Kimina kuhinja je manjša od vaše! Dosti manjša, celo! In ob tej majhni kuhinji, ki je široka dober meter in dolga ravno dovolj, da se lahko trije kuharji dotikajo z rameni, in da sta na štedilniku dva plinska gorilnika pa nič več, je le 25 stolov. Pa vseeno je Kim najbolj znana dunajska kuharica! In če želite k njej 30. novembra, morate rezervirati 8. avgusta, med 10. in 19. uro, na telefonsko številko 0043 1 319 0242.

Tako kot sva to naredila tudi midva. In potem ves dan, pred štirimi meseci, poslušala: "Tu, tu, tu, tu..." Zasedeno non-stop. Naslednji dan pa: "Žal je že vse polno, do 24. avgusta!"

No ja, potem smo se vendarle dogovorili, da se je neko sredo ob 18. uri našla še miza za dva. Toda na njej je ob najinem prihodu bil prilepljen listek, na katerem je pisalo 20.00 in ime. Točno ob 20. uri sva se tudi morala dvigniti. Le še za skupinski posnetek s Kim je bil čas, pa sva že bila na poti spet domov. S pekočimi ustnicami.

Modna oblikovalka jedi
V čem je skrivnost Kiminega uspeha? Saj na Dunaju kar mrgoli azijskih restavracij. A le Kim je uspelo tako tesno povezati azijsko (predvsem japonsko in korejsko) in avstrijsko kuhinjo. Ne le okusno, tudi vizualno. Nenazadnje je Kim, ki ji je pravzaprav ime Sohyi, na Dunaj pred 21. leti pripeljal študij modnega oblikovanja. In nenazadnje je Kim v gostilni zrastla. Po prezgodnji smrti japonskega moža je njena mama v Južni Koreji rekla: "Če odpreš restavracijo, ne boš nikoli lačna," in uspela. Tega stavka se je spomnila tudi Sohyi, ko ji svet modnih kreatorjev, kljub končani šoli in prvim uspehom, naenkrat ni bil več všeč. In tako je namesto oblek začela dizajnirati - jedi. In uspela!

"Kaj lahko Kim za vas danes skuha?" je vprašal natakar. Nekje drugje bi nama pomolili jedilni list pod nos in vprašali: "Kaj boste pili?" Tukaj pa se nama je izza štedilnika smejala Kim, v zraku je bil njen najnovejši cede, na mizi pa dobrodošlica v obliki rižote iz rdeče pese in juhe iz sladkega krompirja s čilijem. Logično, da sva odgovorila: "Midva bi se kar prepustila Kim!"

"Odlično! Mesa pri nas ni, le zelenjava in ribe!"

Super!

"Jesta surovo ribo?"

Seveda!

"Pa surove rakce, le očiščene?"

Tudi!

"Kaj pa ribe in sir skupaj?"

Zakaj pa ne!

"Kako pekoče pa je lahko? Izberita na lestvici od 0 do 5!"

Zanjo 2 in zanj 3, sva se previdno odločila.

"Odlično, torej lahko začnemo. Kaj bo Kim skuhala še sam ne vem, saj bosta videla."

Eksperiment dobrojedstva
Že uvodna jed je bila presenečenje. Igra okusov. Testiranje brbončic. Eksperiment dobrojedstva. Sashimi divjega brancina s svežo meto, mladim kozjim sirom, slanimi jagodami in čilijem! Zraven sva dobila še sladek kruh. Slanost sladkih jagod je sprva pošteno motila. Okuse sva morala šele naravnati na novo frekvenco. Pravzaprav je manjkala le kislost, vse drugo je bilo. Peklo je decentno.

Je to 3, sem se korajžno vprašal. "Moja pekoča dvojka je bila dobra izbira," mi je prikimala.

Klopi so oranžne, za okras skrbi visoka in suha palma, nad Kim so polne steklenice in veliko kuharskih knjig. Najbolj na Kiminem dosegu roke bukve Thomasa Kellerja in Wolfganga Pucka. Prvi velja za najboljšega kuharja onstran luže (French Laundry, Yountville), drugi, Avstrijec, je naredil največjo kuharsko kariero onstran luže (Spago, Los Angeles).

V podolgovati skodeli, ki bi bila kje drugje namenjena olivam ob večernem cocktailu, sva dobila škampe v kokosovi omaki, črni riž s koriandrovim pestom in solatne liste. "To pa je že malo bolj pekoče," sva ugotavljala ob mlaskanju, saj je bila jed harmonično odlična. V pozneje zbranih vtisih je ta jed osvojila prvo mesto.

Pri topli lečini solati z mangom in ribo je že tako peklo, da sva iskala pomoč vode, na kateri je pisalo: "Kim 40." A naju je ustavil Kimin pogled, ki je kazal proti rižu. V ustih je gorelo, da je bil riž kot zdravilo. "Od jedi do jedi stopnjujem pekoče," je pojasnila Kim, a je morala to ponoviti tudi pri drugih mizah, za katerimi so se gostje šli zmaje.

V čem je boljša, v kuhanju ali trženju? Gostilno ima odprto le tri dni v tednu in še to zgolj zvečer. Rezervacije sprejema vsake tri mesece le en dan. Piše knjige, snema cedeje, organizira kuharske tečaje, smeji se iz revij in svetuje podjetjem: "Bi radi posebno zabavo? Pripravite jo pri Kim. Če sami radi kuhate, vam bo Kim asistirala."

Nasmeh izza voka
Nič čudnega, da sem od hoda do hoda bolj težko čakal. Čakal na - kaj? Ob takšni reklami in publiciteti, takšnih hvalah in slavospevih sem pričakoval, da bom s palčkami nesel grižljaj v usta in naredilo bo: "Buuuum!" Da se bo zgodila eksplozija užitka, ki je dotlej še nisem doživel. A tega ni in ni bilo. Bil je le Sohyin nasmeh izza voka.

Pred ribo s koromačem, papajo in svežo baziliko sva jo prosila, če bi lahko zamenjala. "Žal, se opravičujem, naročila sem dva kilograma tunine, a dobila le majhen kos."

Pri sestavinah je Kim izbirčna. V svoji trgovini, ki je ob restavraciji in je skupaj s studiem, v katerem prireja kuharske tečaje, precej večja od gostilne, ponuja ob klasičnih sushijih tudi številne dodatke in zelenjavo azijske kuhinje. Pravi, da izvira vse iz biološke pridelave. Le s kakovostnimi sestavinami lahko eksperimentira. Nič čudnega, da njene kuhinje skorajda ni mogoče umestiti v predal. Hitro in zdravo, japonsko, korejsko, avstrijsko, sredozemsko, fusion, wok, eksperiment, azijska nouvelle cuisine, azijski bio... Oziroma japonski čokoladni kolački s svežim ličijem in solatnimi listi, zraven pa portovec. In creme brulee z okusom limonine trave, v družbi kompota iz eksotičnega sadja. K vsemu temu pa, seveda, najboljša avstrijska vina.

Ko sva plačala 126 evrov, je majhna Sohyi, ki je postala velika Kim s tem, da je Avstrijcem ponudila kombinacijo krepkih, divjih, pestrih okusov, rekla: "Prihodnjič pa pridita še na maguro!"