Preusmerjeni boste na vivi.si
3
Iskalnik          
  

 



impressum 

Prijava na Dobre Novice
    pišite rad dobrojem
 
Rad Dobrojem na Facebooku

TYPO3 izdelava spletnih strani

 

Gostilna ocenjena 9 krat

Hrana:
9 krat
Vina:
9 krat
Postrežba:
9 krat
Ambient, čistoča, okolje, parking:
9 krat
Cena/kakovost:
9 krat

Ocenite gostilno
 
Gastuž, Špitalič
Kot doma in kot nekoč

Kakšna je razlika med kuhanjem doma in kuhanjem v restavracijah? - Kakšna je razlika med staro samostansko kuhinjo in današnjo gostilniško kuhinjo? - V Špitaliču pri Žički kartuziji je najstarejše slovensko gostišče


Včasih so nas poskušali prepričevati, da je kuhanje v restavracijah čisto nekaj drugega od kuhanja za domačim štedilnikom. Saj razlika resda obstaja. Toda ne v okusih, ne v sestavinah, tudi ne (več) v načinu priprave. Razlika obstaja zgolj v spretnosti in organiziranosti chefa in njegove posadke. Tisti, ki si še danes predstavljajo, da kuhinjo v gostinstvu sestavljajo predvsem posebni gostinski štedilniki, lonci, aparati, bodo kmalu izumrli kot dinozavri. ker se ne znajo prilagoditi sodobnosti!

Čim bolj se kuhinja za 100 ljudi uspe približati kuhinji za dva, tem boljša je! To pomeni, da sodobni kuhar dandanes kuha za vsakega gosta posebej. V tem je ravno njegovo mojstrstvo. Zato je pa hodil v šole! Seveda ne le v srednjo šolo, kjer so ga naučili razlikovati med kuhalnico in zajemalko, temveč v praktične šole k velikim kuharskim mojstrom, kjer je kot vajenec koval svoje bodoče mojstrstvo.

Kako kuharju uspe, da v polnem lokalu z najmanj desetimi mizami zadovolji naenkrat čisto vse? In to tako, da poližejo krožnik in prste? Ena možnost je, da skuha velik lonec ričeta... Druga možnost pa je, da se temeljito pripravi. Nekateri kuharji prihajajo v službo pet minut za prvimi gosti. Pet minut časa jim namreč dajo, da se razgledajo po jedilnem listu. In zakaj prihajajo tako pozno? Ja, saj ne vedo, koliko gostov bodo imeli tisti dan, zato zanje tudi ne morejo ničesar vnaprej pripraviti...
 
Nekateri kuharji pa pridejo na delo vsaj štiri ure pred prvim gostom. In ti potem na veliko pripravljajo. Ko pride prvi gost, se njihovo glavno delo pravzaprav konča. Potem je vse le še finalizacija. Smetana! Ščepec!

Pika na i!
Pa kako vedo, koliko gostov bodo imeli? Zelo preprosto. Gostilne s takšnimi kuharji so namreč vedno polne. Gostov imajo toliko kot imajo stolov!

Prvi kuharji, ki imajo prazno in tako zdolgočaseno čakajo naključne goste, ki jim potem ponudijo nekaj iz mikrovalovke in zamrzovalnika, imajo jedilnik daljši od telefonskega imenika. Kajti mislijo, da bodo s tem, ko ponujajo čisto vse, pritegnili več gostov.

Drugi kuharji, ki imajo polno in ki se na svoje goste temeljito pripravijo, pa imajo kratek jedilni list, ki ga ves čas spreminjajo. Preden gredo v službo, gredo, namreč, na tržnico. Tam pravzaprav šele sestavijo svoj jedilnik. Oni se namreč ne prilagajajo gostom, temveč ponudbi, letnemu času, vremenu in razpoloženju. Tri hladne, tri tople predjedi, štiri, največ pet glavnih jedi, tri ali štiri sladice. Povsem dovolj! Zato pa ima potem vsak gost občutek, da je kuhar kuhal zgolj zanj. Kot doma, skratka!

Gastuž, najstarejše slovensko gostišče
Kar takoj so nama ponudili eliksir za dolgo življenje. Le kdo ne bi pograbil takšne priložnosti? Saj je že samo gostišče živi dokaz za to. Že od leta 1467! Pa četudi je peklo in žgalo, četudi je bilo hkrati sladko in grenko, in četudi sva po njem na dušek spraznila še celo košaro kruha, ki je bil saden, da je lepo ublažil od mešanice medu, vina, popra in ingverja razburjeno grlo. Gastuž, najstarejše gostišče na Slovenskem.
 
Odkar je avtocesta zarezala v Golo rebro in Pletovarje, je dolina Sv. Janeza spodaj pod mogočnima vijaduktoma še bolj odmaknjena, tiha in mirna. In ker se življenju tam visoko zgoraj tako mudi, je ozka dolina še bolj spokojna in idilična. So kartuzijani že pred davnimi stoletji vedeli, kako bomo nekoč brzeli in drveli, da so se raje umaknili v strogo samoto za visokimi zidovi Žičkega samostana, se prepustili molitvi in razmišljanju, svetu tam zunaj pa skušali pomagati s svojimi zdravilnimi zelišči? Štajerski mejni grof Otokar III je ustanovil Žičko domovanje menihov iz velike kartuzije v Franciji, leta 1360 so začeli z gradnjo samostanskih poslopjih, ki sta jih sestavljala dva samostana, zgornja Žička kartuzija z veliko cerkvijo Janeza Krstnika, za menihe s strogimi redovnimi pravili, in spodnji samostan v Špitaliču, za brate laike. Kartuzijanov sicer ni več, toda ostali so njihovi zdravilni in kuharski recepti, ostali so debeli samostanski zidovi in ostala je hiša gostoljubnosti, namenjena utrujenim popotnikom, ki jih je, kot veleva tradicija samostanske kulture gostoljubnosti, potrebno prijazno sprejeti in pogostiti.

Koprivna juha in ajdova torta
Gastuž, z velikimi in debelimi mizami v spodnji sobi ob točilnem pultu, velikimi okni, masivnim lesenim stropom, trgovinico s spominki, kamnitim stopniščem, velikima sobama v nadstropju, starodavno oblečenimi natakarji, nedvomno pozdravlja z gostoljubnostjo. Še posebej, ko prelistaš jedilni list, ki se mu vidi, da je bil spisan z ljubeznijo do starih jedi. Toda potem se nekaj zgodi. Kar naenkrat, kljub lepemu pogledu v gozd skozi okno, kljub zeliščnemu vrtu med razvalinami nekdanjega steklenjaka, v katerem je na ogled in pokušino (v zeliščni prodajalni v kartuziji) preko 50 različnih zdravilnih rastlin in zelišč. Najbrž zato, ker na sosednje mize začnejo prinašati že tolikokrat videne ocvrte in pečene plošče, ki le po mesnem obilju spominjajo na nekdanje samostanske pojedine. Takrat, ko bi naj prišli na vrsto okusi, dišave, slasti, se najstarejše slovensko gostišče kar naenkrat spremeni v najbolj običajno slovensko gostišče. Zato je razočaranje še toliko večje!
 
Mar se ne cedijo sline, ko bereš: priorjev narezek, koprivna juha, kartuzijanska potočna postrv, kloštrska ajdova torta? Ali lečna juha, pečeni fazan s sladkim zeljem in mlinci, oblečeno jabolko? Ali tlačenka v solati, piščančje bedro z gobovim nadevom in zeliščnimi rezanci, kloštrska skutna torta? Ali domača gobova juha, nadevane telečje prsi s konjiško vinsko omako, kuhani štruklji, domač jabolčni zavitek z orehi? Potem pa je resničnost tako vsakdanja, kot da bi bila tam visoko zgoraj na avtocesti.

Narezek je priorjevim gostom ponudil rezino tlačenke, napolnjene s smetanovim hrenom, s slanino povito marinirano bučko in pršut z jabolkom. Na drugem krožniku pa je bila tlačenka v solati, sicer dopadljivo zložena, toda tako slana, da tudi široka ponudba Zlatega griča (med katero pa primanjkuje suhosti) ni nič pomagala. Še najbolj vesela sva bila juh; gobove, ki je z videzom, vsebino in okusom oznanjala, da gre njen recept že stoletja iz roda v rod, in koprivne, ki je že zaradi posebnosti razveselila.

Stari menu le po prednaročilu
Ko smo rešili majhen nesporazum, saj so v kuhinji menuje, ki jih je sicer potrebno vnaprej naročiti, povsem pomešali, in zamenjala pečenko za piščančje bedro z gobovim nadevom, sva dobila priložnost, da okusiva še tisto, kar Gastužov kuhar Robi Zorko iz Celja najraje počne. Gobji nadev mu je vsekakor uspel, vendar bi bilo vse skupaj še precej boljše, če ne bi spominjalo na že dolgo pripravljeno in čakajočo jed (stari in mladi štrukelj, hladen zelenjavni narastek, na sosednjem krožniku postani peteršiljev krompir). Pa ja ni potrebno vnaprej naročiti zato, da lahko skuhajo že zjutraj? In zakaj sva potem za štiri hode (in čakanje na račun) potrebovala več kot dve uri?

Pečena postrv, četudi se ji reče kartuzijanska in četudi je res iz doline Sv. Janeza, je bila čisto navadna postrv, ki vsekakor ni upravičila visoke cene tega menuja (4.800 tolarjev). Je ceno dvignila kloštrska ajdova torta, ker je nekdo nanjo tako jezno in obilno nabrizgal toliko marmeladnega preliva, da se skoraj ni videlo skozenj? Brez njega bi to bila sicer lahko prav primerna sladica.







Komentar bralcev:

26. 10. 2015: Restavracijo smo obiskali v sklopu tedna restavracij. Hrana in pijača sta bila zelo okusna, postrežba na nivoju, okolica je bila urejena, tudi prostori so prav prikupni. Imele smo se super in zagotovo se vrnemo, da poboljše spoznamo okolico in seveda tudi gastronomsko ponudbo. Hvala za lep večer.
27. 5. 2012: Ta gostilna Gastuž,je res prava gostilna in v njej je kvaliteta hrane res zelo dobra, moram vam povedati, da je kuhar Aleksander za nas pripravil zares odlične dobrote (priorjeve predjedi z dimljeno postrvjo in odličnimi namazi ter domačo šunko, vrhunsko gobovo in čemaževo juho ter prave dobrote za glavno jed puranje ruladice, vikarjeve bedrce, domače štruklje....za povrh pa nam je pripravil še izvrstno ajdovo torto...Zahvaljujemo se vam za gostoljubnost in odlično hrano iz inšpektorata. Posebna zahvala pa šefu Ivanu za odličen sprejem,degustacije in šefu kuhinje Aleksanderu za vrhunsko pripravljeno hrano. P.s. še se srečamo, lep pozdrav
26. 5. 2012: Gostilna Gastuž je res pohvale vredna gostilna, sploh zaradi tega, ker je najstarejša gostilna na slovenskem. Všeč mi je oziroma nam je bila ker mlad perspektivni kuhar Aleksander, zares pripravil zelo odlično hrano (priorjeva predjed, čemaževa,gobova in goveja juha ter priorjevo kosilo), rečem vam tukaj smo spoznali da še lahko dobiš nekaj povsem drugačnem kot zrezek in pomfrit kot v večini drugih gostilnah. Zares pohvale vredno, kuharju pa želimo še naprej veliko uspehov in kvalitete kot jo je pokazal nam ;) lep pozdrav, g.Marko iz Ljubljane
23. 3. 2012: V Žički kartuziji so zelo dobro in okusno pripravljene jedi, kuhar Aleksander Levart vam pripravi izjemno nedeljsko kosilo z zelo dobro sladico, ki nam je bila fantastična (kartuzijanski sladki štruklji z brusnično omako )... Bili smo zelo zadovoljni
7. 1. 2007: v tej gostilni pa res dobro jejo tisti, ki vedo, kar je dobro, ne pa tisti prefinjeni kritiki, ki nimajo pojma o hrani, okusu in...
18.01.2006: Zelo smo bili zadovoljni z ambientom, hrano, postrežbo in vsem, kar sodi zraven. Vse čestitke! Marko in Ljudmila


Dodatni podatki

Regija:  Štajerska

Značilnost:
slovensko

Naslov:  Gostišče Gastuž, Zlati grič d.o.o., Špitalič 9

Telefon:  03 758 0366

Cene:  opisano kosilo za dva je stalo 7.600 tolarjev

Jedi:
Tlačenka v solati z bučnim oljem, slaniki s kislim zeljem, narezek za priorjeve goste, file dimljene postrvi s hrenom, gastužova gobova juha, goveja juha z rezanci, pisana meniška solata, zelena solata z jajčnim prelivom, govedina v solati, pečena kartuzijanska potočna postrv, krap iz doline Sv. Janeza v česnovi omaki, vikarjeva nadevana piščančja bedra, dušeni telečji ptički v vinski omaki, nadevana telečja prsa s konjiško vinsko omako, divjačinski golaž, kuhani sirovi štruklji, jabolčna pita, klošterska ajdova tortica, jabolčni zavitek z orehi, oblečena jabolka, iz meniške kuhinje še olla patrida - španska juha s presto in telečja obara z zelišči.

Plus:
Najstarejše slovensko gostišče, ki se mu vidi, da spoštuje tradicijo gostoljubnosti. Lepo renovirano poslopje, ki se mu vidi, da zanj skrbijo. Zanimiv jedilnik, ki se mu vidi, da je sestavljen na tradiciji slovenske samostanske kuhinje.

Minus:
Na prvi pogled je Žička kartuzija zgolj razvalina. Kot preveč drugih gradov, samostanov in podobnih prič zgodovine na Slovenskem. Toda, ko pokledaš pobliže, vidiš, da jo resno (čeprav počasi) obnavljajo. Gastuž pa veliko obeta prav na prvi pogled. A mu zato manjka drugi. Oziroma konkretno: ni velika kulinarika, če krožnik potreseš s posušenimi zelišči (ko je zunaj obilje svežih); za kaj večjega bo lepim opisom jedi potrebno dodati predjed z več ustvarjalnosti, glavno jed s slastno omako, prilogo s sezonsko svežino, sladico z radodarno lepoto.

Leto obiska:  2002



   
Copyright (c) Rad dobrojem - TeND