Nekajkrat sem se peljal mimo, a nikoli ni bil čas, da bi mislil s trebuhom. Toda zgradba, čeprav se je s ceste vidi le zgornja polovica, mi je bila "sumljiva". In ker velja pravilo, da je resnega obeda škoda opraviti ga mimojede, se je bilo potrebno posebej podvizati na koroški konec. A ni bilo zaman!

Koroška škrtari z dobrimi gostilnami. Hkrati pa lahko, ne le na Koroškem, fasada velikokrat vara. Koliko je po Sloveniji od zunaj velikih in bohotnih gostiln, z velikim parkiriščem, kričečimi barvami in napisi, veliko okni in kvadratnimi metri, od znotraj pa so povsem navadne, dolgočasne in nedomiselne? Zato je prvi korak, ki skozi težka lesena vrata prestopi prag gostilne Pri lipi v spodnji Muti, toliko bolj vesel. Kajti odpre se prostor, ki je domačen in povsem drugačen od običajnih gostilniških. Na desni je majhna kavarnica, ki z okni pogleduje proti Janezu Krstniku, spredaj je trden šank, pod težkim lesenim stropom prostorne jedilnice, ki le s pogrinjki loči pivce in jedce, pa lična kmečka izba, v kamnu in lesu, s starimi slikami, kovanimi lestenci, lipovimi listi, domačimi vrtnicami in okni izza debelih zidov, z ličnimi zavesami, skozi katere se rišejo obrisi travnika sredi vasi, na katerem se pasejo konji.

Prostora za 150 svatov

Nekoč je tam že bila gostilna. Potem je bila dolgo zaprta, da je zgradba skoraj povsem propadla. Nova lastnika pa sta zastavila na veliko. Na spodnjem parkirišču je prostora kar za nekaj avtobusov, v kleti, ki je pod trato, ki lično urejena tvori gostilniški vrt, pa za stopetdeset svatov. Na ta način je poskrbljeno za staro slovensko tradicijo, ko je vaška gostilna imela tri funkcije: pivsko, saj še ni bilo televizije in so se poročila odvijala okrog šanka; jedilno, da popotniki niso lačni nadaljevali poti; veselično, saj je bilo vaških praznovanj vselej na pretek.

Pri lipi so vrata prvič odprli šele novembra lani. S tem je pridobila tudi cerkev Janeza Krstnika, ki je tako dobila "kažipot", saj se je tisti občinski, ki so ga sicer naredili, nekje izgubil. S skodlami, kot se za staro Koroško spodobi, krito cerkev iz 13. stoletja, z valjastim romanskim prostorom s prizidanim gotskim prezbiterijem, so doslej našli, recimo, tujci, ki so s svojimi turističnimi specialkami kolesarili mimo, Slovenci pa smo hiteli mimo. Ker pa je Muta dobila ime po mitnici na tem nekdanjem križišču med med Koroško, Štajersko in Mislinjsko dolino, bo funkcijo ustavljanja poslej prevzela nova gostilna.

Pomoč priznanega etnologa

"Pri lipi sedimo, prav dobro se gostimo, je misel, ki jo je dr. Janez Bogataj namenil prvi strani našega jedilnega lista," piše, ko začneš brati Lipino ponudbo. Gostilna, torej, ki ni mislila le na stene, temveč tudi na vsebino med njimi. Poetični in rimani jedilni list predstavi celo zakladnico starih koroških (in štajerskih) jedi, zato sva bila radovedna: "Pa se da vse to dobiti?" Seveda!

"Naj bo petek ali svetek, najprej hladni je začetek." Na orehov kruh sva tako na debelo mazala koroško skuto, z malo paprike začinjeno in prelito z nekaj kapljami bučnega olja. Na tankem kolobarju čebule, s korenjevo rozeto in peteršiljem je to bil, tudi s pomočjo Fabjanove penine, več kot spodbuden začetek.

"Juha k ognju se pristavi, duša in telo popravi." Izbirala sva med koroško smetanovo juho ("krompir, smetana, voda in ... to je župa") in juho z jurčki ("gobova župa za bogove"), izbrala pa zelenjavno, da sva preizkusila dobrote z domačega vrta. Zelo solidna, večkrat pogreta, domača, nič odmrznjena.

"Za sončne in oblačne dni, tu še tople so jedi." Enkrat drugič bodo prišli na vrsto slani sirovi štruklji ("zvito notri nekaj skrito") ali zabeljeni žganki z ocvirki in kislim mlekom, tokrat pa sva pokusila mežerle, hrustljavo zapečeno svinjsko drobovino s prevladujočim okusom pljučk, h kateri se je lepo podala krompirjeva solata. Malice bodo vsekakor k Lipi pripeljale največ gostov.

Hruškova omaka za jelena

Čeprav "vsaka riba trikrat plava, v vodi, olju, vinu, rep in glava," (koroške postrvi, z ajdovo kašo ali s krompirjem), in "kadar so brez ocvirkov žganci, vriskajo še vegetarijanci" (ragu z jurčki in vodnimi žličniki), sva izbrala vseeno mesno, oziroma "po želji in pravilu jedi izbirate po naročilu". Janezova pojedina ("Johan Janez tu naj kosi danes") je z govejo pljučno pečenko, Primoževo kosilo s telečjim kotletom z zeliščnim maslom, mojstrovina gostilničarke Helene z jelenom v hruškovi omaki, jakobovo romarsko kosilo pa s puranjim filejem z gobami.

Telečji kotlet, debelo odrezan, je bil povsem razsušen, česar ni mogla zakriviti le predolga peka, temveč tudi neodležano meso. Za njegovo poživitev se je sicer trudilo okusno zeliščno maslo, s sočnostjo pa je svoje prispevala tudi popečena zelena. A pohvale gredo okusnim zdrobovim cmokom, štrujkljasto zrezanim, ki so lepo obudili stare babičine čase. Jelenov zrezek, tanek, je obdržal sočnost, k čemur je levji delež prispevala gostljata omaka, zgoščena ne z moko, temveč s hruško. Vanjo se je potapljal kruhov cmok, v katerega je kuharica dala začimbe, ki so ga naredile svojstvenega. Domači obed sva dopolnila s fižolovo (s črno redkvijo) in zeljno solato.

Orehove palačinke so bile sveže spečene, spet z domačno prepoznavnim nadevom, ajdovim štrukljem, sicer z borovnicami oblitimi, pa je manjkala sočnost, pa tudi okus je izgubil v času ledene dobe. Toda, se že veseliva, ko bova prihodnjič poizkusila še pohorsko omleto!