Evropo (od čevapčičev na žaru do najbolj znanega kosa mesa z žara po pravilih tradicionalne francoske kuhinje).

Ko so zavladale pice, hamburgerji in zamrzovalniki, so iz naših gostiln ob francoskem pisatelju izginili še wellingtoni, rossiniji, stroganovi, bourgoignoni... (če se omejim le na goveje pomembneže te mednarodne kuhinje), tako da je na naših krožnikih ostal kot imitacija polnjenega telečjega zrezka cordon bleu le ocvrt in polnjen svinjski ljubljanski zrezek. Zraven pa pomfrit in mešana zelenjava. Prvi prepečen, druga pa vedno v isti dolgočasni družbi razkuhanega korenja in brokolija.

Toda to je zgodovina! Tako kot je šla Slovenija v Evropo, je šla v svet tudi naša kulinarika (oziroma je svet prišel k nam). In nastala je nova evropska gostilna.

Najnovejši primerek te moderne vrste je razstavljen v - Evropi. Pravzaprav bivši. Kajti zdaj piše s (pre)velikimi črkami Luka Gourmet.

Velemestna gostilna

Luka Gourmet, torej Luka Lesar, je že pred leti zakrivil novost, ko je ljubljanskim gostilnam začel dodajati podeželsko podobo in italijanski (točneje furlansko-primorsko-italijanski) okus. Babica, Špajza, Vitez, Pr noni...

Evropa je drugačen projekt. Z Evropo Luka Gourmet Ljubljani ne prinaša podeželja, temveč - Evropo! Cafe & restaurant je formula, ki je značilnost velikih mest; moderen dizajnerski lokal v stari stavbi, ki živi ves dan, opoldne s študenti, zvečer z znanimi in lepimi, vmes pa kot kavarna, zbirališče urbanih ljudi, ki se jim vedno mudi, zato potrebujejo takšne kavarne, da zajamejo sapo, sklenejo posel, se pokažejo in razgledajo.

Po nekaj neuspelih vmesnih poskusih restavriranja stare dunajske kavarne Evropa na ljubljanski Ajdovščini, se je zdaj častitljivi zgradbi končno zgodilo nekaj lepega. Nehali so jo, namreč, spominjati, koliko je že stara in jo naredili spet mlado, da si je po vseh stenah razobesila velika ogledala.

Jedilni list je kratek, da sprva ne veš, kaj bi naročil. Malo tudi zaradi cen, ki so, seveda, evropske. Čeprav se na koncu nismo počutili opeharjene. To, kar smo dobili, je bilo vredno svoje cene, četudi 24.000 tolarjev za štiri po gledališču ni malo in za vsak dan.

A Luka je presenetil že uvodoma. "Majhen pozdrav iz kuhinje" je bil sestavljen iz piščančje terine v pršutovem plašču, majhnega opraženega kruha z domačo divjačinsko pašteto ter melancanove kreme z olivno tapenade in kozjim sirom v kozarcu. Lepo, prijazno, okusno. Četudi (pogrinjek) zaračunajo.

Francoz v kuhinji

In potem se je nadaljevalo v slogu, da si na koncu nisem mogel kaj, ne da bi vprašal. "Kdo pa kuha pri vas?" In izvedel, da je Benjamin Launay zdaj pri njih. Francoz, torej.

Njegova kuhinja je sodobna, torej lahka, sveža, sezonska, barvita in dišeča. Čeprav ni ustvarjalna. Pa tudi ne visoka, haute. To je pač mestna kuhinja, kjer so jedi le družba pomenku. In vinom, seveda.

Rezanci s paradižniki so bili živi! Prevečkrat so v naših gostilnah testenine, namreč, mrtve, trikrat prekopane. Zviti v dopadljiv klobčič so sveže dišali, pa čeprav je pozimi težko iztisniti kaj sočnega in rdečega iz paradižnika. Njoki iz rdeče pese z mlado špinačo, ki je bila kar surova zamešana v omako, so imeli kuharjev podpis z okusom svežega ingverja. Ženski del ekipe se je namrdnil, moški pa zaploskal. Limetina juha z dimljenim lososom, je bila tako gostljata, da je Luka najbrž skregal Benjamina, ker je preveč potraten s sladko smetano. A takšni so Francozi... Hujšajte doma, pravijo, v gostilni pa si privoščite.

Žrebičkov biftek je bil dobro uležan, sočen, rožnat, na pireju in neubiti (soparjeni) zelenjavi, ki na vseh krožnikih ni bila enaka. Na enem je bil dodan popečen radič, na drugem pa tanek fižol, krivček (haricots verts), brez katerega Francozi ne znajo skuhati nobene prikuhe. Jagnječji hrbet se je pekel v celem kosu, da je ohranil značilnost jagnjetine, a ga je krompirjevega pire naredil bolj krotkega. Predvsem pa so bile povsod zraven lesketajoče omake iz dolgo kuhanih osnov, ki jih je Francoz izboljšal še z mesnimi glazeji.

Za sladico je bil poljubček, lahek kot španski vetrič ali francoski meringue, v stolpiču z nadevom iz maskarpone in kakijeve čežane. Hišna čokoladna torta v veliko biskvitnih plasteh bi bolj kot zvečer teknila popoldan ob kavi.

Luka Gourmet je gostilna za dobrojedce, ki se radi ob hrani smejijo, mežikajo, dobrikajo. Tisti bolj resni pa bodo, najbrž, le zamahnili z roko. Češ, to je za turiste in važiče. Toda časi se spreminjajo. Dobro jesti hočemo vsak dan! V Londonu, Milanu, na Dunaju ali v Ljubljani. Zato je stara Evropa spet takšna kot je bila pred davnimi leti. Evropska.