Ko sva odhajala, mimo živih rožnatih barv, velikih slik z igralnih kart, sinjih stolov, skozi veliko jedilnico, ki s celo stekleno steno gleda proti Ahacovi cerkvici, naju je pri šanku, v steklu in svetlečem lesu, prestregel kuhar. Mlad, po chefovsko opravljen: "Kako vama je bilo všeč?" Ko je slišal odgovor, se mu je razlezel zadovoljen nasmeh: "Ja, trudimo se! Radi bi malo drugače, kot je vajena večina. Saj se že pozna, da prihajajo tuji gostje iz Rogaške."

Trudijo se, res. In uspešno! V hudi februarski konkurenci, ko sta pred njim tako Ruj, s kulinarično preizkušenega Krasa, kot Manna, z zahtevnimi gosti bogate Ljubljane, odnesla petici (od 6), Ahacu zagotovo ni bilo lahko. Toda zato je Miran Ojsteršek čakal čisto do konca, da je udaril z najmočnejšim orožjem. Dragi bralci, vsekakor morate poskusiti njegove sladice! Kuhana smetana, s štajerskim podpisom, v notranjosti z bučnimi semeni, po zunanjosti kapljice karamelne omake, ki se je zlila z bučnim oljem, rjavo-zeleno-bela barvna kombinacija, na vrhu list vrtnice, sušen na nizki temperaturi, potresen s sladkorjem, in čokoladni souffle, pravi francoski kipnik, zunaj nežno skorjast, znotraj čokoladno tekoč, s sabajonom, jajčno-vinsko omako, in trikotnikoma iz domače čokolade, sta bili sladici, ki nista zmagali le februarja, temveč bi bili nanju ponosni največji mojstri vse leto!

Ambiciozen jedilnik novega gospodarja

Pri Ahacu so imeli prej drugega (prvega) gospodarja, ki pa je dal lani novembra svojo gostilno blizu Šentjurja raje v najem. Prevzel jo je mladi in ambiciozni kuhar Miran Ojsteršek, ki je s svojim jedilnim listom dokazal, da mu ne manjka hrabrosti. V Veliki gostilni, ki ima v nadstropju posebni sobi, spodaj pa, za kavarniškim delom ob šanku, veliko jedilnico, ki gleda na majhen vrt, na katerem bi naj spomladi začel brizgati vodomet, sredi kmečkega okolja, toda še vedno dovolj blizu tako Celju kot Rogaški Slatini, je ponudil sezonsko, moderno kuhinjo, ki ji dodaja tudi svojo kreativnost.

Mariniran jelenji file s čebulicami in rozinami, hobotnica z zeliščnim pestom in balzamičnim kisom, kmečka pašteta s sončnicami na solatni steljici, zapečena česnova juha s sirom, gobova juha s korenčkom in materino dušico, goveja juha iz volovskega repa z drobnjakovimi žličniki, široki rezanci s porom, korenčkom in pepečeno slanino, sveži ostrigarji s plemenitim sirom in pirino polento, jelenji file z jurčki in aromatičnimi pehtranovimi štruklji, srnin file z brinovo omako in pisano polento, jagnječji medaljoni na ajdovem mlincu z dušeno zelenjavo, piščančje prsi z lešnikovo skorjico in žafranovim rižem, junečji biftek s popečenimi gosjimi jetri in njoki s tartufi morda v ambientu "klasične kmečke gostinske arhitekture", ki se spogleduje s ceneno (in preživelo) modnostjo, delujejo kar preveč moderno, toda sredi gostinsko zaspane Štajerske je ta drugačnost še kako dobrodošla in potrebna. Zato jo je potrebno nagraditi s tem, da se - odpeljite tja. Saj boste gledali v krožnik, ne naokrog.

Žitarice v treh skodelicah

Dobrodošlica je bila prijazna. Ne le znan natakarski obraz (iz prvotne Potočnice), ki ni zdržal v Rogaški, ker je tam preveč (gostinsko) dolgčas, temveč tudi chefov cocktail: sveža zelenjava, pomočena v majonezno omako s curryjem! Ob domačem kruhu sva se takoj bolj udobno namestila, saj je bilo jasno, da nima smisla prehitro domov.

Še posebej, ker je bil (še) pustni čas, kar je pomenilo, da je mladi kuhar sestavil tudi poseben pustni jedilnik: žolca s proseno kašo na kisli repi, svinjska prata z motovilcem in kislim zeljem, marinirana račja prsa z medom, svinjska pena s kuhanim pršutom, obresna juha, ajdova juha, kozjanska pustna ohcet, ombolo s krompirjem v foliji in kislo repo, motovilec s popečeno slanino in špehov regrat... Že brati je bilo lepo.

Marinirana dimljena račja prsa z medom so bila položena na motovilec in posladkana z medom, zredčenim s staranim kisom. Na steklenem krožniku so delovala lepo, le pri okusu se jim je poznalo, da so do Grobelnega pripotovala po pošti, zato je mastni rob ostal na krožniku. Zato pa je prata, najprej pokuhan, potem pa popečen malo dimljen svinjski hrbet, ohlajen in tanko zrezan, tudi na motivilcu in domiselno s kislim zeljem, bil domač, krajeven in svež.

Obresna juha se je izkazala za juho iz prekajenega mesa, v kateri je bilo na gosto ribane kaše. V časih kupljenih testenin in jušnih zakuh prijeten spomin na stare čase domačih babičinih specialitet.

Za med Ahacovimi gosti nepravično prezrto jed, "ki je žal ne naročajo, saj ni nič, če ni zraven kosa mesa", so se izkazale žitarice s sezonskimi gobami in mladimi siri, v majhnih steklenih skodelicah: ajdova kaša s šampinjoni, prosena kaša z mladim sirom in jurčki, pirina kaša s feta sirom in ostrigarji.

Pri glavnih jedeh si je kuhar zadal težko nalogo, saj je telečje medaljone prekril s kar tremi omakami: gobjo, sirovo in paradižnikovo. Ker je vmes dal še gratiniran sirov štrukelj, je bilo na krožniku, ki ga sicer ni napolnil do zadnjega kotička, vsega dobrega (kar) preveč. Čeprav mu je potrebno priznati, da ga ni strah omak!

Z omako je prekril tudi junečji biftek, lepo srednje spečen, ki mu je podložil porovo slamo, dodal dušeno zelenjavo, za katero je posebej spekel košarico iz palačinkinega testa, ocvrl še tanke krompirjeve palčke, na žaru popekel radič, bučke, jajčevce, zapičil v meso perujsko češnjo... Saj pravim, preveč spet ni prav.

Bio vina z Rifnika

Tako kot pri vinu... Toda zato ga pri Ahacu točijo tudi v kozarce, s tem da vinski list sicer šele nastaja, a se že da dobiti ustrezne ženine Ojsterškovim jedem. Pri hladnih predjedeh je bil to Kupljenov sivi pinot, 2000, prav krepek, skoraj velik, toda saj je tudi prata ni bila slabotna. Potem so nama natočili Valdhuberjev polsuhi renski rizling, 2000, ki ga ni prav nič motilo nekaj gramov ostanka sladkorja, da se je ujel z žitaricami in mladim sirom. K mesu sva jezike namočila v koprski cabernet shiraz, capris, ljubljanska zlata medalja, imenitno "zeliščno" vino, lahkotno in polno obenem.

Toda doživetje je bilo, tako kot pri hrani, pri sladicah! Njihov spremljevalec je bil namreč - biološko - dinamičen. Aci Urbajs, domačin z bližnjega Rifnika, na katerem so že stari Rimljani pridelovali vinsko trto, je svojo kmetijo zaprisegel biološki pridelavi, kar pomeni, da trto škropi z zdravilnimi čaji iz drogami, ki jih nabira v vinogradu in okolici, nato pa grozdje pusti na trsih do pozne jeseni, pri vrenju uporablja le avtohtone kvasovke in vino zori v lesenih sodih. Posladek predikatni laški rizling, močnega telesa in z lepim pookusom, je tako kavalirsko podprl zahtevno kuhano smetano in čokoladni kolač.