Včasih so nas poskušali prepričevati, da je kuhanje v restavracijah čisto nekaj drugega od kuhanja za domačim štedilnikom. Saj razlika resda obstaja. Toda ne v okusih, ne v sestavinah, tudi ne (več) v načinu priprave. Razlika obstaja zgolj v spretnosti in organiziranosti chefa in njegove posadke. Tisti, ki si še danes predstavljajo, da kuhinjo v gostinstvu sestavljajo predvsem posebni gostinski štedilniki, lonci, aparati, bodo kmalu izumrli kot dinozavri. ker se ne znajo prilagoditi sodobnosti!

Čim bolj se kuhinja za 100 ljudi uspe približati kuhinji za dva, tem boljša je! To pomeni, da sodobni kuhar dandanes kuha za vsakega gosta posebej. V tem je ravno njegovo mojstrstvo. Zato je pa hodil v šole! Seveda ne le v srednjo šolo, kjer so ga naučili razlikovati med kuhalnico in zajemalko, temveč v praktične šole k velikim kuharskim mojstrom, kjer je kot vajenec koval svoje bodoče mojstrstvo.

Kako kuharju uspe, da v polnem lokalu z najmanj desetimi mizami zadovolji naenkrat čisto vse? In to tako, da poližejo krožnik in prste? Ena možnost je, da skuha velik lonec ričeta... Druga možnost pa je, da se temeljito pripravi. Nekateri kuharji prihajajo v službo pet minut za prvimi gosti. Pet minut časa jim namreč dajo, da se razgledajo po jedilnem listu. In zakaj prihajajo tako pozno? Ja, saj ne vedo, koliko gostov bodo imeli tisti dan, zato zanje tudi ne morejo ničesar vnaprej pripraviti...
 
Nekateri kuharji pa pridejo na delo vsaj štiri ure pred prvim gostom. In ti potem na veliko pripravljajo. Ko pride prvi gost, se njihovo glavno delo pravzaprav konča. Potem je vse le še finalizacija. Smetana! Ščepec!

Pika na i!
Pa kako vedo, koliko gostov bodo imeli? Zelo preprosto. Gostilne s takšnimi kuharji so namreč vedno polne. Gostov imajo toliko kot imajo stolov!

Prvi kuharji, ki imajo prazno in tako zdolgočaseno čakajo naključne goste, ki jim potem ponudijo nekaj iz mikrovalovke in zamrzovalnika, imajo jedilnik daljši od telefonskega imenika. Kajti mislijo, da bodo s tem, ko ponujajo čisto vse, pritegnili več gostov.

Drugi kuharji, ki imajo polno in ki se na svoje goste temeljito pripravijo, pa imajo kratek jedilni list, ki ga ves čas spreminjajo. Preden gredo v službo, gredo, namreč, na tržnico. Tam pravzaprav šele sestavijo svoj jedilnik. Oni se namreč ne prilagajajo gostom, temveč ponudbi, letnemu času, vremenu in razpoloženju. Tri hladne, tri tople predjedi, štiri, največ pet glavnih jedi, tri ali štiri sladice. Povsem dovolj! Zato pa ima potem vsak gost občutek, da je kuhar kuhal zgolj zanj. Kot doma, skratka!

Gastuž, najstarejše slovensko gostišče
Kar takoj so nama ponudili eliksir za dolgo življenje. Le kdo ne bi pograbil takšne priložnosti? Saj je že samo gostišče živi dokaz za to. Že od leta 1467! Pa četudi je peklo in žgalo, četudi je bilo hkrati sladko in grenko, in četudi sva po njem na dušek spraznila še celo košaro kruha, ki je bil saden, da je lepo ublažil od mešanice medu, vina, popra in ingverja razburjeno grlo. Gastuž, najstarejše gostišče na Slovenskem.
 
Odkar je avtocesta zarezala v Golo rebro in Pletovarje, je dolina Sv. Janeza spodaj pod mogočnima vijaduktoma še bolj odmaknjena, tiha in mirna. In ker se življenju tam visoko zgoraj tako mudi, je ozka dolina še bolj spokojna in idilična. So kartuzijani že pred davnimi stoletji vedeli, kako bomo nekoč brzeli in drveli, da so se raje umaknili v strogo samoto za visokimi zidovi Žičkega samostana, se prepustili molitvi in razmišljanju, svetu tam zunaj pa skušali pomagati s svojimi zdravilnimi zelišči? Štajerski mejni grof Otokar III je ustanovil Žičko domovanje menihov iz velike kartuzije v Franciji, leta 1360 so začeli z gradnjo samostanskih poslopjih, ki sta jih sestavljala dva samostana, zgornja Žička kartuzija z veliko cerkvijo Janeza Krstnika, za menihe s strogimi redovnimi pravili, in spodnji samostan v Špitaliču, za brate laike. Kartuzijanov sicer ni več, toda ostali so njihovi zdravilni in kuharski recepti, ostali so debeli samostanski zidovi in ostala je hiša gostoljubnosti, namenjena utrujenim popotnikom, ki jih je, kot veleva tradicija samostanske kulture gostoljubnosti, potrebno prijazno sprejeti in pogostiti.

Koprivna juha in ajdova torta
Gastuž, z velikimi in debelimi mizami v spodnji sobi ob točilnem pultu, velikimi okni, masivnim lesenim stropom, trgovinico s spominki, kamnitim stopniščem, velikima sobama v nadstropju, starodavno oblečenimi natakarji, nedvomno pozdravlja z gostoljubnostjo. Še posebej, ko prelistaš jedilni list, ki se mu vidi, da je bil spisan z ljubeznijo do starih jedi. Toda potem se nekaj zgodi. Kar naenkrat, kljub lepemu pogledu v gozd skozi okno, kljub zeliščnemu vrtu med razvalinami nekdanjega steklenjaka, v katerem je na ogled in pokušino (v zeliščni prodajalni v kartuziji) preko 50 različnih zdravilnih rastlin in zelišč. Najbrž zato, ker na sosednje mize začnejo prinašati že tolikokrat videne ocvrte in pečene plošče, ki le po mesnem obilju spominjajo na nekdanje samostanske pojedine. Takrat, ko bi naj prišli na vrsto okusi, dišave, slasti, se najstarejše slovensko gostišče kar naenkrat spremeni v najbolj običajno slovensko gostišče. Zato je razočaranje še toliko večje!
 
Mar se ne cedijo sline, ko bereš: priorjev narezek, koprivna juha, kartuzijanska potočna postrv, kloštrska ajdova torta? Ali lečna juha, pečeni fazan s sladkim zeljem in mlinci, oblečeno jabolko? Ali tlačenka v solati, piščančje bedro z gobovim nadevom in zeliščnimi rezanci, kloštrska skutna torta? Ali domača gobova juha, nadevane telečje prsi s konjiško vinsko omako, kuhani štruklji, domač jabolčni zavitek z orehi? Potem pa je resničnost tako vsakdanja, kot da bi bila tam visoko zgoraj na avtocesti.

Narezek je priorjevim gostom ponudil rezino tlačenke, napolnjene s smetanovim hrenom, s slanino povito marinirano bučko in pršut z jabolkom. Na drugem krožniku pa je bila tlačenka v solati, sicer dopadljivo zložena, toda tako slana, da tudi široka ponudba Zlatega griča (med katero pa primanjkuje suhosti) ni nič pomagala. Še najbolj vesela sva bila juh; gobove, ki je z videzom, vsebino in okusom oznanjala, da gre njen recept že stoletja iz roda v rod, in koprivne, ki je že zaradi posebnosti razveselila.

Stari menu le po prednaročilu
Ko smo rešili majhen nesporazum, saj so v kuhinji menuje, ki jih je sicer potrebno vnaprej naročiti, povsem pomešali, in zamenjala pečenko za piščančje bedro z gobovim nadevom, sva dobila priložnost, da okusiva še tisto, kar Gastužov kuhar Robi Zorko iz Celja najraje počne. Gobji nadev mu je vsekakor uspel, vendar bi bilo vse skupaj še precej boljše, če ne bi spominjalo na že dolgo pripravljeno in čakajočo jed (stari in mladi štrukelj, hladen zelenjavni narastek, na sosednjem krožniku postani peteršiljev krompir). Pa ja ni potrebno vnaprej naročiti zato, da lahko skuhajo že zjutraj? In zakaj sva potem za štiri hode (in čakanje na račun) potrebovala več kot dve uri?

Pečena postrv, četudi se ji reče kartuzijanska in četudi je res iz doline Sv. Janeza, je bila čisto navadna postrv, ki vsekakor ni upravičila visoke cene tega menuja (4.800 tolarjev). Je ceno dvignila kloštrska ajdova torta, ker je nekdo nanjo tako jezno in obilno nabrizgal toliko marmeladnega preliva, da se skoraj ni videlo skozenj? Brez njega bi to bila sicer lahko prav primerna sladica.