Za štajersko kulinariko so, žal, značilni menuji za 1000 tolarjev. Po možnosti pod tisočaka... In po možnosti čez rob krožnika... Zelo malo hotenja. Še manj ustvarjalnosti. Namesto gostinstva kvazi podjetništvo, ki želi na hitro priti do denarja. S pomočjo neznanja. lastnega in gostovega. Navali narode na lignje, pohane šnicle in pleskavice.

Toda vsi, na srečo, niso takšni. Pravzaprav jih je vedno več, ki niso takšni. In za vse je značilno nekaj: mladost se ne da, mladost hoče, mladost ima ideje, mladost ustvarja, premika!

Pa še nekaj je značilno za štajersko kulinariko. Teža... Zdi se, kot da v okolju krvavic, narezkov, velikih kosov mesa in posvojenega žara sploh ni prostora še za kaj drugega. Razen vina, seveda. Pa še to je težko. Zaradi (pre)velikih ostankov sladkorja.

Toda vsi, na srečo, niso takšni. Šiker je morda najbolj klasičen primerek pozitivnega hotenja in drugačnosti. Ne izjema, temveč pravilo, da ima tudi štajerska kulinarika prihodnost. Šesta generacija! Skoraj dvesto let gostilne. Več kot dvesto let vinske kleti! In ob vsej tej tradiciji smo (decembra) začeli z mladim kravjim sirom z bučinim pestom ter mladim regratom! Ob iskreči penini, someljejsko postreženi v stari kleti.

Šesta generacija prevzema vajeti

Brez ljubezni do gostilne in dobre pijače ni gostinstva, je pravil Jože Šiker, četrta Šikerjeva gostilniška generacija. Tega se je naučil od očeta Alojza, ta od očeta Jožefa, ki ga je te ljubezni naučil oče Mihael. In to je Jože naučil sina Milana in hči Bredo. Breda pa je to prenesla hčeri Nataši. Tako se gradi tradicija dobre slovenske gostilne!

Četudi je tradicija najmočnejša Šikerjeva odlika, pa je zadnja leta mladi rod šeste Šikerjeve generacije zakrivil, da se v Močno ne vozimo le, ko se nam zahoče nekaj domačega - hišne specialitete: polnjene telečje prsi, telečja obara z ajdovimi žganci, pečena raca z mlinci, srna v lovski omaki, kmečka pojedina, domače koline, pečenice, krvavice z zeljem in šarlota -, temveč hodimo tja tudi vse bolj okušat. Okušat, da je lahko tudi štajerska kuhinja lahka, ustvarjalna, sezonska!

Začeli smo, torej v kleti. To priporočam tudi vam, saj vas bodo Šikerjevi radi zapeljali za šankom po strmih stopnicah v staro klet, ki so jo čudovito obnovili. Na sodu vas bo čakala steklenica penine, ki vam jo bo morda eden od hišnih someljejev - imajo kar tri! - odprl celo s sabljo, skozi velika okna pa vas bodo na levi strani pozdravljale arhivske steklenice, na desni pa hrastovi sodi. Vino je pri Šikerjevih že generacije moška domena, zato boste kmalu od zgoraj, iz kuhinje, zaslišali ženski glas in pridišalo bo po svežem kruhu.

Gobova juha je bila preveč klasična, toda zato je bila špinačna mladostna. Pohvale tudi za štajersko belo, z ajdovo kašo. Čebulne pa nismo niti naročili. Saj jo imajo le zato, ker se nekateri pač ne morejo odločiti. Pa zato vedno naročijo eno in isto...

Ko slišite ostrigarje na žaru, porečete, najbrž, pa kaj, saj jih imajo povsod. Toda, ko je zraven na krožniku še cvetačni zavitek z mladim kravjim sirom, hitro spremenite mnenje. In da so ga še bolj podkrepili, so na drugi pladenj dodali popečene bučke in popečen mladi ovčji sir.

Nič več le prsi in šarlota

Telečji medaljon s slivami, četudi so mu družbo delali kostanji, ni bil na nivoju (novega) Šikerja, saj je bilo meso izsušeno. Toda zato kapo dol pred račjimi prsmi v nešpljevi omaki! Nešplje so zadnji sadež, ki nosi letnico starega leta. Pod (neužitno) lupino je pravzaprav jabolčna čežana, ki pa postane v omaki, ko dela družbo račjim prsim, čudežno elegantna. No ja, malo tudi zaradi odličnega Aleksandrovega izbora vinske spremljave v podobi polsladkega Steyrjevega dišečega traminca.

Somelje druge stopnje se je nasploh izkazal. V kleti nam je ponudil ekstra suho zlato radgonsko penino, ki nas je pravzaprav pripravila na Šikerjev domači kruh s čebulo. Med juhami smo (vinsko) počivali, zato smo pri topli predjedi nadoknadili s Šikerjevo (stričevo, Milanovo) mlado modro frankinjo. Pri glavnih jedeh je pri telečjem medaljonu navdušil Krajnčev sivi pinot, polsuh in prav potratno aromatičen, kot edinega neštajerskega predstavnika pa smo pripustili Jakončičevo zvrst, ki se ni ustrašila Šikerjeve divjačine, medaljona divjega prašiča v omaki lisičk, zgoščeni z zelenjavo, dobro pa se je z njo ujela tudi klasična pečena račka.

Včasih je bila Šikerjeva šarlota zakon, da so se avtomobili kar sami ustavljali na njihovem parkirišču. Ker pa se okusi spreminjajo in je na sladkih krožnikih vse manj smetane, so pri Šikerju tradicionalni šarloti kar sami naredili močno konkurenco. Skutin štrukelj z drobtinami, orehi in medom in vanilijev žličnik sta se lepo ujela z mesno predhodnico, prav presenetili pa so solnograški žličniki, lepo dvignjeni, a vseeno ujeti v dovolj majhno posodo, da zanje nista bila potrebna dva jedca. Da smo vse to zmogli, pa je pomagalo domače žganje s pehtranom, ki je na mizo sicer pospremilo pehtranovo potico...

Za konec smo zaigrali še na radgonsko violino, ranino, suhi jagodni izbor, letnik 1996. Tista iz leta 1999 je, namreč, še premlada, je ocenil Aleksander.

Iz leta 2001

Kako so pri nas nekoč živeli na kmetih? Preden se zapodite v gostilno, da naročite račko, polnjene prsi ali šarloto, stopite še čez cesto. V prenovljenem gospodarskem poslopju so, namreč, ob 130-letnici gostilne odprli še kmečki muzej. Prijazen in gostobeseden "kustos" vam bo razkazal odlično ohranjeno etnografsko zbirko starin sedanjega Šikerjevega gospodarja, številne stare kmečke stroje, orodja in pripomočke ter vam slikovito opisal življenje slovenskega kmeta iz mladih dni gostilne Šiker. Bogatejši za to znanje boste nato sedli v vedno polni gostilni za bogato obloženo mizo in si naročili nekaj domačega. Toda, ko vam bodo začeli nositi dobrote, boste ugotovili, da so tiste starine iz muzeja čez cesto oživele. Združene v Šikerjevih jedeh ne bodo več le mirno ležale opazovalčevim očem in radovednosti na voljo, temveč bodo pokazale še, kaj vse je iz njih nastalo v 130. letih. Kajti, v gostilni Šiker niso le ohranili starih slovenskih kuharskih izročil, temveč so uspeli ustvariti staro slovensko kmečko gostilno, ki pa stoji trdno v sodobnih časih! Skratka, če iščemo že tako dolgo, kakšna bi naj bila prava slovenska gostilna, potem se moramo odpeljati le do Močne pri Pernici!

Spomini znamenitih gostov na stenah
Bila je gneča kot vedno. Morda je tudi to čar Šikerja, sobe so majhne, prelivajo se ena v drugo, mize so blizu skupaj, vedno med njimi kroži nekaj skupin gostov, ki zaman iščejo prazno omizje, natakarji vozijo slalom med njimi, gospodarica in njena hči, ki že počasi spreminja jedilnik s svojimi mladimi idejami, pa namenjata prijazne besede levo in desno. Več kot osemdeset odstotkov Šikerjevih gostov je namreč starih gostov!

Toda na koncu hodnika je še ena soba, z le tremi mizami, majhnim starinskim barom in številnimi starimi Šikerjevimi slikami po stenah. Pohištvo bi lahko bilo iz kmečkega muzeja čez cesto, če bi bil v njem tudi kak oddelek s prikazom stare slovenske gosposke hiše. Da so naju posadili v ta posvečeni prostor, ki ga namenjajo samo posebnim gostom - izrazi njihovih zahval visijo ovekovečeni na prtičkih in lističih, ki so razobešeni po celotnem hodniku -, je bil neizpodbiten znak, da so naju - pa ravno čas pusta je bil - prepoznali. Berite s tem spoznanjem v mislih dalje, toda skoraj bi stavil, da se vam ne bo godilo nič slabše.
Moram pa zaradi tiste zbirke zahval in pohval na Šikerjevem hodniku dopolniti svojo izjavo o prepoznavnosti dobre slovenske gostilne. Res je, da jo spoznate po slikah zadovoljno sitih slovenskih politikov na steni v predverju, toda še boljša je gostilna, če je ob teh slikah še kopica nepolitičnih slovenskih znamenitežev.

Jedi z zvezdico za suhe čase
Že na prvi notranji strani debelega Šikerjevega jedilnika vas pozdravi novost v ponudbi: tolstolobik, piščančja ponev in šikerjeva krema. S tolstolobikom so pokazali, da so ribiči, ki lovijo v  jezeru Pristava, končno našli pravo vabo za ribe, saj doslej Šiker ni slovel po sladkovodnih ribah, s ponvijo, da smo se v 130. letih naučili piščanca še kako drugače kot le "pohano" pripravljati, in s kremo, da je slovenska kmečka hrana sicer še vedno težka, da pa gre zato lahko vsaj sladica v korak z modnimi suhimi časi.
 
Toda, kdo se lahko odreče prekajenemu govejemu jeziku in nekaj kolobarjem suhe jelenje salame, če na krožnik dajo še kepico naribane črne redkvije, čez to pa vam dovolijo, da si po mili volji nalijete gostega domačega bučnega olja? Da sva razveselila še Šikerjevo ta mlado, sva na drugem krožniku naročila opečen belgijski radič s pršutom, ki so ga po vrhu bogato potresli z vodno krešo. Ob vsem tem pa je bila košarica polna majhnih in raznolikih kruhovih rezin, med katerimi sva najbolj mlaskala ob gostem koruznem. Še dobro, da sva pravočasno na jedilniku opazila ob jedeh zvezdice, ki pomenijo, da lahko to jed dobite tudi v shujševalni inačici (manjša porcija).
V nadaljevanju sva se ognila Šikerjevim znamenitostim (zajete so na strani priporočamo: gobova juha, telečja obara, ajdovi žganci, sirovi ali pehtranovi štruklji, široki rezanci z jurčki, pečene bučke z jurčki, fitnes krožnik, svinjska ribica s kajmakom, pečena raca z mlinci, srna v lovski omaki, puranja rulada s sirovimi štruklji, kmečka pojedina, telečja krača s pečenim krompirjem) in preizkusila novo ponudbo.

Končno spet v ponvi na mizo
Ocvrtemu tolstolobiku je delala družbo dišeča gobanova omaka s smetano, ki me je sprva sicer začudila, od kdaj se druži s cvrtjem, toda saj je bilo pod njim belo tolstolobikovo meso, ki se je takšne omake res razveselilo. Prihodnjič bi si želel morda nekoliko tanjši (in manjši) kos ribe, tako da bi bil lahko ves bolje prepečen.

Piščančje rezine sva dobila v lepi železni črno emajlirani ponvi, na lesenem pladnju, z dvema ročajema. Opis ponve zato, da spomni vse tiste, ki so pozabili, da smo pred ero mimkrovalovk in posod z debelim dnom uporabljali na štedilnikih na trdo gorivo majhne in velike ponve, v katerih je jed tudi prišla na mizo. Jedi na žlico in jedi iz ponve so dišale na mizah nekdanjih lastnikov kmečkega orodja iz Šikerjevega muzeja čez cesto.
 
Morda je bil kriv tudi preveč novi emajl, toda vseeno je bilo v piščančjih rezinah, ki so jih na hitro popekli z zelenjavo, predvsem trakovi raznobarvnih paprik, preveč maščobe, ki jo tudi lepo opečen krompir ni uspel popiti.

Krofe so nama zavili, kar tam pa sva se posladkala z vanilijevimi žličniki, ki so jih oblili s sadno (jagodno) omako in podebelili s smetano ter sladoledom. Saj vem, da večina Šikerjevih gostov še vedno prisega na količino, toda vseeno bi bili videti še bolj mamljivo, če bi za njihovo oblikovanje uporabili manjšo žlico.

Ko boste odhajali, pa pojdite še enkrat čez cesto. Le levo in desno dobro poglejte, saj je promet še vedno gost, četudi se Šikerjevi že pripravljajo na čase, ko bo mimo tekla avtocesta. Nad kmečkim muzejem je še vinoteka Šikerjevih vin, saj si prave slovenske gostilne res ni mogoče zamisliti brez lastne vinske kapljice.