Jezen sem na vas! Zato, ker mi niste povedali! Zato, ker ste jo hranili zase! Češ, ne povem mu, jo bo dal na rad-dobrojem.si in bodo vsi hoteli tja. Nič čudnega, da sem se v sobi s krušno pečjo, ki meri le tri mize, pri prvi čudil: "Andrej! Tudi ti tukaj? Jaz sem prvič, pa ti?", in pri drugi: "Tilka! Kako dolgo se že nisva videla. Pa ravno tukaj se dobiva, kjer sem jaz prvič. Pa ti?"

Če ne bi bilo Mojce, bi bila še zdaj le vaša. Tako pa nam je pri vhodu zadišalo po tartufih, potem pa jih ves večer sploh nismo videli. In ravno to mi je bilo najbolj všeč. Kdo pa je že videl, da bi tartufi rasli v Mengšu?! Da so le malo njihovega vonja dali v domačo jetrno pašteto, pa bi jim tudi Michelin oprostil. Če pa je moderno.

Moderno pri stari mami

Kamrca je moderna gostilna. Pa čeprav se v njej počutite kot pri svoji stari mami. Saj veste, v  njeni dnevni sobi, kjer je tako prijetno toplo, domačno in nostalgično. Kjer se čas ustavi, ko babica stopi za štedilnik. Toda potem ne prinese na mizo nedeljske pečenke s praženim krompirjem, temveč le njen vonj in okus na velikih steklenih krožnikih. Moderna babica, skratka.

Kamrca je res kamrca.  Vsi babičini -e če niso celo nonini - gobelini s staro Savico vred so na stenah. V zraku pa toplota krušne peči in toplina gospodarjevih obljub. "Res je dobro," je govoril ves čas, a se ni niti enkrat zlagal. Sicer pa smo ugotovili, da ne pretirava, že takoj na začetku, ko je ponudil penin za celo šampanjsko klet: Frangežovo, Vipavino, Koglovo, Jazbecovo in še Simčičevo. Izbrali smo vsak svojo, a ga ni nič zmedlo. Ne pomnim, da mi je kaj podobno raznolikega uspelo še v kakšni drugi slovenski gostilni. Če ne drugega, so ob toliko odprtih peninah vsi mehurčki že ušli. A ne v Kamrci!

Res je dobro

Pri hladnih predjedeh so si v kuhinji sicer malo pomagali s preveč opečenega kruha, a kaj, ko so pa stekleni krožniki tako veliki, da je preveč prostora. Ob res dobri jetrni pašteti, na katero bi sicer novembra lahko kaj istrskega naribali, ne pa dolili, je bil res dober še žrebičkov karpačo na motovilcu, s čičeriko in pinjolami, pa tudi solata iz hobotnice, ki jo je naredilo, pravilno, le res dobro olivno olje.

"Res so dobri," so bili tudi testeninski mošnjički z jurčki, za katere je očitno babica za trenutek odložila gobelin in zapisala njihov recept, da ga vnuk lahko sedaj tako uspešno ponavlja. Čeprav v Kamrci ne gre le za recepte, temveč tudi za roko. Tanka je, namreč, črta, ki loči črne špagete z vongolami od konfekcije. Toda v Kamrci jim dajo v omako ravno prav česna in vina, da jih posrebaš tako glasno, da si jih še pri sosednji mizi naročijo.

"Boste malo počivali ali nadaljujemo," je bil uvideven "res je dobro". Na sredo mize je postavil veliko skledo motovilca - "dovolj bo ena za vse tri," je pojasnil - z jajcem - trdo kuhanim, seveda - ter jabolčnim kisom in hrenom. "Jeseni je dobro, da nas malo počisti!" Z morskega konca nas ni posiljeval z ribami, saj jih je v okolici (Ljubljane) še preveč, temveč le s hobotnico, "res je dobra, veste!", v rdečevinski gostljati omaki, ki je bila - res dobra. Od mesa je ponudil goveji file, svinjske medaljone in žrebička. "Zdaj pa kar sami povejte, kaj in kako imate najraje!"

Krompirjev pire iz krompirja

Da misli resno, je dokazal še z jedilnim listom, ki ga je po glavni jedi postavil na ogled. "Mesna predjed, ribja predjed, zelenjavna predjed," piše. Pa: "Mala topla predjed, velika topla predjed." In cene so od do...

 "Mi se raje pogovarjamo," je pojasnil gospodar. "Jedi pa ves čas spreminjamo." Tako kot tudi vina, ki jih je na vinskem listu le za pokušino, sicer pa se je boljše prepustiti gospodarjevem someljejskem priporočilu. Meni je bilo - po Čurinovem sauvignonu in Brandulinovem Rdečem, najbolj všeč tisto: "Prihodnjič pa boste poskusili tisto, ki mora imeti še eno trto, ki je ni na etiketi, notri. Ker  ima okus po čokoladi."

Polovično porcijo žrebičkovega fileja je nato v kuhinji naročil dobro natreti z gorčičnimi semeni, ki jih je ostalo še ravno dovolj, da so z njimi napolnili čolnič iz koromača, ki se je popečen bohotil na krompirjevem pireju.

Četudi je bilo meso saj že veste kakšno, pa je prav ta pire povedal o Kamrci največ. Kaj mi mar za mišelinke, dokler imamo pri nas še gostilne, ki znajo pripraviti takšen krompirjev pire! Da je res iz krompirja. In ne le iz masla, kisle in sladke smetane ter vrečke.

Ob Skazinem sladkem sivem pinotu smo se posladkali s čokoladnim kolačem, ki se je po francosko razlil ob prvem dotiku vilice. "Dolgo smo trenirali," je priznal gospodar.