Včasih dobim občutek, da so v starih časih jedli le gobe. Domače gostilne, mestne gostilne, restavracije z ambicijo ali le navadne okrepčevalnice, vse skušajo na svoje jedilnike dodati vsaj nekaj domačega, iz zakladnice slovenske babice. In rezultat? Gobova juha, kaša z gobami, jurčki z jajcem, domača pizza (z jurčki), hišni zrezek (z mešanimi gozdnimi gobami), gobe na žaru... Ko pa je gobja letina slaba, ostanejo vse te jedi na jedilniku, le namesto jurčkov in lisičk so šampinjoni in ostrigarji.

Res pa je, da zelo težko srečaš Slovenca, ki vsega tega ne bi imel - rad. Torej sva se odpeljala v Celje na jurčkovo pokušino.

Vedno pridigam, da v gostilno ne smeš kar na slepo. vedeti moraš, kaj boš jedel, kako boš jedel in kje boš jedel. Toda vedno se ta filozofija ne izteče. Včasih je lakota prehitra. In potem pač zaviješ s ceste. Toliko prej, če se tam mimo voziš že leta in leta, videvaš avtomobile na parkirišču in trdno hišo v hribu. Tako sva vstopila v Belaj - Koštomajevo gostilno, pred črpalko, tik za Celjem v smeri proti Zidanemu mostu.
Težka in velika vrata vedno vlivajo zaupanje. Tokrat so se odprla v medprostor, kjer se na levo, mimo točilnega pulta, vidi v kuhinjo, da te takoj objamejo znane gostilniške vonjave, ki se jih še nekaj dni ne znebiš iz obleke, na desno pa v domačno izbo. Skoraj sva se zaletela v majhno mizo, za katero je sedela gospodarica, da je lahko prva pozdravila goste. Če ne bi bilo na vrtu paviljonskega prizidka z neonskim napisom Valentinin kotiček, ki je naznanil, da se časi pač spreminjajo, bi mislil, da sem vstopil v preteklost izpred vsaj petdesetih let. K temu je pripomogel še prijazen natakarjev nasmešek in prižiganje sveče. "Če bo ravno redukcija..."
 
Listanje jedilnega lista, takšnega klasičnega, saj veste, skajastega, podolgovatega, zelenega, podloženega, z nezgrešljivim vonjem, ki razodeva gostu, kako pogosto v kuhinji menjavajo olje, naju je povrnilo v sedanjost. Pa ne zato, ker bi bile jedi tako moderne, temveč zato, ker je spisek do pičice enak devetim desetinam slovenskih gostilniških jedilnikov. Pač v slogu: zakaj bi bili ustvarjalni, če pa devet desetin gostov je (in pozna) zgolj to.

Toda vseeno je potem Koštomajeva kuharica dokazala, da zna dodati nekaj svojega. Pečenega mošančka, recimo, na rob krožnika. Ali majaron in šatraj v gobovo juho. Ali spomin na pozabljeni polnjeni keks med sladicami.

Za natakarjem je prišla pozdravit še gospodarica. Bom naredila pogrinjek, je rekla in kmalu prinesla najprej kruh, v leseni skodeli, zavit v poslikan prtič iz blaga, ki je bil najbrž iz njene dote. Kmalu zatem pa vsakemu še dva grižljaja žemlje, namazane z domačo zaseko. Res, prava dobrodošlica, v domačni gostilniški izbi, z obokanim, opečnatim stropom, staro uro, rišelje zavesami, besedilom zdravljice in veliko sliko, ki prosi za še eno kupico: "Oče nebeški glej, še en kozarček zdaj, hvalo ti bom vekomaj pel."

Osnovni grofovski zrezek
Ko je hip hop razbijal radio (glede na slovensko gostilniško prakso bi bilo res čudno, če se ne bi) sva h gobovi juhi, okusni in dovolj gobje mešani ter bogati, v pisano poslikanih krožnikih dobila v posebni skodeli tudi kislo smetano. Če bi bila domača in ne iz lončka, bi bilo še boljše.

Vmes sva si popestrila z gobovo jajčno omleto, saj nisva vedela, da bo nekaj podobnega tudi pri glavni jedi. "To je naš osnovni zrezek," je rekel natakar, ko je začel opisovati specialiteto hiše, zrezek celjski grof. Ker sva svinjsko meso zamenjala s telečjim in šampinjone z jurčki, je iz osnovnega nastal, najbrž, napredni. A saj je bila bistvena tako krompirjeva omleta, ki bi naj bila hišna posebnost. Žal pa se je izkazala bolj kot jajčna omleta, v katero so sicer naribali nekaj surovega krompirja.
 
Za posladek so nama iz Valentininega kotička prinesli kako juda in valentinino rezino. Prvi je polnjen čokoladni keks (ischler!), ki se ga najbrž še spomnite iz mladosti, saj vam ga nikakor ni uspelo prebosti z vilico, saj je bila krema vedno hitrejša. In ste si ga dali v usta, a vam ga tudi pregrizniti ni uspelo, zato ste imeli kremo do uhljev. Skratka, zabavno. Le zakaj so se nekam izgubili, če smo jih imeli tako radi? Ker so prišle namesto težkih maslenih krem lažje pene? Recimo takšna kot je v Koštomajevi Valentinini rezini, ki je presenetila z okusom, saj je bila točno to, kar je natakar obljubil. "Spodaj malo biskvita, vmes vanilijeva pena s sadjem, na vrhu malo smetane".

Ko sva odhajala, je zadišalo po krofih, ki so jih pravkar jemali iz olja.