Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 
Koča Emilio Comici, Val Gardena
Kdaj je poceni in kdaj drago?

Morske dobrote med snežnimi zameti več kot 2.000 metrov visoko - Ko je med postano polento z gobami in svežo škampovo buzaro z bevetkami le pol evra razlike - Kako boste spoznali, ali vas je gostilna vredna, še preden boste prijeli za vilice

To večno vprašanje! Kdaj je v gostilni drago? Kdaj je kakšna jed draga oziroma poceni? Kdaj je, torej, žep bolj nezadovoljen od zadovoljnega želodca?

Gre, seveda, za razmerje med ceno in kakovostjo. V kulinariki je, namreč, cena, ki je na računu, zelo relativna. Pa ne zaradi natakarja, saj že imate dovolj izkušenj, da mu gledate pod prste, kar v glavnem ve tudi on, zato si računu ne upa več pripisovati letnic svojega rojstva. Tu in tam si sicer izmisli kakšno jed, ki vam je sploh ni prinesel, toda saj v tej gostilni ste tako zadnjič. Nisem namreč še doživel, da bi me v gostilni, v kateri bi bil res zadovoljen, poskušali goljufati pri računu. To počnejo le v slabih gostilnah, ki ste jih s svojega spiska prekrižali že takoj, ko ste sploh okusili prvo vilico.

Razmerje med kakovostjo in ceno je v gostinstvu tisti barometer, ki meri vaše zadovoljstvo. Če vstopite v gostilno zato, da boste čim manj zapravili, potem to ni (časopisna) stran za vas. Če pa vstopite zato, da se boste čim boljše imeli, pri čemer je všteto zadovoljstvo nad kompletno storitvijo, potem je cena le rezultat tega vašega zadovoljstva. Torej, če sodite med prve, potem vam je tako vsaka jed predraga (razen tiste, ko se h komu brezplačno povabite). Če pa sodite med druge, ste opbsojeni na večno iskanje gostiln, v katerih je plačevanje - užitek.
Toda, kako najti takšne gostilne?

Kakovost ni nikoli poceni
 Deželni glavar Južne Tirolske (Alto Adige) dr. Luis Durnwalder je izjavil, da ne bi nikoli zapravljal denarja za drago hrano. In to je izjavil poglavar dežele, ki živi od turizma... Ali si lahko sploh zamislimo turizem brez kulinarike? Ne! Tako kot si tudi ne moremo zamisliti kakovostne kulinarike, ki bi bila poceni.

Obratno pa je, seveda možno. Saj veste, kaj se vam vselej zgodi prvi dan na smučanju. Smučate po  progah, kjer je največja gneča in najmanj snega, za kosilo pa se ustavite ravno v tisti koči, kjer je najdražje in najslabše. Midva nisva bila nobeni izjemi. Toliko časa sva izbirala, da sem potem pristal v dolgi vrsti, kjer sem pol ure čakal, da sem lahko prišel do blagajne. In ko sem plačal, še pol ure, da so nama prinesli. Polenta z gobovo omako, po tolikem čakanju je bilo vse seveda bolj mrzlo kot toplo, že nekajkrat pregreta oziroma prepražena polenta, tanka gobova omaka, pretežno iz štorovk, brez duše (zelišč in začimb). 10 evrov!

Naslednji dan pa smo bili že stari mački. Seveda, saj sem naredil tisto,  kar tudi vas ves čas učim. Če se ne spoznate, če ne veste, kje je dobro in kje ni, se nikar ne zanašajte na srečo ali na oči (kjer je bolj polno). Še preveč je, namreč, takšnih kot ste vi, zato je lahko polno tam, kjer tudi vaši sotrpinu preizkušajo srečo. Zato pa si lahko potem gostilničarji privoščijo cene, ki so obratnosorazmerne s kakovostjo.
Pa je tako preprosto! Če ne premorete nobenega kulinaričnega vodnika, nobenega časopisnega izrezka s spiskom najboljših gostiln v okolici in nobenega nasveta prijateljev, ki pred vami našli nekaj tako dobrega, da so dol padli, potem niste nobena izjema, temveč pač čisto običajen popotnik. Toda zato vse sploh še ni izgubljeno! Zavijte v najbližjo knjigarno in poiščite polico s kulinaričnimi vodniki. Povsod jih boste našli! Prelistajte jih, saj si je vsako knjigo na začetku potrebno malo ogledati. Pri tem pa si kar mimogrede izpišite nekaj naslovov gostiln, ki bile glede na opis godne, da jim izkažete čast. Kaj boste potem naredili s knjigo, prepuščam vam. Nova knjiga na knjižni polici nikoli ne škodi. Toda res je tudi, da ste vi že z listanjem in izpisovanjem svoj namen dosegli...
 
In tako sva bila naslednji dan v času kosila v gondoli, ki naju je iz Val Gardene popeljala na Plan de Gralba. Malo sva še se zavijugala in pristala pred Comicijevo kočo, iz katere je dišalo po - morju!

Tople klapavice na pireju
Je še kje na višini več kot 2000 metrov smučarska koča, ki ponuja dnevno sveže ribe?! Tisti, ki smučajo s smučarsko karto superski v italijanskih Dolomitih, imajo kar dve takšni možnosti! Nad La Villo je na vrhnji postaji gondole smučarska koča Moritzino, ki nima le vinskega bara, temveč čisto pravo restavracijo z zimskim vrtom, svečami na svečano pogrnjenih mizah in natakarji v metuljčkih. A smučarskim čevljem bolj primerna je smučarska koča Comici, ki je nad Val Gardeno. V njej si boste za velikimi mizami v družbi drugih smučarjev, ki bodo nabirali novih moči za nove spuste s pomfritom, hrenovkami in bolonjskimi špageti, oblizovali prste, ki so luščili škampe, jastoge in školjke.

Trikrat tedensko prihajajo sveže morske dobrote 2153 metrov visoko iz lastnih Comicijevih gojišč v Trstu in Benetkah. Seveda, brancini,orade in morski listi, toda, saj tudi vi niste v kopalkah. Takšne redke izjeme pač le potrjujejo pravilo, zato se velja morske dobrote v koči Comici preizkusiti že zaradi posebnosti.

Na leseni tabli pri vhodu je pisalo: antipasti iz morja, rezanci s škampi, špageti z dagnjami, morski list na žaru. V antipastiju je bilo: z drobtinami zapečena jakobinka, topla omaka klapavic na pireju, hobotnica v solati, marinirani rakci, remuladna omaka. Zraven pa čudovito mehke in nežno hrustljave štručke, kar v Italiji sploh ni pravilo. Od sosednjih miz so tisti, ki ne znajo brati jedilnih listov in naročajo na pamet ali vedno isto, zijali poželjivih pogledov.
 
Potem pa bevete ala busara! Pravzaprav sva prismučala prav zaradi njih, saj je v tisti knjigi, ki je ostala prelistana na polici, ostalo zapisano, da jih pripravlja kuhar iz Gradeža, kot da bi bili pred kočo namesto zametov visoki valovi. Bevete so tanki rezanci, ki imajo to čudovito lastnost, da znajo dosti boljše od špagetov, ki bi jih nevednež najbrž kar poistovetil z njimi, vpijati omako. Pri paštah pa je to najpomembneje! Seveda je bila to rdeča buzara in seveda v njej ni bilo krušnih drobtin. Bil je česen, bilo je vino, pa peteršilj, toda glavni je bil paradižnik, ki se je tako gostljato oprijel škampovih repov (ne repkov, saj je vedno boljše malo velikih kot veliko malih), da sva morala glasno in dolgo cuzljati. No ja, malo tudi zato, da so sosedi še bolj poželjivo gledali.
Ravno v tem je mojstrstvo italijanske kuhinje. Navadna paradižnikova omaka, ki je bila na snegu še zapeljivo pekoča, pa vseeno prava kuharska mojstrovina.

In takšni špageti, ki jih je bilo, logično, zvrhana porcija, v velikem ovalnem globokem krožniku, z natakarjevo postrežbo namesto čakanja v vrsti pred zdolgočaseno blagajničarko, so stali 10,5 evra. Pol evra več od polente z gobovo omako en dan in kakšnih deset sedežnic nazaj! Kaj je zdaj drago in kaj poceni?

Ah, ja, na tiramisu bi skoraj pozabil. Seveda ne, kot se v Italiji prerado zgodi, iz zamrzovalnika ali v obliki kock, izrezanih iz velikega pladnja. Pač pa tiramisu v desertnem kozarcu, saj je kuhar v vsakega posebej zlagal v kavo in rum natopljene koščke biskvita in jih prelival z vanilijevo kremo iz mascarpona in jajc.



Dodatni podatki

Regija:  Italija

Značilnost:
italijansko

Naslov:  , Alto Adige - Južna Tirolska, Italija

Leto obiska:  2002



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND