Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Gostilna še ni bila ocenjena
Ocenite gostilno
 
Kirchenwirt, Kitzeck
Najvišje vinorodno področje

Cerkveni birt na Kitzecku

Za Kitzeck na avstrijskem Štajerskem pravijo, da je najvišje ležeče vinorodno področje v Evropi. Glede na to, da v italijanski Aosti raste trta celo 1300 metrov nad morjem, Kitzeck pa zmore le 564 metrov, bi se najbrž še drugod po Evropi našlo kaj tako visokega. Da ne govorimo še širše, saj so vinogradi na Kanarskih otokih celo 1600 metrov nad morjem, v Nepalu in Butanu pa celo na 2750 metrih. Kljub temu pa višinski metri, ko gre za vino, niso le podatek za turistične prospekte, temveč jih zadnje čase strokovnjaki povezujejo celo s kakovostjo vina. Največ poročil o tem prihaja iz Argentine, kjer mladi vinogradniki kar tekmujejo, kdo bo sadil trto višje nad morjem. Vinogradi nad tisoč metri pri njih tako niso več nobena posebnost, kajti z višinskimi metri raste tudi kakovost vin z Andov. Razlog je v podaljšani dobi rasti, ki pospešuje vsebnost naravnih kislin in grozdnih arom. Trta s hladnimi nočmi in bolj intenzivnimi sončnimi žarki postaja odpornejša, fotosinteza pa je intenzivnejša.

Sodeč po tem lahko pričakujemo, da se bodo tudi v Evropi kmalu našli vinogradniki, ki bodo šli v planine. Doslej je namreč veljalo, da trta kakovostno raste le do 500 metrov nad morjem, zato si je Kitzeck, ki ravno zmore videti čez to mejo, tudi lahko nadel tako zvenečo etiketo.
Napredek prinaša le konkurenca

Toda tokrat se na Kitzeck nisva odpeljala gledat zorenja "gorske" trte, temveč okušat njihove kulinarične dobrote. Če se še spomnite, smo bili v dolini Sausal za Lipnico, torej nedaleč od slovenske meje, že leta 1998, ko smo okušali dobrote v hotelu in restavraciji Kappel. Ker Kappel slovi kot ena najboljših restavracij na avstrijskem Štajerskem, sem bil radoveden, ali je na majhnem Kitzecku, ki je vendarle le hrib porasel s trto, prostora še za kakšnega dobrega kuharja. No, in sem našel kuharico.

Kaj se zgodi pri nas, če se kakšna gostilna po kakovosti dvigne visoko nad druge? Druge naokrog hitro propadejo... Ali pa nehajo kuhati in začnejo peči. Pice, namreč.


Kaj pa se zgodi v kulinarično razvitem svetu, če ena gostilna po kakovosti prekosi druge? Druge postanejo boljše!
Napredek je možen samo na ta način. Zgolj konkurenca je tista, ki žene naprej. Tega se bodo morali čim prej zavedati tudi slovenski gostilničarji, pa četudi imajo okrog sebe še preveč nasprotnih monopolnih dokazov. Podobnost z, na primer, telekomunikacijami, ni slučajna.

Tekmovalnost spodbuja ustvarjalnost. In v sodobnem dobrojedstvu je danes prav ustvarjalnost najbolj cenjena. Vse drugo je zgolj konfekcija, ki ima za posledico životarjenje. Zato se ne čudimo, če ima samo Kitzeck več turistov kot cela slovenska Štajerska.

Cerkveni birt na Kitzecku
Kot že ime pove je Kirchenwirt tik cerkve na Kitzecku. V na zunaj nizki, rumeni hiši, z veliko cvetličnimi lonci pred vrati in parkiriščem (cerkvenim) čez cesto, je na dvoriščni strani čudovit vrt s pogledom na okoliške vinograde, v notranjosti pa majhna gostinska soba s štirimi skrbno pogrnjenimi mizami. Na mizi ob steni je zloženih veliko buteljk, med katerimi je največ Heberjevih, saj gospodar Kirchenwirta, ki sicer medtem ko gospodarica kuha skrbi za strežbo, kletari tudi svoja vina (in žganja).

V družbi domačega sekta sva se posvetila ličnemu jedilnemu listu, ki takoj izda, da je Kirchenwirt na Štajerskem. Že zaradi porekla mesa, zelenjave, sirov, vin, ki vsi prihajajo z domačih in sosedovih kmetij. Jedi so zanimivo združene v pet menujev, ki se sproti spreminjajo, tako da so sestavine vselej sezonske in sveže.

Po maslenem pogrinjku sva dobila na velikih zelenih in steklenih krožnikih solati. Zgolj izbrani, pisani, najboljši listi rukole, motovilca, lollo rosse, hrastovke, kodraste endivije, robovi krožnika potreseni s krešo, pri solati z velikimi garnelami še beluši, tanki, na hitro opečeni, ter kolobarji mlade čebule v marinadi, pri solati s štajerskimi bučnimi krofki, napihnjenimi kot souffle, pa vse v znamenju bučinih semen in bučnega olja, s stolpičem iz mladega ovčjega sira in paradižnikov, ki se je čezenj razlival okusen bučin pesto.

V nadaljevanju je potem beluševa juha še enkrat dokazala, da naredi kuhar napako, če jo zaradi sezone špargljev uvrsti na jedilni list. Naj jo raje prepusti konfekcionarjem, ki jo kuhajo skozi vse leto, sam pa se posveti bolj domiselnemu ustvarjanju belušev na krožniku. Seveda je to bila skrbno pretlačena beluševa juha, s trdimi plavajočimi glavicami, obogatena s smetano, morda malo preslana ali preveč koncentrirana, toda vseeno le navadna juha. Tudi zato, ker ji je družbo delala goveja, ki pa je bila dosti več kot to. Kajti v njej je plavalo obilje al dente julien zelenjave pa še zdrobov cmok, testeninski žepek in jetrna palačinka. Mirno bi lahko rekel: štirje hodi goveje juhe. Še na Dunaju se je ne bi sramovali.


Beluši, lisičke, srna, mlado zelje, bezeg
K uvodnim jedem sva izbrala kozarec hišnega belega burgundca, ki pa so nama ga prinesli prehitro, saj je prišel do izraza šele ob testeninskih žepkih na paradižnikih, a takrat je izgubil že hladno svežino. Dva žepka, kuhana, popečena na maslu, potresena s parmezanovimi nitmi, položena na odejo iz paradižnikove omake, ki ni le z imenom (paradižniki z moštom), temveč tudi z okusom razodela, da se pri Kirchenwirtu ne zanašajo le na štajersko tradicijo, temveč se razgledujejo tudi po sodobnem kulinaričnem svetu, sta bila polnjena z jagnječjim mesom, zelo aromatičnim, toda še vedno predjedno nežnim, k čemur je pomagal tudi sveži majaron. Obisk pri cerkvenem gostilničarju na Kitzecku mi bo nasploh ostal še dolgo v spominu prav zaradi obilja zeliščnih vonjav, ki so se vile iz vsakega krožnika.

V obeh glavnih jedeh pa je bilo v glavni vlogi mlado zelje. Pri majskem srnjaku dušeno, grobo zrezano, pri brancinu okisano, drobno nalistano. File srninega hrbta, ki na (avstrijskem) štajerskem jedilniku spomladi ne sme manjkati že zaradi imena, ki mnoge zavede, da gre za kozlička (maibock), je bil nežen, četudi oblečen v bezgovo skorjico. Da je vse delovalo bolj krepko pa je poskrbela omaka iz jagod jerebike, ki bi jo lahko kar z žlico jedel. Če ne bi imela žlica pametnejšega dela. Oblikovala je namreč polentine žličnike, med katere so se skrile prve letošnje lisičke. Za mlaskanje!

Pri brancinu je bilo mlado zelje okisano, vendar nekoliko preveč, saj delovalo predivje. Pri tem ni mogel pomagati niti bezek, ki je ocvrt skrbel za zanimivo prilogo. Z njim sva nato nadaljevala tudi pri sladici, saj so na krožnik dali jogurtovo strjenko z bezgom, bezgov parfait in ocvrt bezek s cimetom. Pomlad pri Kirchenwirtu (beluši, lisičke, srna, mlado zelje, bezeg) je bila s tem popolna.

Toda hišna specialiteta je parfait iz bučnega olja! Prava slaščičarska umetnina v nadstropjih, po vrhu nougat, nekaj kapljic bučnega olja in zelo barvito (svetlo zeleno), četudi bi rezino kivija lahko izpustili.



Dodatni podatki

Kako do tja:  Za Lipnico v dolino Sausal, nato pa nekaj ovinkov v hrib in do cerkve

Regija:  Avstrija

Značilnost:
regionalno

Naslov:  Steinriegel 52, Kitzeck, Avstrija

Telefon:  0043 3456 2225

Zaprto:  ponedeljek, torek

Cene:  Za opisano kosilo sva plačala 21.400 tolarjev

Jedi:
Veliki menu: pečeni beluši z rukolo in velikimi garnelami, beluševa kremna juha, jagnječji žepki na paradižnikih z moštom, srnin hrbet na mladem zelju z jerebikinimi jagodami in polento z lisičkami, bezgove variacije. Ribji menu: štajerski sirovi krofki z ovčjim sirom in bučinim pestom, goveja juha z različnimi zakuhami, brancinov file na mladem kislem zelju z ocvrtimi bezgovimi cvetovi, parfait iz bučnega olja. Vegetarijanski: kremna beluševa juha, polnjeni malancani na paradižnikih z moštom, jagodni tiramisu. Uživaški menu: žolica iz dimljene postrvi s solato in marinado iz jabolčnega hrena, jagnječji hrbet z bezgovo skorjo, zelenjavnim soufflejem in svaljki iz bučinih semen, mokka mousse. Tradicionalni: juha iz telečjih pljučk, piccata iz teletine z rezanci z bučnim oljem in pečenimi paradižniki, karamelizirane jagodne tortice.

Plus:
Podeželska štajerska kulinarika v čast poreklu in tradiciji, toda z modnimi variacijami; skrbno negovana, z lepim razgledom, dobrimi hišnimi vini in žganji, prvovrstnimi produkti. Zaradi takšnih gostiln je izlet doživetje.

Minus:
Kljub zadovoljstvu, ki ga ni zmotila preveč koncentrirana beluševa juha, prekislo zelje, prehitro vino, pa sem trznil ob ceni, ki nikakor ni podeželska.

Leto obiska:  2002



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND